Jedro

Za dolgotrajno odločanje davčnega organa v inšpekcijskem postopku tako na prvi kot na drugi stopnji so obstajali objektivni razlogi (sistemsko pogojeni zaostanki), ki so jim preprečevali, da bi o zadevi odločali hitreje. Organoma (oziroma tam zaposlenim osebam) zato ni mogoče očitati, da so delovali protipravno, kar bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost RS po določbi 26. člena URS.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 487,50 EUR.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 60,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 11.10.2013 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 30.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek za znesek 35.000,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.372,50 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

Zoper odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v I. in III. točki izreka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek oziroma da sodbo ustrezno spremeni. Ne drži, da ni podala konkretnih trditev o protipravnem ravnanju državnega organa, kot ji to očita sodišče. V svojih vlogah je obrazloženo navedla, da protipravnost vidi v pravilih vodenja davčnega postopka oziroma v dejavnosti državnega organa, ki ni deloval s potrebno skrbnostjo. Do stečaja družbe ne bi prišlo, če organ ne bi ravnal nestrokovno in bi o zadevi odločil pravočasno. Zavrača razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo svoje stališče, da davčni urad in ministrstvo za finance nista ravnala malomarno. Če je bila na davčnem uradu le ena inšpektorica (in še ta odsotna zaradi bolezni), bi moral nadrejeni organ oziroma tožena stranka poskrbeti za njeno nadomeščanje, tako da bi bilo zagotovljeno odločanje v normalnih rokih, tudi če so bili instrukcijski roki prekoračeni. Nadrejeni upravni delavec bi moral zagotoviti sprotno vodenje upravnega organa in ne bi smel dopustiti, da so nastajali zaostanki. Tožena stranka je ravnala malomarno, saj je odstopila od profesionalne skrbnosti. Navedeno utemeljuje odškodninsko odgovornost RS po določbi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je za hitro reševanje zadeve storila vse, kar je bilo mogoče, saj je njena predhodnica vložila urgenco. Sodišče se v sodbi napačno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 526/2007 in II Ips 976/2007, saj je bilo v slednjem primeru celo ugotovljeno, da je tožeča stranka sama podaljševala postopek, zaradi česar gre za drugačno dejansko stanje od obravnavanega.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti že zaradi zastaranja. Sicer pritrjuje stališču sodbe, da upravni organ ni deloval protipravno. Pojasnjuje še, da do stečaja družbe ni prišlo zaradi ravnanja davčnih organov, zato tudi ni vzročne zveze med njihovim ravnanjem in zatrjevano škodo.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj ji ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Poleg tega ni upoštevalo določbe 158. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da mora tožeča stranka, če umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške. Sodišče bi zato moralo odmeriti stroške od prvotno določene vrednosti spornega predmeta 65.600,00 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka upravičena še do nadaljnjih 487,50 EUR.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje le glede zavrnitve tožbenega zahtevka ter odločitve o stroških postopka, saj odločitev o ustavitvi postopka s pritožbama ni bila izpodbijana (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni storilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa jih konkretizirano ne uveljavlja.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 26. člen URS, ki določa odškodninsko odgovornost Republike Slovenije (RS) za škodo, ki jo povzroči državni organ s svojim protipravnim ravnanjem. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti poleg protipravnega ravnanja organa podane tudi ostale predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega civilnega prava (131. člen OZ), torej škoda, vzročna zveza in odgovornost. S strani sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da sta Davčni urad Kočevje (v nadaljevanju davčni urad) in Ministrstvo za finance (v nadaljevanju ministrstvo) v inšpekcijskem postopku zoper družbo M. d.o.o. (v nadaljevanju družba) delovala protipravno, zaradi česar bi bila podana odškodninska odgovornost RS.

Glavni očitek tožeče stranke, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je (bil), da ministrstvo in davčni urad nista spoštovala rokov, ki jih predpisuje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma da je inšpekcijski postopek trajal predolgo (skoraj 4 leta).

Za odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka so ključne ugotovitve izpodbijane sodbe, da so obstajali objektivni razlogi, ki so pogojevali dolgotrajnost inšpekcijskega postopka. Ministrstvo, ki je o pritožbi zoper odločbo z dne 5.2.2002 odločilo šele 9.6.2005, je bilo namreč zasuto s pritožbami, zadeve pa so obravnavali po predpisanem vrstnem redu. Čas reševanja pritožbe v relevantnem obdobju je znašal od 19 mesecev v letu 2002 do 36 mesecev v letu 2005, s čimer sovpada tudi čas reševanja pritožbe družbe M. d.o.o. (2 leti in 9 mesecev). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila na pristojnem davčnem uradu, ki je ponovno odločal o zadevi, zaposlena zgolj ena davčna inšpektorica, ki je hkrati vodila več obsežnih in zapletenih inšpekcijskih postopkov (kakršen je bil tudi obravnavani) ter je bila zato preobremenjena (poleg tega pa tudi kratek čas odsotna). Vse to je povzročilo, da je bila ponovna odločba izdana šele 15.5.2006. Pritožba dejanskim zaključkom sodbe o razlogih za dolgotrajnost postopka ne oporeka oziroma jim celo pritrjuje, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi.

Na podlagi opisanih okoliščin ministrstvu in davčnemu uradu ni mogoče očitati, da sta neupravičeno prelagala obravnavanje konkretne zadeve oziroma da sta zavlačevala postopek, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Sistemsko pogojeni zaostanki so jima namreč preprečevali, da bi o zadevi odločala hitreje, zaradi česar ni šlo za opustitev potrebne skrbnosti.

Zmotno je stališče pritožbe, da je navedeno zadosten razlog za obstoj odškodninske odgovornosti RS. Določba 26. člena URS vzpostavlja njeno odgovornost za delovanje državnih organov. Zato se ustreznost ravnanja organa in v njem zaposlenih delavcev (in ne tožene stranke) presoja glede na obstoječe razmere (1).

Neupoštevne so pritožbene navedbe, da bi moral davčni organ zagotoviti nadomeščanje edine zaposlene inšpektorice za čas, ko je bila ta odsotna. Tožeča stranka s tovrstnimi očitki namreč nedopustno širi svojo trditveno podlago, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, v pritožbi pa za to tudi ne navede opravičljivih razlogov (337. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje se na odločbi Vrhovnega sodišča ne sklicuje zaradi (ne)relevantnosti okoliščine, ali je tudi sama stranka ukrepala v smeri čim hitrejšega reševanja zadeve, ampak v zvezi s stališčem, da prekoračitev rokov, ki jih zakon predpisuje za izdajo določbe, še ne predstavlja nedopustnega ravnanja, ki bi vodilo do odškodninske obveznosti RS. Odveč je zato pritožbeno opozorilo, da se dejanska situacija v danem primeru razlikuje od tam obravnavane.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, je torej pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka pa v pritožbi upravičeno opozarja, da odločitev o stroških postopka ni pravilna. Iz razlogov na strani 11 izpodbijane odločbe je razvidno, da sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov v priglašeni višini zato, ker je za osnovo vzelo nižjo vrednost spornega predmeta (2). Pritožba pravilno navaja, da sodišče pri odmeri nagrade ne bi smelo upoštevati vrednosti spornega premeta po delnem umiku tožbenega zahtevka.

V skladu z določbo 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT v zvezi z 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, ZDPra) ter 32. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se odvetniške storitve odmerijo glede na prvotno vrednost spornega predmeta, tudi če se je ta med postopkom spremenila. Izjema velja le za primer, če sodišče s sklepom nadomesti vrednost spornega predmeta ali če gre za razširitev tožbenega zahtevka (za kar pa v obravnavanem primeru ne gre).

Podlago za izračun nagrade torej predstavlja vrednost spornega predmeta na dan vložitve tožbe, torej 65.600,00 EUR in ne 30.600,00 EUR. Tožena stranka zato v pritožbi utemeljeno navaja, da je upravičena do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v skupnem znesku 1,860,00 EUR (ki zajema nagrado za postopek v višini 956,80 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 883,20 EUR (tar. št. 3102) ter materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002)).

Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi zato ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da ji je prisodilo še razliko v znesku 487,50 EUR (358. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. in 155. člena ter določbi 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti nagrado za postopek (3) ter materialne stroške v skupnem znesku 60,00 EUR. Stroškov odgovora na pritožbo pa ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ni pripomogel k rešitvi zadeve (in torej ne gre za potreben strošek).

(1) Omenjena (za ta postopek) relevantna pravna podlaga pa hkrati ne predstavlja podlage za odgovornost RS, iz razloga ker ni sprejela ukrepov za tekoče reševanje zadev na ministrstvu in na pristojnem davčnemu uradu.

(2) Pritožbene navedbe, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, pa niso utemeljene.

(3) Po tar. št. 3220 ZOdvT