Jedro

Če se zavarovalnica v zavarovalni pogodbi (na polici, ki jo na zahtevo kreditojemalca izda kreditodajalcu kot zavarovancu) zaveže, da bo plačala zavarovano vsoto na poziv kreditodajalca nepreklicno, je treba tako klavzula razlagati smiselno enako kot pri bančni garanciji.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da mora druga tožena stranka tožeči povrniti za 382.800,00 SIT pravdnih stroškov. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (1. točka izreka glede druge tožene stranke) potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora druga tožena stranka (nerazdelno s prvo toženo stranko) plačati tožeči stranki na podlagi dveh pogodb o zavarovanju terjatev iz naslova dveh kreditnih pogodb zneska 750.000,00 SIT in 1.709.216,40 SIT z obrestmi. Zoper sodbo se je druga tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Ponovila je svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, zlasti da se tožeča stranka pri odobritvi kreditov ni držala pogojev zavarovalne pogodbe in ni dovolj preverila bonitete kreditojemalca ter da je sama povzročila nastanek zavarovalnega primera, ker ni pravočasno unovčila akceptnih nalogov kreditojemalca. Izrečno pa se je pritožila tudi zoper izrek o pravdnih stroških, ki bi morali biti odmerjeni glede na uspeh pravdnih strank. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zlasti pravilno ugotovilo dejstvo, da se je druga tožena stranka sama v obeh zavarovalnih policah (ki dokazujeta, kakšni zavarovalni pogodbi sta bili sklenjeni) zavezala, da bo v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca v 10 dneh po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek. To je storila na zahtevo kreditojemalca, od katerega je kreditodajalec (tožeča stranka) zahteval, naj mu predloži taki zavarovalni polici (tožeča stranka je namreč podpisala zavarovalni polici potem, ko ju je prejela od druge tožene stranke). Ker se po določbi 2. odst. 899. člena ZOR določbe tega zakona o zavarovanju ne uporabljajo za zavarovanje terjatev, je treba v takem primeru razmerje med kreditojemalcem, zavarovalnico in kreditodajalcem presojati po določbah ZOR, ki glede bančne garancije urejajo razmerja med naročnikom garancije, banko in upravičencem iz garancije (o tem glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/97 z dne 11.12.1997). Zato je za tako razmerje treba smiselno uporabiti določbo 1087. člena o garanciji "brez ugovora". To pa pomeni, da mora tožena stranka zaradi klavzule, da bo plačala zavarovani znesek nepreklicno po pozivu zavarovanca, to tudi storiti in zato nima ugovorov, kakršne uveljavlja v tej pravdi in bi jih imela, če take klavzule v zavarovalni pogodbi ne bi bilo. Sicer pa je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo tudi na vse ugovore druge tožene stranke in ugotovilo, da niso utemeljeni (tudi če bi jih glede na spredaj povedano sicer lahko uveljavljala). Pritožnica v pritožbi o teh ugovorih ni povedala ničesar novega, zato se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe prve stopnje tako glede ugovora, da tožeči stranki ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri preverjanju bonitete prve tožene stranke (ki je bila drugi toženi stranki tako ali tako dobro znana) kot glede ugovora, da zaradi opustitve (pravočasne) uveljavitve drugega zavarovanja (z akceptnima nalogoma), tudi če bi bila taka opustitev dokazana, druga tožena stranka ni oproščena svojih obveznosti po zavarovalnih pogodbah. Tudi o višini tožbenega zahtevka ima sodba navedene pravilne razloge. To pa velja tudi glede roka zapadlosti obveznosti druge tožene stranke. Trditve o nedopustnem podaljšanju kreditne pogodbe, ki je potekla 16.1.1992, in o časovni omejitvi veljavnosti police št. 43/91 so pritožbene novote, za katere druga tožena stranka ni navedla, zakaj jih ni podala že v postopku na prvi stopnji in jih zato pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP ni upoštevalo. Druga tožena stranka ni obrazložila, zakaj naj bi bilo povzemanje zapisnika o zaslišanju priče v drugi zadevi nepravilno, ob tem, ko iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je bil ta dokaz izveden, sledi, da je s tem, da se zapisnik prebere, soglašala. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) preizkusilo napadeno sodbo še zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo in v izpodbjanem delu potrdilo prvostopno sodbo. Pač pa je ugotovilo, da je utemeljena pritožba zoper izrek o pravdnih stroških. Tožeča stranka je namreč s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženo stranko res uspela le deloma, in sicer s štirimi petinami zahtevka. Zato je druga tožena stranka dolžna tožeči povrniti štiri petine njenih pravdnih stroškov, tožeča pa njej eno petino njenih (2. odst. 154. člena ZPP). To pomeni, da znašajo stroški, ki jih mora druga tožena stranka povrniti tožeči, 382.800,00 SIT (štiri petine od 524.400,00 SIT, za kolikor stroškov ji je odmerilo sodišče prve stopnje), tožeča pa njej 36.720,00 SIT (eno petino od 183.600,00 SIT, kolikor znašajo vsi potrebni stroški druge tožene stranke, odmerjeni po enaki vrednosti točke po odvetniški tarifi, kot stroški tožeče stranke). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP spremenilo odločbo o pravdnih stroških tako, da je po medsebojnem pobotanju odločilo, da mora druga tožena stranka tožeči stranki povrniti za 382.800,00 SIT pravdnih stroškov. Pritožbene stroške pa mora nositi druga tožena stranka sama, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP).