Jedro

Pojem "prenehanja uporabe" stanovanja v kontekstu 1. odst. 58. čl. ZSR zato predstavlja ne le popolno odsotnost iz stanovanja, temveč tudi vsako takšno uporabo stanovanja, ki ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb v tem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo izselitev iz stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji se ne strinja z razlago določila 58. člena ZSR v izpodbijanih sodbah. Zavzema se za besedno razlago tega določila, po kateri bi stanovanjsko razmerje prenehalo le, če stanovanja imetnik stanovanjske pravice ne bi uporabljal in sicer v njem ne bi stanoval več kot 6 mesecev. Toženki, kot prava nevešči stranki, sodna praksa ni bila poznana. Zato bi morala uživati sodno varstvo, saj je ravnala v skladu z jasnim prej omenjenim določilom. Ker sodišče šteje, da je toženka živela v spornem stanovanju od 7 do 15 dni na mesec, ne bi smelo presoditi, da je stanovanje prenehala uporabljati in da brez presledka več kot šest mesecev ni stanovala v njem. Toženka ima slovensko državljanstvo. Res da se je začasno odjavila, vendar je to storila zato, ker je menila, da to mora storiti. Poleg tega je sporno stanovanje edino toženkino prebivališče. Zakonska zveza je bila razvezana. Le občasno je hodila pospravljat bivšemu možu v Nemčijo. Sicer pa so jo iz Nemčije izgnali in ji v potni list vtisnili pečat, da v Nemčiji ni zaželena. Tako ne more več v Nemčijo, prav tako pa tudi ne more k svojim staršem v Tuzlo, ker mesto leži na okupiranem ozemlju.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vsebina stanovanjske pravice je opredeljena v 2. odst. 1. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona): "Stanovanjska pravica zagotavlja ... imetnikom stanovanjske pravice, da pod pogoji, ki jih določa zakon, trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb." V tem določilu je potrebno iskati odgovor na vprašanje, kaj pomeni "uporaba" stanovanja in kdaj nastopijo posledice zaradi "prenehanja uporabe" stanovanja. Pojem "prenehanja uporabe" stanovanja v kontekstu 1. odst. 58.čl. ZSR zato predstavlja ne le popolna odsotnost iz stanovanja, temveč tudi vsaka takšna uporaba stanovanja, ki ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb v tem stanovanju. Iz povedanega izhaja, da besedna razlaga 58. čl. ZSR, za katero se zavzema revident, ne prihaja v poštev.

Dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, da je bila toženka v letu 1991 vsaj po 7 dni na mesec v spornem stanovanju (revizijskih trditev, da naj bi toženka v letu 1991 preživela v stanovanju od 7 do 15 dni ni moč upoštevati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stana ni revizijski razlog - 3. odst. 385. čl. ZPP), sicer pa da je že leta 1988 odšla v Nemčijo, kjer živi njen mož, v konkretnem primeru ne dajejo opore za sklepanje, da toženka ni opustila trajne uporabe (v smislu uvodoma razloženega pravnega standarda uporabe stanovanja) spornega stanovanja za več kot šest mesecev. Zato sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilni. Revizijske trditve, da je toženka slovenska državljanka, da je zakonska zveza razvezana, da so jo iz Nemčije izgnali ter da je sporno stanovanje edino toženkino prebivališče, pa ob povedanem (prim. zgoraj) na drugačno presojo ne morejo vplivati.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).