Jedro

Iz razlogov vztrajnega vlaganja pritožb v predmetni zadevi in dejstva, da toženec v pravdi nastopa sam, pritožbeno sodišče vseeno na tem mestu še enkrat ponavlja, da je pritožba v skladu s prvim odstavkom 333. člena in prvim odstavkom 363. člena dovoljena le zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje; da zoper odločbe pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena; da je sodba sodišča prve stopnje postala po (prvi in še dovoljeni) pritožbi toženca z izdajo zgoraj omenjene sodbe Višjega sodišča v Celju pravnomočna in da je ni mogoče več (uspešno) izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, to je s pritožbami. O pravnomočno razsojenih zadevah tudi ni mogoče ponovno odločati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 343. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot nedovoljeno oziroma iz razloga, ker zoper odločbe višjega sodišča pritožba ni dovoljena, zavrglo pritožbo tožene stranke (toženca) z dne 28.11.2018 zoper sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 378/2018 z dne 24.10.2018. Z omenjenim sklepom je Višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo toženca z dne 22.5.2018 zoper sklep sodišča prve stopnje P 17/2017 z dne 24.4.2018, s katerim je sodišče prve stopnje iz enakega razloga zavrglo pritožbo toženca z dne 19.4.2018 zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 569/2017 z dne 15.3.2018. Z omenjeno sodbo je Višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje P 17/2017 z dne 31.8.2017. 2. Zoper izpodbijani sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero nasprotuje predvsem odločitvi po (pravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje in meni še, da je sklep izdan v nasprotju z dejanskim stanjem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se pritožnik do (pravilnega) razloga iz izpodbijanega sklepa za zavrženje pritožbe ni opredelil. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sklep ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

5. Iz razlogov vztrajnega vlaganja pritožb v predmetni zadevi in dejstva, da toženec v pravdi nastopa sam, pritožbeno sodišče vseeno na tem mestu še enkrat ponavlja, da je pritožba v skladu s prvim odstavkom 333. člena in prvim odstavkom 363. člena dovoljena le zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje; da zoper odločbe pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena; da je sodba sodišča prve stopnje postala po (prvi in še dovoljeni) pritožbi toženca z izdajo zgoraj omenjene sodbe Višjega sodišča v Celju pravnomočna in da je ni mogoče več (uspešno) izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, to je s pritožbami. O pravnomočno razsojenih zadevah tudi ni mogoče ponovno odločati.

6. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče tožencu še sporoča, da v konkretni zadevi njegovo vztrajno vlaganje pritožb zoper pravnomočne odločbe pritožbenega sodišča že meji na primer zlorabe pravice do sodnega varstva (11. člen ZPP) zaradi zavlačevanja postopka in povzročanja stroškov. Po prvem odstavku 11. člena ZPP je sodišče dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (tudi zlorabo pravice do pritožbe), medtem ko se zloraba procesnih pravic po tretjem odstavku omenjenega določbe lahko kaznuje, in sicer z izrekom denarne kazni v višini vse do 1.300,00 EUR.