Jedro

Ker je bila tožnici v Bosni in Hercegovini priznana pravica do vdovske pokojnine pred 7. 10. 1991, se pokojnina ne preračuna, temveč ostane trajno breme bosansko-hercegovskega nosilca pokojninskega zavarovanja, čeprav je bila priznana tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe. Tožbeni zahtevek na priznanje vdovske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2010 in na priznanje pravice do vdovske pokojnine od 9. 4. 2008 dalje, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 23. 2. 2010 in 27. 10. 2009, odločilo, da ima tožnica pravico do družinske pokojnine od 9. 4. 2009 dalje, in toženko zavezalo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine začel pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega zavarovanja dne 9. 4. 2009, torej v času veljavnosti Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08-MP 10/08) in ga je potrebno upoštevati. Sporazum, ki velja od 1. 7. 2008 dalje, vprašanje izbire pokojnin ureja drugače in ne daje zavarovancu možnost izbire po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zavarovanec ima v skladu z drugim odstavkom 177. člena ZPIZ-1 pravico do izbire le v primeru, če Sporazum ne določa drugače. Sporazum natančno ureja vse dajatve, tako dajatve, ki so bile priznane pred začetkom veljavnosti Sporazuma po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic ter katere dajatve se preračunajo oziroma ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma, kot tudi dajatve, ki se priznajo le na podlagi Sporazuma. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010 izhaja, da je potrebno določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ustavno skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavi pravico do izbire pokojnine pri toženki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno. To pomeni, da lahko mednarodni sporazum pravico do izbire med pokojninami določa drugače, kar je bistveno za odločitev v tem sporu. Sodišče opira svojo odločitev na določbo 21. člena Sporazuma. To določbo je potrebno obravnavati v zvezi z določbo 20. člena Sporazuma in določbo 22. člena Sporazuma. Določba 20. člena Sporazuma namreč določa, da se zavarovalni dobi, ki jih je zavarovanec dopolnil v obeh državah pogodbenicah, seštevata. Tako sta določbi 21. in 22. člena Sporazuma le navodilo o odmeri pokojnine v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje le na podlagi zavarovalne dobe v eni državi (21. člen) ter navodilo za odmero pokojnine, če so pogoji za priznanje pravice izpolnjeni le na podlagi seštevanja zavarovalnih dob v obeh državah (22. člen). Navedena določba 21. člena Sporazuma torej ne omogoča priznanje pravice brez upoštevanja ostalih določb Sporazuma. Ker tako 21. člen kot tudi 22. člen Sporazuma določata le način odmere pokojnine, torej po tem, ko je že ugotovljeno, da so pogoji za priznanje pravice do pokojnine izpolnjeni, se oba člena uporabljata tako pri pokojninah, ki so priznane šele na podlagi Sporazuma (torej, ko se zavarovancu dajatev na podlagi določene zavarovalne dobe še ni izplačevala) kot tudi v primerih, ko se je pokojnina na podlagi določene zavarovalne dobe že izplačevala, pa se v drugi državi pogodbenici na podlagi 37. člena Sporazuma preračuna oziroma odmeri v skladu s to določbo. Določba 34. člena Sporazuma izrecno določa, da se ta Sporazum uporablja tudi za primere zavarovanja, ki so nastali preden je ta Sporazum začel veljati. Na podlagi te določbe se dajatve, ki so plačljive šele na podlagi tega Sporazuma ugotavljajo na zahtevo upravičenca. Če je zahteva vložena v dveh letih od uveljavitve tega Sporazuma, se dajatev prizna od njegove uveljavitve. Če je vložena zahteva po tem roku, se dajatev prizna z dnem, kot določen po zakonodaji vsake pogodbenice. V zadevi tožnice ne gre za dajatev, ki je plačljiva šele na podlagi Sporazuma, saj je tožnica v Bosni in Hercegovini ves čas, torej že pred uveljavitvijo Sporazuma, prejemala dajatev za celotno pokojninsko dobo, torej tudi za slovensko zavarovalno dobo. Glede na navedeno, se postopek za priznanje pravice do pokojnine ni pričel na zahtevo tožnice, temveč se je postopek za priznanje pravice začel po uradni dolžnosti na zahtevek tujega nosilca pokojnine, ki tožnici ves čas izplačuje dajatev tudi za slovensko pokojninsko dobo. Ob določbi 37. člena Sporazuma je potrebno upoštevati tudi določbo 36. člena Sporazuma, ki določa, da dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice do 7. 10. 1991 priznal po zakonodaji nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, ostanejo trajna obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je te dajatve priznal. Tožničine dajatve ni mogoče preračunati po 37. členu Sporazuma v zvezi z določbo 36. člena tega Sporazuma. Tožnici ni mogoče priznati pravico do pokojnine glede na določbo 36. člena Sporazuma, zato tožnica ne more uveljaviti pravice do izbire pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. Pravico do izbire pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 se lahko uveljavi le do uveljavitve mednarodnega sporazuma, v konkretnem primeru do 1. 7. 2008. Za zahtevke, vložene po tem datumu, pa je potrebno upoštevati določbo Sporazuma, ki v svojih določbah ureja vse dajatve, tudi tiste, ki so bile priznane pred začetkom veljavnosti Sporazuma. Ker je bila tožnici v Bosni in Hercegovini priznana pravica do pokojnine pred 7. 10. 1991 in sicer tudi za slovensko pokojninsko dobo, se tožničina pokojnina, v skladu z določbo 36. člena Sporazuma, ne preračuna, temveč ostane ta dajatev v trajno breme bosansko-hercegovskega nosilca pokojninskega zavarovanja in tožnica nima pravice do slovenske pokojnine in posledično nima pravice do izbire pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi napačne uporabe materialnega prava potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 23. 2. 2010. S citirano odločbo je toženka v reviziji odločbo Območne enote A. št. … z dne 27. 10. 2009 spremenila tako, da je odločila, da vdova nima pravice do vdovske pokojnine. Odločba je pričela učinkovati s 1. 3. 2010 in se je s tem dnem izplačevanje vdovske pokojnine ustavilo. Z odločbo Območne enote A. z dne 27. 10. 2009 je bila vdovi priznana pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine v znesku 233,63 EUR na mesec od 1. 5. 2009 dalje po pokojnem možu B. B. zavarovancu, ki je umrl dne ... 1990. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je mož tožnice, po katerem tožnica uveljavlja pravico do pokojnine, umrl zaradi poškodbe pri delu in do dneva smrti, v obdobju od 14. 9. 1970 do 19. 7. 1993 v Sloveniji, z upoštevanjem zavarovalne dobe s povečanjem, dopolnil 15 let, 7 mesecev in 7 dni pokojninske dobe. Tožnica je na dan smrti moža ... 1990 dopolnila 41 let starosti in ob smrti moža ni bila zaposlena oziroma vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Družinska pokojnina je bila tožnici priznana v Bosni in Hercegovini z odločbo št. ... z dne 5. 12. 1990 in sicer njej in njeni hčerki vse do 31. 8. 1995, ko je hčerka prenehala s šolanjem. Tožnici je bila nato ponovno odmerjena družinska pokojnina z odločbo z dne 5. 6. 1996. Postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma se je začel po uradni dolžnosti dne 9. 4. 2009 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja. Toženka je z odločbo z dne 27. 10. 2009 tožnici priznala pravico do vdovske pokojnine, v reviziji pa je bila odločba spremenjena in odločeno z odločbo z dne 23. 2. 2010, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je potrebno tožnici priznati pravico do vdovske pokojnine na podlagi 21. člena Sporazuma, saj tožničine pokojnine po 37. členu Sporazuma ob upoštevanju določbe 36. člena Sporazuma ni mogoče preračunati, ker je bila dajatev po zakonodaji nekdanje SFRJ, tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, priznana pred 7. 10. 1991. V tem primeru pa ostanejo te dajatve še nadalje obveznost nosilca, ki jih je priznal. Sporazum v 21. členu, pod naslovom Določitev samostojne dajatve, določa, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Pritožbeno sodišče šteje, da v konkretnem primeru navedeno določilo Sporazuma ni mogoče uporabiti. Pravilno je stališče toženke v pritožbi, da je določbo 21. člena Sporazuma potrebno obravnavati v zvezi z določbo 20. in 22. člena Sporazuma. Določbe 21. člena ne omogoča priznanja dajatve brez upoštevanja ostalih določb Sporazuma. V prehodnih in končnih določbah Sporazum v 34. členu določa, da ta Sporazum velja tudi za primere zavarovanja, ki so nastali, preden je začel veljati (3. točka 34. člena Sporazuma).

Ker Sporazum posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) toženka utemeljeno navaja, da je s tem, v tovrstnih primerih, izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Tožnici je bila priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu B. B. od 27. 8. 1990 dalje na podlagi 26 let, 6 mesecev in 17 dni zavarovalne dobe, tudi z upoštevanjem celotne zavarovalne dobe, dopolnjene na območju Republike Slovenije, torej z upoštevanjem celotne dobe, dopolnjene na območju bivše SFRJ.

Po določbi 36. člena Sporazuma ostanejo dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal do 7. 10. 1991 po zakonodaji nekdanje SFRJ z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, še nadalje obveznosti nosilca, ki je dajatev priznal in tako ne pride do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 23. 2. 2010 in na priznanje pravice do vdovske pokojnine od 9. 4. 2009 dalje zavrnilo.