Jedro

Na podlagi 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku je treba razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Tožena stranka je v obrazložitvi le povzela besedilo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev, kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnica ne sme opravljati zobozdravstvene dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za gospodarstvo RS, št. … z dne 18.6.2002 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A, št. … z dne 18.4.2002, s katero ji je bilo prepovedano opravljanje zobozdravstvene dejavnosti v prostorih na naslovu …, B, dokler si ne pridobi dovoljenja za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti od Ministrstva za zdravje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v okviru inšpekcijskega pregleda ugotovljeno, da AA opravlja zobozdravstvene storitve v okviru gospodarske družbe AAA, d.o.o.. To pa na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 37/95, 8/96, 90/99 in 31/00, v nadaljevanju ZZDej) ni dopustno, saj osnovno zdravstveno dejavnost, med katero spada tudi zobozdravstvena, lahko opravljajo le zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in zasebni zdravstveni delavci. Imenovana zobozdravnica bi torej lahko le v svojem imenu opravljala zobozdravstveno dejavnost, ob pridobljenem dovoljenju Ministrstva za zdravstvo. Pritožbeno navedbo o tem, da ne opravlja zobozdravstvene dejavnosti v svojem imenu in za svoj račun, temveč na podlagi pogodb, ki jih je priložila, pa tožena stranka v celoti zavrača. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po vpogledu v pogodbi zaključila, da sta BB in AA kot najemodajalca dala v najem poslovne prostore zasebni zobni ordinaciji CC, dr. stom. in da v času nedosegljivosti te zasebne zobne ordinacije lahko opravlja zobozdravstvene storitve AA. Iz dosedanjega postopka pa namreč nedvomno izhaja, da AA opravlja zobozdravstvene storitve v okviru gospodarske družbe AAA d.o.o., kar pa je v nasprotju s predpisi. Na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZTI) je tako bil organ prve stopnje dolžan prepovedati opravljanje zobozdravstvene dejavnosti brez ustreznega dovoljenja. Takšno ukrepanje je utemeljeno tudi v 13. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/00, v nadaljevanju ZPDZC), ki določa, da se z odločbo prepove opravljanje dejavnosti, če pravna oseba opravlja dejavnost brez z zakonom predpisanimi listinami o izpolnjevanju pogojev za opravljanje priglašene dejavnosti.

V tožbi tožena stranka navaja, da sta obe odločbi neutemeljeni. Organ prve stopnje ni upošteval dejanskega stanja, ki ga je tožnica prezentirala ob inšpekcijskem pregledu. Tožnica navaja, da izpolnjuje prav vse pogoje, ki jih je lahko pridobila in kateri so ji bili dostopni po pozitivni zakonodaji. Koncesije s strani občine B ni pridobila, kar je pogoj za izdajo dovoljenja za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti od Ministrstva za zdravje. V konkretnem primeru gre za okoliščino na katero ne more tožnica vplivati, ker gre za lokalno klimo, ki očitno ni naklonjena tožničini zasebni dejavnosti in tako nihče ne ve, ali bo sploh kdaj dobila ustrezno dovoljenje s strani občine, vsaj pod dosedanjim mandatom zagotovo ne. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnica v svojo ordinacijo vložila ogromna sredstva, ki so bila zbrana s pomočjo njene družine. Prav zaradi lokalnih faktorjev pa je to sedaj popolnoma mrtev kapital, čeprav tehnološko zadnja možna varianta. Pred izdajo prvostopne odločbe se organ prve stopnje sploh ni prepričal na čigav račun tožnica sploh opravlja registrirano dejavnost. Tega dokaza sploh ni bilo izvedenega in je zato odločitev, da se ji prepove opravljanje dejavnosti bila preuranjena. Tožnica navaja, da je k pritožbi priložila tudi ustrezne listine, ki nedvomno dokazujejo, da tožnica v zadevnem času prepovedane dejavnosti ni opravljala za svoj račun in v svojem imenu. Iz izpodbijane odločbe je mogoče razbrati, da se tožena stranka ukvarja zgolj in izključno z AA kot direktorico firme - tožnico, tako, da je moč razbrati, da se opravljanje omenjene dejavnosti prepoveduje zgolj AA. V posledici tega pa je odločba neizvršljiva. Napačna je tudi ocena tožene stranke, da AA opravlja zobozdravstvene storitve v okviru gospodarske družbe AAA d.o.o.. Ker gre za kršitev načela objektivne presoje dokazov in ker odločba tožene stranke ocenjuje samo postopek prvostopnega organa, sta obe odločbi nezakoniti, zato tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in da se odločbi organa prve in druge stopnje odpravita.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ne da bi podala odgovor na tožbo.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil pri tožnici (gospodarski družbi AAA d.o.o.) dne 8.4.2002 opravljen inšpekcijski pregled. Inšpektor je izdal odločbo, s katero je tožnici prepovedal opravljanje zobozdravstvene dejavnosti v prostorih …, B, dokler si ne pridobi dovoljenja za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti od Ministrstva za zdravje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožena stranka sklicuje na določbe 2., 3. in 8. člena ZZDej in povzema njihovo vsebino. Nadalje navaja, da je bilo v okviru inšpekcijskega pregleda nedvomno ugotovljeno, da AA opravlja zobozdravstvene storitve v okviru gospodarske družbe AAA, d.o.o., kar pa je v nasprotju z ZZDej. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako nejasna, kajti v izreku je prepoved opravljanja zobozdravstvene dejavnosti izrečena tožnici, organ druge stopnje pa v obrazložitvi obrazlaga kot da se opravljanje zobozdravstvene dejavnosti prepoveduje AA, ki je soustanoviteljica in zastopnica tožnice. Po 1. odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka le povzela vsebino 2., 3. in 8. člena ZZDej, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnica ne sme opravljati zobozdravstvene dejavnosti. Samo povzemanje zakonskega besedila, da je tožnica kršila predpise ter da je opravljala gospodarsko dejavnost, ne da bi si pridobila dovoljenja za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti, pri tem pa tudi ni jasno komu konkretno se opravljanje zobozdravstvene dejavnosti prepoveduje, pa po presoji sodišče ne zadostuje za takšno odločitev. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je inšpektor nedvomno ugotovil nepravilnosti, vendar v upravnem spisu ni priložena dokumentacija iz katere bi bilo mogoče napraviti takšne zaključke. Sodišče pa na podlagi podatkov in listinah predloženega upravnega spisa, kakor tudi nečitljivega zapisnika o inšpekcijskem pregledu ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Ker so tako ostale dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ob tem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je sodišče v skladu z določilom 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).