Jedro

V skladu z 92. členom SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tožnik je v konkretnem primeru takšne trditve podal, sodišče pa bi po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije, ki je uveljavljen v našem pravnem sistemu, pasivnost toženca moralo ocenjevati kot priznanje dolžnikovih dejanskih navedb.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki I.2 izreka (glede plačila uporabnine) razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

- v točki I.1 izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izprazniti stanovanjsko hišo na naslovu N, ki stoji na parc. št. 2026/9, k.o. X (ID ...), ID znak: ..., v lasti tožeče stranke in jo prostega oseb in njej lastnih stvari izročiti tožeči stranki, pod izvršbo.“

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi .

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše ter plačilo uporabnine. Z izpodbijanim sklepom je nadalje zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena v roku štiriindvajsetih ur izroči ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu N in ključe vseh prostorov v hiši, ki so zaklenjeni ter ji dopusti prost in neoviran vstop v hišo ter da se vzdrži vseh ravnanj, ki bi merila na preprečitev vstopa v hišo. 2. Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Meni, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne bi smelo upoštevati navedb in dokaznih predlogov, predloženih v odgovoru na tožbo, kakor tudi ne tistih, podanih v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Dodaja, da je sodišče prekoračilo materialno procesno vodstvo, saj je samo pridobivalo dokaze, kar je v direktnem nasprotju z določbami 7. in 212. člena ZPP. Graja zaključek sodišča o nesklepčnosti tožbenega zahtevka ter poudarja, da bi sodišče v tem okviru moralo ugotavljati zgolj, ali je tožnik podal trditve, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, če je poleg takšnih trditev podal še druge trditve, pa mu to ne sme iti v breme. Ker je tožnik podal vse trditve, potrebne za utemeljenost reivindikacijskega zahtevka, bi moralo sodišče izdati (pravo) zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišču nadalje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožnik nikoli ni trdil, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze s sredstvi, ki sta jih zakonca pridobila z delom. Glede tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine pa sodišču očita kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba glede zavrnitve nima razlogov in se je kot take ne da preizkusiti. Pritožbo podaja tudi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlagano začasno odredbo. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da terjatev ni bila verjetno izkazana, zmotno pa je presodilo tudi druge pogoje, potrebne za izdajo začasne odredbe. Dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za t.i. ureditveno začasno odredbo, saj slednja ni identična tožbenemu zahtevku. Sodišču očita tudi neprepričljivo obrazložitev drugih razlogov za izdajo začasne odredbe ter dodaja, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode. Graja tudi predodelitev spisa drugi sodnici, saj za to ni bilo razlogov.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP. Z njo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori; če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana.

6. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo t.i. zavrnilno zamudno sodbo, saj je menilo, da tožba ni sklepčna, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb in da tožeča stranka nesklepčnosti tudi ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP). Pritožnik takim ugotovitvam nasprotuje in meni, da je tožba sklepčna, izdana sodba pa v nasprotju s 318. členom ZPP.

7. V obravnavanem primeru pritožnik sodišču utemeljeno očita, da bi ob ugotovljeni pasivnosti tožene stranke moralo ocenjevati le, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen. Tožnik je v tožbi trdil, da je izključni lastnik sporne nepremičnine, v katero nima vstopa, saj je le ta v posesti toženke, njegove trditve pa so se ujemale s postavljenim reivindikacijskim tožbenim zahtevkom, s katerim je želel vrnitev stvari v posest. 8. Tožnik tako ni navedel, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze s toženko, prav tako pa tudi ne, da je bila kupljena iz sredstev, ki sta jih zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze (1), kar bi sodišču prve stopnje šele omogočilo zaključek, da gre za skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Drži sicer, da je tožnik podal določene trditve glede predvidene razveze zakonske zveze in prispevkov pravdnih strank k nakupu nepremičnine (tožena stranka po teh trditvah ni ničesar prispevala) in življenjskim stroškom, vendar navedeno ne zadošča za zaključek sodišča, da tožbeni zahtevek ni sklepčen in da je kot tak neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi sodišče v primeru dvoma, ali je tožnik podal zadostne trditve glede izvora sredstev, s katerimi je bila nepremičnina kupljena, moralo uporabiti tretji odstavek 318. člena ZPP in tožeči stranki določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.

9. V skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tožnik je v konkretnem primeru takšne trditve podal, sodišče pa bi po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije, ki je uveljavljen v našem pravnem sistemu, pasivnost toženke moralo ocenjevati kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Pri presoji sklepčnosti tožbe bi moralo sodišče opredeliti življenjski primer, na katerega sodišče navezuje pravno posledico, iz njega izluščiti pravno relevantna dejstva (lastništvo individualno določene stvari s strani tožnika in neupravičena posest toženke) ter opraviti subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo (92. člen SPZ). Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa v I.1 točki izreka spremeniti tako kot izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Tožnik je poleg zahtevka za izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše zahteval tudi plačilo uporabnine. Pritožba v zvezi s tem delom odločitve pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje zavrnitve tega zahtevka ni obrazložilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, kar je terjalo razveljavitev sodbe v točki I.2 izreka in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Gre namreč za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati razlogov za odločitev.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede zahtevka za plačilo uporabnine presoditi le, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Pri tem bo moralo upoštevati domnevo o toženkinem priznanju dejanskih navedb, svojo odločitev pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.

O pritožbi zoper sklep

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za t.i. regulacijsko začasno odredbo, saj je cilj predlagane začasne odredbe, ki toženki nalaga izročitev ključev sporne nepremičnine, začasno, do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi, urediti razmerje glede uporabe nepremičnine in tožniku omogočiti vstop v nepremičnino, ki bi ga sicer dosegel šele s sodbo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma in sicer takrat, ko drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode.

13. Pravilen je sicer očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da terjatev ni bila izkazana s stopnjo verjetnosti (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Tudi v tem delu je tako sodišče prve stopnje ugotavljalo določena dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval ter se ponovno zmotno sklicevalo na določbe 51. člena ZZZDR, čeprav je tožnik izdajo začasne odredbe utemeljeval na obstoju verjetnosti terjatve na vrnitev stanovanja po 92. členu SPZ. Ob tem je (kot že navedeno) po prepričanju pritožbenega sodišča verjetnost terjatve izkazal. 14. Pravilna pa je odločitev sodišča glede neobstoja ostalih predpostavk, predvidenih v 272. členu ZIZ. Tožniku tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo izkazati, da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporaba sile oziroma težko nadomestljive škode.

15. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik v predlogu le na splošno navedel, kaj vse bi se v prihodnosti lahko zgodilo s hišo, če sam ne bi mogel kontrolirati in vzdrževati delovanja naprav in stanja hiše, kar pa ne zadošča za dokaz, da sporni nepremičnini in s tem tožniku grozi težko nadomestljiva škoda.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izkazan niti pogoj iz 3. alineje 1. odstavka 272. člena ZIZ (da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku). Dejanske ugotovitve s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo podlago v izvedenih dokazih, predvsem zaslišanju strank, strinja pa se tudi z zaključkom, da bi z ugoditvijo začasni odredbi neugodne posledice, ki bi nastale toženki, bile večje kot tiste, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožniku. Pri tem se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP).

18. Glede na to, da je pritožbeno sodišče del odločitve razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Samo dejstvo, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze, še ne vzpostavlja domneve, da gre za skupno premoženje zakoncev.