Jedro

Tožnica (komercialistka) je kot delavka tožene stranke (banke) na računu svojega očeta, za katerega je bila sicer pooblaščena, brez njegove vednosti oziroma brez njegovega zahtevka knjižila ukinitev dovoljene prekoračitve v določenem znesku in opravila dvig gotovine. Nato je uničila dokumentacijo v zvezi z zgoraj navedenimi transakcijami. O svojem ravnanju v zvezi z nedovoljeno odobritvijo višjega limita ni obvestila svojih nadrejenih. Tožničino ravnanje pomeni kršitev internih aktov tožene stranke (tožnica kot delavka banke ne bi smela opraviti transakcije, v kateri bi hkrati nastopala v vlogi nalogodajalca in odgovorne osebe banke), ki jih je tožnica poznala, oziroma hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji od takrat dalje izplačuje mesečno plačo v višini delovnega mesta, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne akontacije mesečne plače 15 dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je glede subjektivne komponente tožničinega ravnanja (voljnosti, zavedanja). Razen tega je glede teh vprašanj sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Tožnici je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je 20. 7. 2012 na bančnem računu drugega imetnika, za katerega je bila pooblaščena, nedovoljeno knjižila ukinitev odobrene prekoračitve in nato nedovoljeno knjižila novo odobritev v višjem znesku, da je iz računa nedovoljeno opravila dvig določenega zneska, da je uničila dokumentacijo in nepooblaščeno dvignila denar z računa. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je pri teh kršitvah šlo dejansko za voljno in hoteno ravnanje tožnice. Dokazni postopek je namreč pokazal neposredno povezavo med posebnimi zdravstvenimi okoliščinami, ki so pri tožnici nastopile kot posledica prometne nesreče v marcu 2012 in očitanim ravnanjem 20. 7. 2012. Tožnica je konec marca 2012 doživela prometno nesrečo, v posledici katere se je postavil sum na epilepsijo, vzporedno pa so se pri njej pojavile tudi določene duševne motnje. Tožnica se je 9. 7. 2012 morala vrniti na delo, čeprav se zanj še ni počutila sposobna in je še vedno jemala močna zdravila proti epilepsiji in za pomiritev. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca, da v neprištevnem stanju ni mogoče izvesti tako kompleksnega opravila, kot je sprememba limita na bančnem računu, saj je pri tem potrebno opraviti kar nekaj računalniških operacij, vendar pa je ostalo nepojasnjeno, kaj od tega je tožnica dejansko naredila. Tožnica za spremembo limita ni imela nikakršne listinske podlage. Postopek, ki ga je izvedla je bil popolnoma poenostavljen. Knjiženje sprememb limita na bančnem računu je bilo narejeno na tako nepravilen in lahko ugotovljiv način, da ni moglo ostati prikrito. Da postopek ni bil pravilno izveden potrjuje neprerekana izpovedba tožnice, da je transakcijo ugotovila šele ob pregledu konta blagajne ob koncu delovnega dne. Ta je izkazoval negativno stanje 25,43 EUR, saj ob izvedbi spremembe limita na bančnem računu niso bili pokriti stroški odobritve, ki se avtomatično zaračunajo. Napaka v postopku knjiženja dodatno dokazuje, da je šlo v konkretnem primeru za popolnoma nerazumno in nerazložljivo ravnanje. Tudi izvedenec je potrdil, da so posledice kognitivnih izpadov bolj očitne v primeru težjih opravil. Navedeno kaže na motnje zavesti tožnice v času storitve očitanih kršitev, saj drugače tako diletantskih napak ne bi storila. Tožnica svojega ravnanja ni skušala prikriti. Tožnici se neutemeljeno očita uničenje dokumentacije, saj ta očitno ni obstajala, kar ugotavlja tudi tožena stranka. Dejansko bi se tožnici lahko očitalo zgolj to, da nadrejenih ni obvestila o storjeni napaki, kar pa je tožnica pojasnila s paniko in spoznanjem, kakšne posledice bi ta napaka lahko imela zanjo. Vsaj tako nelogično kot tožničino ravnanje ob spremembi limita je tudi njeno ravnanje v zvezi z koriščenjem stanja na računu za plačilo kurilnega olja in oskrbnine v domu za upokojence, saj navedeni obveznosti ob plačilu sploh še nista zapadli. Zaradi ravnanja tožnice nihče ni bil obogaten, prav tako pa ni bila oškodovana banka, saj je bil porabljeni denar vrnjen. Glede na to, da je dokazano, da je tožnica v kritičnem obdobju trpela za nevrološkimi in psihološkimi motnjami s številnimi kognitivnimi izpadi, kar je tudi po oceni izvedenca imelo vpliv na njeno zavest, bi sodišče prve stopnje te okoliščine moralo poglobljeno preučiti in upoštevati pri oceni, ali je tožnica ravnala voljno in namerno. Sodišče prve stopnje bi moralo utemeljiti vse objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), česar pa ni storilo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Očitno je, da se tožnica ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila prištevna, ko je storila očitane kršitve, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razen tega je morebitna neustreznost obrazložitve stopnje krivde lahko kvečjemu razlog za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je 20. 7. 2012 kot delavka tožene stranke na računu svojega očeta A.A., za katerega je bila sicer pooblaščena, brez njegove vednosti oziroma brez njegovega zahtevka knjižila ukinitev dovoljene prekoračitve v znesku 1.000,00 EUR in nato novo odobritev dovoljene prekoračitve v znesku 3.000,00 EUR; - dne 20. 7. 2012 je brez vednosti in posebnega pooblastila iz računa A.A. opravila dvig v višini 25,43 EUR; - tožnica je uničila dokumentacijo v zvezi z zgoraj navedenimi transakciji; - tožnica je na podlagi tako odobrenega višjega limita porabila 1.555,50 EUR, s čemer je plačala kurilno olje in oskrbnino v domu upokojencev; - tožnica o svojem ravnanju v zvezi z nedovoljeno odobritvijo višjega limita ni obvestila svojih nadrejenih, temveč se je vodstvo tožene stranke s spornimi ravnanji tožnice seznanilo 2. 8. 2012 na podlagi rednega mesečnega poročila; - tožena stranka je tožnico 13. 8. 2012 povabila na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - tožnica se je 24. 8. 2012 odzvala vabilu na zagovor in v zapisnik podala zagovor; - izvedenec psihiatrične stroke pri tožnici ni ugotovil duševne motnje ali nevrološka obolenja, ki bi vplivalo na presojo realnosti oziroma zaradi katerega ne bi bila zmožna zavedati se svojega ravnanja in njegovih posledic; - sposobnost tožničinega zavedanja je sodni izvedenec ocenil kot neokrnjeno, pri čemer je dopustil možnost, da bi bila ta sposobnost zaradi te stavbe zmanjšanja, vendar ne bistveno.

Zmotno je pritožbeno stališče, da na presojo tožničine kršitve vpliva dejstvo, da tožnica postopka spremembe limita na računu njenega očeta ni izvedla tako, kot je predpisano. Bistvo kršitve je ravno v tem, da tožnica sploh ne bi smela sama opraviti te spremembe. Pooblaščenec ne more zaprositi za dovoljeno prekoračitev, temveč to lahko stori le imetnik računa, ki pa tega ni storil in tudi ni bil vnaprej obveščen o tožničinih transakcijah. Razen tega pa tožnica kot delavka banke sploh ne bi smela sama opraviti nobene transakcije, v kateri bi hkrati nastopala v vlogi nalogodajalca in odgovorne osebe banke. V konkretnem primeru pa se je zgodilo prav to, saj je tožnica sporne transakcije opravila kot delavka banke na računu svojega očeta, za katerega je bila pooblaščena.

Na podlagi prepričljivega izvedeniškega mnenja izvedenca doc. dr. B.B. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino obrambo, da je očitane kršitve storila v stanju neprištevnosti. Sodišče prve stopnje pravilno povzema ugotovitev izvedenca, da pri tožnici ni ugotovil duševnih motenj ali nevroloških obolenj, zaradi katerih se tožnica ne bi bila zmožna zavedati svojega ravnanja in njegovih posledic. Bistvena je tudi izvedenčeva ugotovitev, da je bila tožničina sposobnost zavedanja neokrnjena, pri čemer bi bila lahko ta sposobnost zmanjšana zaradi tesnobe, vendar pa nikakor ne bistveno zmanjšana. Tudi v delovnih sporih je glede prištevnosti delavca, ki se mu očita kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, potrebno smiselno uporabiti definicijo neprištevnosti, kakor jo določa 2. odstavek 29. člena KZ-1. Ta določa, da ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v konkretnem primeru ni prišlo do tega, da tožnica zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ne bi mogla razumeti pomena svojega dejanja ali pa svojega ravnanja iz teh razlogov ne bi mogla imeti v oblasti. Za neresne pa je potrebno označiti pritožbene navedbe o epilepsiji kot razlogu za tožničino neprištevnost. S tem v zvezi je izvedenec prepričljivo ugotovil, da ni podatkov o psihomotornem epileptičnem napadu in da je tudi nemogoče, da bi tožnica očitano dejanje storila pod vplivom epileptičnega napada, ko so gibi nekontrolirani, vedenje pa povsem nevodljivo in izven zavestne volje.

Pritožbeni očitki, da je dejansko stanje glede subjektivne komponente tožničinega ravnanja (voljnosti in zavedanja) ostalo zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, dejansko pomenijo očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnica ravnala naklepno. Dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. Vendar pa je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Celotne operacije zvišanja dovoljenega limita sploh ni mogoče opraviti drugače kot tako, da se storilec zaveda kaj počne in da to tudi hoče storiti (v računalniški aplikaciji je tožnica najprej morala ukiniti stari limit in nato odobriti novega).

Ni možno slediti pritožbeni navedbi, da na neprištevnost (pritožba govori o motnji zavesti) kaže to, da je bilo knjiženje sprememb limita na bančnem računu narejeno na tako nepravilen in lahko ugotovljiv način, da ni moglo ostati prikrito (pritožba v nadaljevanju govori o diletantskih napakah). Takšno sklepanje bi pomenilo, da bi se na neprištevnost lahko uspešno skliceval vsak storilec, katerega kršitev je bila očitna ali pa lahko ugotovljiva. Okoliščina, da je tožnica s svojim ravnanjem v končni posledici dejansko škodila sebi (ker je tožena stranka kršitev sankcionirala z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), sama po sebi ne pomeni, da je bila kršitev storjena v stanju neprištevnosti. Podobno velja glede pritožbenih navajanj, da tožnica višjega limita sploh ni potrebovala, saj kasneje plačani računi takrat še niso bili zapadli. Zgolj to, da bi tožnica oba računa lahko plačala tudi kasneje pač ne kaže na neprištevnost. Za sprenevedanje je potrebno označiti pritožbene navedbe, da se tožnici neutemeljeno očita uničenje dokumentacije. Tožnica je v zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga B3) sama povedala, da jo je zgrabila panika, da ni vedela, kako se je to (odobritev višje dovoljene prekoračitve) zgodilo, zato je iz obupa, neprištevnosti vrgla papirje v razrez. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila, da sistem ob odobritvi dovoljene prekoračitve samodejno izpiše pogodbo o dovoljeni prekoračitvi, ki se nato mora predložiti stranki v podpis in nato v skladu s pravili shraniti oz. arhivirati. Tožničina izpovedba o papirjih, ki jih je vrgla v razrez se tako očitno nanaša vsaj na ta izpis pogodbe o dovoljeni prekoračitvi. Sicer pa navedeno niti ni bistveno, saj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje ugotovitev o nepravilnem in nepooblaščenem ravnanju tožnice v zvezi z odobritvijo višje dovoljene prekoračitve na transakcijskem računu njenega očeta.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih odločilnih dejstvih štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Že zgoraj je razloženo, da tožničinega ravnanja ni možno opredeliti drugače kot naklepno. Tožničino ravnanje, ki pomeni kršitev internih aktov, ki jih je tožnica poznala, prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je tako kršila določbo 7. točke splošnega navodila o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki določa da pooblaščena oseba pridobi pravico do razpolaganja s sredstvi, ne more pa zaprositi za dovoljeno prekoračitev. Prav tako je kršila določbo točke 6.4 splošnih pogojev za opravljanje plačilnih storitev za potrošnike, ki določa, da za dovoljeno prekoračitev na računu ali njegovo spremembo lahko zaprosi le imetnik računa, česar pa njen oče ni storil. Predvsem pa je tožnica kršila določbo točke 2.3, 7. navodila za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma v banki C. d.d., ki delavcem banke prepoveduje izvajanje vseh vrst transakcij, pri katerih lahko nastopi navzkrižje interesov zaradi česar delavec banke ne sme izvajati transakcij, pri katerih bi hkrati nastopil v vlogi nalogodajalca in odgovorne osebe banke, enako velja seveda tudi v primeru, kadar bi ista oseba nastopala kot pooblaščenec na posameznem računu in odgovorna oseba banke.

Čeprav za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je podan odpovedni razlog 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, pa je potrebno pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved utemeljeno podala tudi ob sklicevanju na določbo 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnaje v zvezi z uničenjem listin, ki so samodejno izpisale pri odobritvi višje dovoljene prekoračitve na računu njenega očeta ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odstavku 335. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz 1. odstavka istega člena (ta se nanaša na listine in evidence, ki jih je potrebno voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjeni za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčen nadzor. Pogodba o dovoljeni prekoračitvi prav gotovo pomeni poslovno listino v smislu določbe 1. odstavka 235. člena KZ-1, saj gre za listino, ki je pomembna za poslovni promet (v konkretnem primeru poslovni promet med toženo stranko in tožničinim očetom).

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima tožničino ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da to kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Tožnica je z namenom, da svojemu očetu pridobi protipravno premoženjsko korist (višjo dovoljeno prekoračitev v transakcijskem računu, ki jo je potem tudi uporabila za plačilo obveznosti) zlorabila svoj položaj in v zvezi transakcijskim računom svojega očeta opravila storitve (zvišanje dovoljene prekoračitve), ki glede na zgoraj citirane predpise tožene stranke ne bi smela opraviti.

Na obstoj uveljavljane kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne vpliva okoliščina, da je tožnica kasneje vrnila sredstva, ki so bila porabljena v okviru nepravilno odobrene višje dovoljene prekoračitve sredstev na računu tožničinega očeta. Za obstoj zatrjevanih kršitev ni potrebno, da delodajalcu nastane škoda, prav tako za obstoj elementov kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ-1 ni potrebno, da storilec komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, temveč zadošča, da je tak namen imel. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v 1. odstavku 110. člena ZDR, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je glede na vrsto dejavnosti, s katero je ukvarja tožena stranka, bistvenega pomena zaupanje med delodajalci in zaposlenimi. Tožena stranka tožnici, glede na storjeno dejanje utemeljeno ne more več zaupati, kar so nenazadnje potrdile tudi zaslišane priče D.D., E.E. in F.F..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.