Jedro

Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov izhaja, da je v obravnavanem primeru organ z odločbo z dne 28. 1. 1998 dovolil obnovo postopka in sicer v obsegu, da se v njem zaslišita predlagatelja obnove. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je dovoljena obnova postopka zaradi varovanja njunih pravic in pravnih koristi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-946/2014-17 z dne 20. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razveljavila lokacijsko dovoljenje št. 351-47/95 z dne 29. 4. 1996, s katerim je bila tožnici odobrena lokacija za rušenje poslovnega objekta in za gradnjo nadomestnega poslovnega objekta in plinskega kontejnerja s komunalno in prometno ureditvijo na zemljišču s parc. št. 649/1 in 649/2 k.o. ...

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 350-02-223/97 z dne 28. 1. 1998 med drugim dovolilo obnovo postopka, ki je bil končan z lokacijskim dovoljenjem št. 351-47/95 z dne 29. 4. 1996, v obsegu, da se v obnovljenem postopku zaslišita predlagatelja obnove (A.A. in B.A.), saj jima kot solastnikoma zemljišča s parc. št. 647/3 (sedaj 647/5 in 647/6) in 647/4 k.o. ..., ki neposredno meji na zemljišče obravnavane gradnje, v navedenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni bila dana možnost udeležbe v smislu 9. točke 249. člena ZUP/86, čeprav bi jima kot mejašema ta status pripadal. 3. Toženka se pri odločitvi sklicuje na določila Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V2 Trnovo – Tržaška cesta (UL SRS št. 6/88 in UL RS št. 40/92 in 11/95, v nadaljevanju Odlok o PUP), veljavnega v času izdaje lokacijskega dovoljenja (29. 4. 1996).

4. Pri ponovni preverbi skladnosti obravnavane gradnje s pogoji Odloka o PUP toženka ugotavlja, da poseg v prostor, kot izhaja iz lokacijskega dovoljenja, znotraj območja VR 2/6 m.e. 2A/2 ni dovoljen. Iz posebnih določil Odloka o PUP za območje urejanja VR 2/6 – ob cesti dveh cesarjev 2A/1 in 2A/2 (84. člen oz. po spremembi 70. člen) izhaja, da na obravnavanem območju gradnja novih prostostoječih objektov ni dopustna. Lokacijsko dovoljenje je sicer izdano za rušenje obstoječega in gradnjo nadomestnega poslovnega objekta, vendar toženka na podlagi podatkov iz lokacijske dokumentacije ugotavlja, da je nov objekt bistveno večji od odstranjenega, zaradi česar ga ni mogoče opredeliti kot nadomestnega. Ker obravnavana gradnja ni skladna z zahtevami iz prostorskega akta, ki je na obravnavanem območju veljal v času izdaje lokacijskega dovoljenja, ga v obnovljenem postopku ni mogoče pustiti v veljavi.

5. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da iz sodbe Upravnega sodišča U 1948/2003 izhaja, da upravni organ, ne glede na to, da je bila obnova dovoljena zaradi udeležbe oz. neudeležbe strank v postopku, torej v obsegu, da se zaslišita predlagatelja obnove, je upravni organ dolžan ugotoviti, ali so v obnovljenem postopku izpolnjeni vsi pogoji za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Stališča tožnika, da je toženka z načinom odločitve prekoračila dovoljen obseg obnove postopka, zato ni mogoče upoštevati. Meni, da dopuščeni obseg obnove ne daje predlagateljem le možnosti povedati, kaj naj bi bilo s sporno gradnjo narobe, pač pa je organ dolžan njihove očitke tudi preučitii in ugotoviti, ali so materialnopravno utemeljeni z vidika dopustnosti lokacije obravnavanega objekta v celoti.

6. Poleg tega meni, da je bil obseg dovoljene obnove ne glede na izrek odločbe z dne 28. 1. 1998 širši, in sicer je dopuščal obnovo v celoti. Pritrjuje razlogom upravnega organa prve stopnje, zakaj gradnja ni skladna s pogoji Odloka o PUP, veljavnega v času izdaje izpodbijanega lokacijskega dovoljenja.

7. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi bilo treba sklep o dovolitvi obnove postopka, s katerim se je dovolilo izključno in samo zaslišanje predlagateljev obnove, razlagati v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 516/2007, kar bi povzročilo odpravo izpodbijane odločbe in ohranitev lokacijskega dovoljenja v veljavi. Zato meni, da upravna organa nimata prav, ko širita krog obnove postopka na ugotavljanje materialnopravnih postavk, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.

8. Vztraja na stališču, da je predmetna gradnja dopustna. Določbe Odloka o PUP vsebujejo dejanski pojem nadomestni objekt, pri čemer kriterijev za nadomestni objekt ne vsebuje noben predpis. Zato je pomembno le, da je objekt zgrajen na mestu predhodnega.

9. Poleg tega pa je v spisu tudi dokumentacija, ki kaže na to, da pravice in pravne koristi predlagateljev obnove niso v ničemer prizadete. Glede osončenosti je bila izdelana ekspertiza, na katero je upravni organ brez težav oprl svoje stališče. V nadaljevanju povzema pritožbo, ki jo je podala v upravnem postopku. Meni, da toženka v izpodbijani odloči ni pojasnila, kako so bile s predvideno gradnjo kršene pravice predlagatelja obnove postopka, zaradi česar je nezakonita. Zaključuje še, da pravnomočnost upravnega akta sanira tudi morebitno pravno napako. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Tožba je utemeljena.

12. Po prvem odstavku 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86 in naslednji, v nadaljevanju ZUP/86) in prvem odstavek 268. člena sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba v sklepu o dovolitvi obnove postopka določiti tudi, v katerem obsegu naj se postopek obnovi. Obnova je torej dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega v nobenem primeru ni dovoljeno preseči. V nasprotnem primeru bi se tako lahko poseglo v pravnomočno (ali dokončno) odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Tak poseg pa ni samo v nasprotju z ZUP/86 (oziroma ZUP), temveč tudi v nasprotju z 158. členom Ustave Republike Slovenije. Po tej določbi je namreč mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

13. Obnova postopka pa ne po ZUP/86, niti po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če pa gre za razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86 (9. točka 260. člena ZUP), pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z lokacijskim dovoljenjem oziroma z v njem dovoljeno gradnjo) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Obnova po 9. točki 249. člena ZUP/86 (oziroma 260. člen ZUP) torej ne more biti dovoljena zaradi varovanja javne koristi, če hkrati z javno koristjo ni varovana tudi pravica ali pravna korist predlagatelja obnove.

14. Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov izhaja, da je v obravnavanem primeru organ z odločbo z dne 28. 1. 1998 dovolil obnovo postopka in sicer v obsegu, da se v njem zaslišita predlagatelja obnove. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je dovoljena obnova postopka zaradi varovanja njunih pravic in pravnih koristi.

15. Vendar je v obnovljenem postopku toženka odločala preko dovoljenega obsega obnove, saj je lokacijsko dovoljenje razveljavila izključno iz razloga, ker obravnavana gradnja ni skladna s pogoji Odloka o PUP za plansko celoto V2 Trnovo – Tržaška cesta (v nadaljevanju Odlok o PUP), veljavnega v času izdaje lokacijskega dovoljenja, saj na obravnavanem območju novogradnja prostostoječih objektov ni dopustna, v zadevi pa tudi ne gre za nadomestno gradnjo, saj je novi poslovni objekt bistveno večji od odstranjenega. Obrazložitev, ki jo je podala toženka, kaže na to, da je lokacijsko dovoljenje razveljavila izključno zaradi napačno uporabljenega materialnega prava in sicer napačno ugotovljene skladnosti predvidene gradnje s prostorskim aktom, zaradi česar obravnavana obnova ni bila inpo povedanem tudi ne bi smela biti dovoljena.

16. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. V ponovljenem postopku mora toženka upoštevati obseg dovoljene obnove in ugotoviti, ali so predlagatelja obnove oz. njuni pravni nasledniki v obnovljenem postopku uveljavljali in izkazali, da je bilo z izpodbijanim lokacijskim dovoljenjem poseženo v njihove pravice ali pravne koristi.

17. Pri tem sodišče pripominja, da je z normami prostorskega akta praviloma utemeljen javni interes. Z določeno normo prostorskega akta pa je glede na njeno vsebino lahko utemeljen tudi pravni interes določene osebe ali skupine oseb, če ga izkažejo. Ali je gre za tako normo, pa je stvar presoje upravnega organa (prim. odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-741/21 z dne 2. 7. 2015), ki mora to presojo tudi obrazložiti.

18. Glede navedbe upravnega organa druge stopnje glede vezanosti na stališče Upravnega sodišča v sodbi U 1948/2003, iz katere izhaja, da morajo biti tudi ob izdaji odločbe v obnovljenem postopku izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo, sodišče pripominja, da je vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, že v času izdaje navedene sodbe veljavni Zakon o upravnem sporu (ZUS) predvideval le v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (60. člen ZUS). Podobno pa določa tudi sedaj veljavni Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, četrti odstavek 64. člena). V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je sodišče z navedeno sodbo tožbo zavrnilo, tudi sicer pa se je upravnosodna praksa po izdaji navedene sodbe povsem poenotila glede stališča, da obsega obnove, navedenega v izreku sklepa o njeni dovolitvi, ni mogoče preseči. 19. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

20. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).