Jedro

Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi. Če pa je priposestvovalna doba nehala teči pred uveljavitvijo SPZ (bodisi, ker je potekla 20-letna priposestvovalna doba bodisi, ker se je zaradi nasprotovanja stranke priposestvovalna doba pretrgala), se uporabijo določbe ZTRL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,90 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali odstranitev vročevoda, ki teče po njuni parceli, parc. št. 1991/1, vl. št. 60, k.o. J.. Naložilo jima je tudi povrnitev stroškov sodnega postopka. Ugodilo je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke, v nadaljevanju: tožena stranka), s katerim je ta zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice vročevoda v breme vsakokratnega lastnika oz. lastnikov nepremičnine, parc. št. 1991/1, vl. št. 60, k.o. J., katere lastnika sta tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki: v nadaljevanju: tožeči stranki). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice vročevoda v zemljiško knjigo in zahtevek, da se tožečima strankama prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico tožene stranke, je sodišče prve stopnje zavrnilo. O podrednem tožbenem zahtevku tožene stranke, da se ugotovi na vročevodu pod zemljiščem, ki je v lasti tožečih strank, obstoj stavbne pravice, sodišče prve stopnje ni odločalo, ker je ugotovilo že obstoj služnostne pravice.

Zoper sodbo sta tožeči stranki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prave stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi ugovarjata dopustitvi dokaza (dopisa D. z dne 17.7.2002 s priloženimi listinami), s katerimi je tožena stranka dokazovala plačilo odškodnine bivši lastnici parcele št. 1991/9, Z. J., kot nadomestilo za gradnjo vročevoda na njenem zemljišču. Tožeči stranki v pritožbi navajata, da je tožena stranka ta dopis z priloženimi listinami sodišču predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je bila glede tega dokaza prekludirana. Navajata, da bi tožena stranka lahko prej poizvedela, kdo je pravni naslednik B. z. u. i. s. p. (v nadaljevanju: BUSP) in pri njem že prej opravila poizvedbe o dokazih za plačilo odškodnine. Dokazno breme o tem je namreč na njeni strani. Sicer pa je bilo toženi stranki ves čas znano, kdo naj bi Z. J. plačal odškodnino glede na to, da ni bilo dvoma o tem, da je bil investitor gradnje vročevoda BUSP. Odpade tudi argument sodišča prve stopnje, da gre za časovno oddaljen dogodek in da je bilo za iskanje dokumentacije potrebno več časa, saj je družba D. na dopis tožene stranke odgovorila točno v štirinajstih dneh. Z dopustitvijo tega dokaza je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožeči stranki ugovarjata pravnemu predpisu, ki ga je sodišče uporabilo za ugotovitev priposestvovanja služnostne pravice. V skladu z 269. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju: SPZ) bi sodišče moralo uporabiti Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, v nadaljevanju: ZTRL), saj je priposestvovalna doba začela teči in se je tudi končala pred uveljavitvijo SPZ. Za priposestvovanje služnosti pa je po določilih ZTRL določena 20-letna doba, ki pa glede na dejstvo, da je bil vročevod grajen leta 1984 in da sta tožeči stranki izrazili nasprotovanje leta 2002, ni potekla. Sodišče prve stopnje je tako za odločanje o ugotovitvi služnostne pravice napačno uporabilo materialno pravo.

Po navedbah tožečih stranke je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je Z. J. dala soglasje za gradnjo vročevoda, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po njunem mnenju sodišče za potrditev danega soglasja ni imelo nobenih neposrednih dokazov, razen izpovedbe priče M. D.. Le na njegovo izpovedbo, brez kakšnega dodatnega dokaza, ki bi jo potrjevala, sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe. M. D. je bil v času gradnje vročevoda zaposlen pri organu, ki je pridobival soglasje ter je v njegovem nedvomnem interesu, da se ne izkaže, da je gradnja po ozemlju Z. J. potekala brez njenega soglasja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo upravne dokumentacije, v kateri parcela tožečih strank, po kateri se je lahko gradil vročevod, ni navedena. Ni tudi upoštevalo dejstva, da je Z. J. živela v Š. ne v Sloveniji in da tudi zapisnik, iz katerega izhaja njeno soglasje, z njene strani ni bil podpisan. Zaradi napačne dokazne ocene je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V zvezi z dopustitvijo dokaza o plačilu odškodnine v odgovoru navaja, da gre za časovno oddaljen dogodek in da pred zaslišanjem M. D. tožena stranka ni imela informacij o tem, da listina o plačilu odškodnine obstaja. Gre za dokumente, starejše od 10 let, zato jih tudi več ni bilo treba hraniti, poleg tega so se nahajali na povsem drugi lokaciji in ne na sedežu D., med arhivskimi dokumenti. Glede soglasja Z. J. tožena stranka navaja, da so soglasje potrdile tudi druge priče. Na podlagi soglasja ji je bila plačana tudi odškodnina. Navaja tudi, da se za ugotovitev služnostne pravice ne uporabi ZTRL, temveč SPZ, saj sta tožeči stranki vročevodu začeli nasprotovati šele po uveljavitvi SPZ. Leta 2002 sta se glede gradnje vročevoda le zanimali, nista pa nasprotovali. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožečih strank zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožečima strankama pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravne dokumentacije za gradnjo vročevoda (gradbeno dovoljenje je bilo izdano konec leta 1984, tehnični pregled je bil opravljen na začetku leta 1986 - glej prilogi A15 in A19) in izpovedb prič (B. J. B., M. D., Z. N., B. N. J. M.) izhaja, da je bil vročevod grajen okoli leta 1985. Pri presoji o tem, ali je tožena stranka imela pravico dokazilo o plačilu odškodnine predložiti po prvem naroku za glavno obravnavo, ali je bila prekludirana, je treba upoštevati, da gre za izredno oddaljen dogodek. Nadaljnja pomembna okoliščina je, da je bila takratna organizacija upravnih organov popolnoma drugačna, kot je danes. BUSP je bil razdeljen na dva TOZD-a (glej izpovedbo N. B.) in najverjetneje tudi na več sektorjev, zato ni bilo pomembno samo vprašanje pravnega nasledstva BUSP-a, ampak tudi njegovih sektorjev in oddelkov, na katere je bil razdeljen. Zato sodišče druge stopnje verjame toženi stranki, da do zaslišanja M. D. ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti, kateri organ BUSP-a je takrat izplačeval odškodnine in posledično, katera institucija je naslednik tega organa (sektorja oz. oddelka) ter katera institucija, če še sploh katera, razpolaga z listinami o plačilu odškodnine. To je tožena stranka izvedela šele z zaslišanjem M. D. na naroku dne 18.6.2008 in na podlagi tega podatka napravila poizvedbe o morebitnem obstoju listine o plačilu. Kot izhaja iz navedb tožene stranke, se je dokumentacija o dokazilu našla v arhivu, na povsem drugi lokaciji, ne na sedežu D. Ob vsem tem je treba upoštevati še dejstvo, da gre za dokumente, starejše od 10 let, zato tožena stranka tudi ni mogla vedeti, da dokazilo o plačani odškodnini sploh še obstaja oz. da se še hrani. Glede na navedeno toženi stranki po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati neskrbnost pri pridobitvi tega dokaza, kot to želita prikazati tožeči stranki v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je v skladu z 4. odstavkom 286. člena ZPP dopustilo obravnavani dokaz.

Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi. Če pa je priposestvovalna doba nehala teči pred uveljavitvijo SPZ (bodisi, ker je potekla 20-letna priposestvovalna doba bodisi, ker se je zaradi nasprotovanja stranke priposestvovalna doba pretrgala), se uporabijo določbe ZTRL. Začetek teka pri nepravem priposestvovanju (ki ga je poznal ZTRL) sovpade z začetkom dejanskega izvrševanja služnosti. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil vročevod grajen okoli leta 1985 in da je torej tožena stranka služnost začela izvrševati tega leta ali celo kasneje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da 20-letna doba za priposestvovanje služnosti, pred uveljavitvijo SPZ ni potekla.

Po oceni sodišča druge stopnje tožeči stranki nista izkazali, da sta vročevodu nasprotovali pred uveljavitvijo SPZ, kot sta zatrjevali v postopku in zatrjujeta tudi v pritožbi. Kot izhaja iz dopisa J. z dne 1.7.2002 (priloga A8) in kar sta tudi sami izpovedali, sta takrat le opravljali poizvedbe glede lokacije vročevoda in zahtevali posredovanje dovoljenja bivše lastnice za njegovo gradnjo. Kot je povedala priča B. J. B. in to potrjuje tudi napravljen uradni zaznamek z dne 22.10.2004, so vse do leta 2003 oz. 2004 med pravdnimi strankami potekala pogajanja o morebitnih rešitvah (ena izmed njih je bila tudi prestavitev vročevoda na stroške vodovodnega sistema v zameno za brezplačno služnost). Tožeči stranki na nobeno od ponudb nista pristali in se šele leta 2003 oz. 2004 nista bili več pripravljeni pogajati ter sta zahtevali odstranitev vročevoda. Vse to izhaja tudi iz uradnega zaznamka z dne 22.10.2004, ki je priloga spisa. Ne glede ne to, ali sta tožeči stranki nasprotovanje izrazili leta 2003 ali 2004, je dejstvo, da 20-letna priposestvovalna doba po ZTRL za priposestvovanje služnosti ni potekla in da je bilo nasprotovanje izraženo šele po uveljavitvi SPZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila SPZ. Ta poleg nepravega načina priposestovanje (20-letna doba) določa tudi pravo priposestovanje služnosti (10-letna priposestovalna doba s pogojem dobrovernosti lastnika gospodujoče stvari). 10-letna priposestvovalna doba začne teči od nastopa dobre vere na primerni pravni podlagi. Pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja soglasje Z. J. za vkop vročevoda. Od soglasja pa je odvisna dobra vera tožene stranke, kar vse izhaja iz nadaljevanja obrazložitve sodbe.

Sporno soglasje Z. J. je vsebovano v zapisniku z dne 1.9.1984, ki je priloga spisa. Ta poleg soglasja za gradnjo vročevoda po njenem zemljišču vsebuje tudi dogovor glede odkupa celotne nepremičnine zaradi izgradnje stanovanjskih objektov. Ni sporno, da zapisnik s strani Z. J. ni podpisan. V dokaznem postopku je bilo z izpovedbo M. D. pojasnjeno, da je Z. J. dala soglasje za gradnjo osebno ob razgovoru z lastnoročnim podpisom v zvezek. Na podlagi tega soglasja ji je blagajna tudi izplačala odškodnino. Nekaj dni zatem je bil napravljen tudi prepis tega lastnoročno podpisanega soglasja, ki ga pa Z. J. ni podpisala, saj je takrat, ko se je prepis napravil, že odšla nazaj v Š. kjer je živela. Zato je pri njenem imenu in priimku na zapisniku napravljena oznaka l. r.. Sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost izpovedbe priče M. D., saj dejstvo, da je Z. J. soglašala z gradnjo vročevoda, potrjujeta še priči B. R in B. N.. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da je Z. J. jeseni leta 1984 prišla iz Š. v Slovenijo, kjer je izrazila pisno soglasje h gradnji vročevoda, na podlagi katerega ji je bila izplačana tudi odškodnina (glej prilogo B13). Takšno dokazno oceno potrjuje tako okoliščina, da sta tožeči stranki videli, da se vročevod gradi kot tudi, da sta vedeli, da poteka čez sporno parcelo. Že iz tega razloga (poleg tega, da je delo vkopa vročevoda brez dvoma vidno tudi navzven), je sodišče druge stopnje prepričano, da je Z. J. za poseg v njeno lastninsko pravico vedela, saj bi jo v nasprotnem primeru tožeči stranki kot skrbnici njene hiše o tem zagotovo seznanili. Po presoji vseh navedenih dejstev (zapisnik o soglasju, vedenje tožečih strank kot skrbnikov nepremičnine o gradnji vročevoda, dokazilo o plačilu odškodnine) sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bilo soglasje s strani Z. J. dano.

Ker je bilo soglasje dano, je izpolnjen še drug pogoj za priposestvovanje služnostne pravice, to je dobrovernost tožene stranke. Njeno dobrovernost ne izpodbije okoliščina, da parcela št. 1991/1, po kateri poteka vročevod, ni vpisana v gradbenem in lokacijskem dovoljenju. V dokaznem postopku je bilo s strani priče Z. N. in B. R. pojasnjeno, da sporna parcela v upravni dokumentaciji ni bila navedena, ker naj bi trasa po projektni dokumentaciji potekala po dveh katetah mimo zemljišča Z. J.. Nato je bila napravljena sprememba projekta tako, da trasa poteka po hipotenuzi mimo travnika. Kot sta povedali priči Z. N. in B. R., so takšne spremembe, kot v obravnavanem primeru, rešili s pridobitvijo soglasja lastnika parcele. Ali bi bilo treba po predpisih iz leta 1984 zaradi spremembe projekta lokacijsko dokumentacijo spremeniti ali ne, ni predmet tega postopka, temveč upravnega. Za ta postopek je bistveno, da je tožena stranka soglasje bivše lastnice parcele dobila in na podlagi tega vkopala vročevod. Služnostno pravico je tako v dobri veri izvrševala vse do nasprotovanja tožečih strank.

Po presoji pritožbenega sodišča dobrovernosti tožene stranke ne izpodbije niti okoliščina, da služnostna pravica ni vpisana v zemljiško knjigo. Res je, da stvarna služnost po 215. členu SPZ členu nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo in da zaradi načela publicitete nevpisana stvarna služnost v primeru spremembe lastnika služeče nepremičnine pomeni okoliščino, ki ima pravne posledice prekinitve priposestvovanja. Vendar pa je v tem primeru treba upoštevati konkretne dejanske okoliščine. Kot je bilo že navedeno, sta tožeči stranki vedeli, da po sporni parceli poteka vročevod, njegovo gradnjo videli, zemljišče sta podedovali že leta 2000, nasprotovanje pa sta izrazili šele leta 2003 oz. 2004. Tožnika sta univerzalna pravna naslednika in sta tako vstopila v vse pravice in obveznosti prejšnje lastnice. Zaradi navedenih okoliščin, ki brez dvoma kažejo na to, da je bilo tožečima strankama znano, da se je služnost izvrševala že prej in da sta na to tudi pristali, se ne moreta sklicevati na prekinitev priposestvovanja. Načelo publicitete zaradi nevpisane stvarne služnosti ju zaradi vseh navedenih okoliščin ne varuje.

Po SPZ je 10-letna priposestvovalna doba začela teči od nastopa dobre vere na primerni pravni podlagi, ki v obravnavanem primeru predstavlja soglasje Z. J. za vkop vročevoda. Soglasje je bilo dano leta 1984 (glej zapisnik z dne 1.9.1984). V skladu z 269. členom SPZ velja, da če je dobroverni posestnik na dan uveljavitve SPZ izvajal priposestvovanje že toliko časa, kolikor traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ (v obravnavanem primeru 10 let), je bila služnostna pravica na vročevodu priposestvovana z dnem njegove uveljavitve, torej dne 1.1.2003. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena ZPP in da tudi niso bile kršene določbe pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP). Ker torej niso podani izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka (primerjaj 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP), odmerjene na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 67/03, v nadaljevanju: OT) ter veljavno vrednostjo odvetniške točke (0,459 EUR) v znesku 280,9 EUR, in sicer: - 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (2. odstavek tar. št. 18 OT v zvezi z 1. odstavkom tar. št. 21 OT), kar znaša 229,5 EUR; - 2% materialnih stroškov (3. odstavek 13. člena OT), kar znaša 4,59 EUR; - 20% DDV, kar znaša 46,81 EUR.