Jedro

Drugostopenjski organ, ki je pritožbo tožnika v celoti zavrnil, s tem v zvezi v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ni vložil predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS. V nadaljevanju pa v odločbi po vsebini ugotavlja, da tožnik ni upravičen zahtevati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno D.A. To pomeni, kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, da je pritožbeni organ brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in oprave ustne obravnave po vsebini odločil o denacionalizaciji tega premoženja, čeprav o tem v izreku sploh ni odločil. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba in sklep Upravne enote Novo mesto št. 321-337/93-91 z dne 23. 8. 2012 se odpravi v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 142,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom zavrnil zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov, vpisanih v vl. št. 268, 729 in 805, vse k.o. ... ter 356, 511, 524 in 601, vse k.o. ..., do 1/2, podržavljenih pokojni A.A., ki so jo dne 4. 6. 1993 in 8. 6. 1993 vložili pravni nasledniki tožnik, B.B. in C.C. (1. točka izreka) ter zavrgel njihov zahtevek za denacionalizacijo druge polovice teh nepremičnin, podržavljenih pokojnemu D.A. (2. točka izreka). V zvezi z odločitvijo pod točko 1 izreka upravni organ citira določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 ter navaja, da je kot predhodno vprašanje ugotavljal, ali je A.A., ki ji je bilo premoženje podržavljeno, imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Od Veleposlaništva Republike Avstrije je 27. 1. 2011 pridobil dopis Štajerske deželne vlade, iz katerega je razvidno, da je A.A. dne 19. 7. 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo. Muzej narodne osvoboditve Maribor je v dopisu, ki ga je prvostopenjski organ prejel 22. 4. 2011, navedel, da pri pregledu dokumentarnega gradiva niso našli podatkov o tem, kako so potekali preselitveni procesi oziroma kako so osebe nemške narodnosti zapuščale Slovenijo in nobenih podatkov, kdaj je A.A. zapustila Slovenijo. Glede podatkov o prebivališču A.A. na dan 1. 1. 1960 upravni organ navaja, da ga je Veleposlaništvo Republike Slovenije na Dunaju z dopisom z dne 25. 5. 2012 obvestilo, da so s strani matičnega urada Gradec pridobili delne informacije, ki se neposredno ne nanašajo na stalno prebivališče omenjene na dan 1. 1. 1960, vendar pa iz kopije lahko le posredno sklepajo, da je imenovana 1. 1. 1960 dejansko bivala v Avstriji. Tako prvostopenjski organ zaključuje, da je A.A. 1. 1. 1960 dejansko bivala v Avstriji, zato je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Dalje citira 12. člen ZDen in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-23 z dne 20. 3. 1997 ter zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca tožniku, t.j. sinu A.A. V zvezi z odločitvijo pod točko 2 izreka, t.j. glede zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega D.A., pa navaja, da so njegovi dediči pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu že vložili zahtevo za povrnitev njegove polovice zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS. Tako je prvostopenjski organ v skladu z določbo 4. točke 129. člena ZUP v tem delu denacionalizacijsko zahtevo zavrgel, saj se o isti zadevi že vodi sodni postopek.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 9. 7. 2014 pritožbo tožnika zoper prvostopenjski izpodbijani akt zavrnil. 3. Tožnik v tožbi organu očita bistvene kršitve pravil postopka, saj pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbeno navedbo, da celotna Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju FIP), sklenjena med Avstrijo in Nemčijo, ni self-executing pogodba in da posamezniki iz te pogodbe ter njenih prilog ne dobijo pravice, ker je to pogodba, ki se nanaša na razmerja med državama Avstrijo in Nemčijo ter da država Slovenija ni stranka te pogodbe ter njene priloge in ni njena podpisnica. Prav tako tudi ni odgovora upravnega organa na pritožbene navedbe v zvezi z avstrijskimi upravnimi odločbami glede na upravno prakso avstrijskih organov, ki so izvajali pravico do odškodnine in v zvezi z dopisi avstrijskega ministrstva za finance, v pristojnosti katerega je bila izvedba zakonov KVEG, Zakona o prijavi in UVEG. Dalje tožnik očita upravnemu organu zmotno uporabo mednarodnega javnega prava. Prepričan je, da se država ne more sklicevati na določbe pogodbe, katere ni pogodbenica, kar v tožbi obširno pojasnjuje. Glede pogojev za pridobitev pravice do odškodnine navaja, da A.A. ni imela pravice do odškodnine in je tudi ni prejela po FIP in ratifikacijskih zakonih za izvedbo te pogodbe. Poudarja, da toženka ni upoštevala besedila 2. člena FIP, ki pravi, da se odškodnino in druge dajatve tem osebam odobri pod predpostavkami, v višini in v obsegu odškodnin in dajatev, ki ustrezajo skupinam, ki so že upoštevane v tem zakonu (torej KVSG, Anmeldegesetz, UVEG). Zaradi tega mednarodna pogodba jasno pove, da se ne more neposredno uporabljati, saj je potreben še nek izvedbeni akt, ki ga mora sprejeti Avstrija. Ta izvedbena akta sta Zakon o prijavi škod in UVEG. Ker nanju napotuje mednarodna pogodba FIP, je te zakone za pravilno uporabo pogodbe treba upoštevati. Oba izvedbena predpisa k FIP – to je Anmeldegesetz in UVEG pa sta podrobno določila, kdo ima pravico do prijave odškodnine in do odškodnine. A.A. ni dosegala predpostavk za prijavo in pridobitev odškodnine. Sklicuje se tudi na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, ki je javna listina in iz katerega izhaja popolnoma drugačno dejansko stanje in pravni zaključek, kot ga je sprejela toženka. Iz potrdila izhaja pravni zaključek, da A.A. ni prejela odškodnine in tudi ni imela pravice do odškodnine. Toženka tudi ni obrazložila, zakaj podatki v navedenem dopisu Zveznega ministrstva za finance niso upoštevni in verodostojni, čeprav ga je izdal pristojni organ, ki je bil po izvedbenih predpisih in FIP edini pristojni organ za odločanje v teh zadevah na drugi stopnji. Poleg tega pa v najnovejši sodni praksi ESČP neupoštevanje tujih javnih listin pomeni, da je kršen 6. člen in 1. člen prvega dodatnega protokola k EKČP. Tožnik ne razume razlage toženke glede pristojnosti Slovenije za razlago zakonov v Avstriji za avstrijskega državljana in glede učinkov na avstrijskem ozemlju. Prepričan je, da je obrazložitev izpodbijanega upravnega akta arbitrarna in nerazumljiva v povezavi z mednarodnim javnim pravom in krši 22. člen Ustave. V nadaljevanju tožbe graja tudi kršitev načela lex posterior derogat legi priori, v zvezi s čimer se sklicuje na 69. člen Zakona o zunanjih zadevah, ki je lex posterior glede drugega odstavka 10. člena ZDen. V Sloveniji je mednarodna pogodba samo sporazum, ki ga Republika Slovenija sklene z eno ali z več državami ali mednarodnimi organizacijami in za katerega velja mednarodno pravo. Tako je treba razlagati tudi 10. člen ZDen, česar pa upravni organ ni upošteval. Dalje pojasnjuje namen pogodbe FIP, KVSG, UVEG in Zakona o prijavi, ki je bil ekonomsko integrirati določeno skupino ljudi, ki so bili pregnani v Avstrijo, v družbo in jim pri tem pomagati s socialno odškodnino. Namen nikakor ni bil poprava nastalih krivic. To je bistvena razlika v razmerju do denacionalizacije. Izpostavlja tudi določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in poudari, da uporaba tujega prava pomeni tudi razlago tujega prava in da se tuje pravo uporablja in razlaga tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju, na katerem velja. Poleg tega toženka ni obrazložila ničesar glede premoženjskega cenzusa praga 72.000 S, ki je določal pravico do odškodnine. V tem je izpodbijani upravni akt popolnoma neobrazložen in nerazumljiv ter v nasprotju z 22. členom Ustave. V nadaljevanju tožbe v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja v izpodbijanem upravnem aktu, in sicer glede premoženja A.A. in njene dejavnosti hotelirstva navaja, da je že na prvi pogled jasno, da je bil njen dohodek v letu 1955 več kot 72.000 S in da nikakor s takšnim premoženjem in takšno dejavnostjo ni mogla biti enaka s preseljencem in oškodovancem iz FIP, ki so bili brez strehe in sredstev za preživljanje. Glede odločitve prvostopnega organa pod 2. točko izpodbijanega upravnega akta pa navaja, da je pritožbeni organ sam opravil določene poizvedbe in pribavil sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu N 66/2010 in sam nato kar meritorno odločil o zahtevku za denacionalizacijo upravičenca za eno polovico premoženja, ki je bilo odvzeto D.A. in to brez ustne obravnave in brez možnosti, da se tožnik izjavi o dejstvih, s tem, da je pritožbo zavrnil, le da je sklep drugače obrazložil. Oba upravna organa sta v zvezi s tem odločila, ne da bi sporna vprašanja – zlasti o pravnem temelju pravice do vrnitve in o pravnem razmerju upravičenca – tožnika do D.A. obravnavala na ustni obravnavi. Pritožbeni organ je kršil tudi načelo prepovedi reformacije in peius, ko je procesni sklep o zavrženju spremenil z drugo obrazložitvijo v meritorno odločitev zavrnitve zahtevka. Navaja pa tudi, da sta odločbi Okrajne zaplembene komisije Kočevje št. 6985 in 7122, obe z dne 3. 9. 1945, ki sta postali pravnomočni 17. 1. 1946 z rešitvijo Okrožne zaplembene komisije, nični. V zvezi s tem se sklicuje na 5. točko 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, ki določa, da morajo komisije dokončati vse svoje posle najdlje do 15. 9. 1945, ta rok pa je bil podaljšan z zakonom na 15. 11. 1945. Torej sta odločbi z dne 17. 1. 1946, ki ju je izdal organ, ki za to sploh ni imel zakonskega pooblastila, nični. Tožnik sodišču po vsem povedanem predlaga, da izpodbijani prvostopenjski upravni akt v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter da odpravi drugostopenjsko odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Tožnik je 9. 10. 2014 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri navaja nova dejstva in dokaze, ki jih v upravnem postopku brez lastne krivde ni mogel navajati zaradi posebnosti vodenja postopka brez ustne obravnave in brez ugotovitvenega postopka, kjer bi se pretresali dokazi, in sicer v zvezi z vprašanjem denacionalizacije premoženja po pokojnem D.A. S tem v zvezi predlaga tudi izvedbo več dokazov.

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi odprave prvostopenjskega upravnega akta, v zvezi z odločbo druge stopnje. Glede na to in ker po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, in ki so v smislu drugega odstavka tega člena upravne odločbe, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta – to pa je v predmetni zadevi prvostopenjski upravni akt – je sodišče štelo, da tožnik izpodbija le prvostopenjsko odločbo in sklep, čeprav je v tožbenem predlogu predlagal odpravo tudi drugostopenjskega akta. Tudi kolikor tožnik v tožbi podaja tožbene navedbe o nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ in zaradi katerih je po njegovem mnenju drugostopenjska odločba nezakonita, namreč glede na prej citirane določbe 2. člena ZUS-1 sodišče presoja (le) zakonitost dokončnega upravnega akta, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti in pravni koristi (kot že navedeno je v obravnavanem primeru to prvostopenjski upravni akt) ter v zvezi s tem uveljavljane tožbene ugovore. S sodbo se po povedanem ne more meritorno odločiti o zakonitosti odločbe, s katero je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski akt (kot je v obravnavani zadevi drugostopenjska odločba).

K I. točki izreka:

8. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim upravnim aktom zahtevo tožnika za denacionalizacijo podržavljenega premoženja po pokojnem D.A. zavrgel na podlagi 4. točke 129. člena ZUP zato, ker je ugotovil, da je pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vložena zahteva za povrnitev tega zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS.

9. Drugostopenjski organ, ki je z odločbo druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnil, pa s tem v zvezi v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ni vložil predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. V nadaljevanju pa v odločbi druge stopnje po vsebini ugotavlja, da tožnik ni upravičen zahtevati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno D.A. To pomeni, kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, da je pritožbeni organ brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in oprave ustne obravnave po vsebini odločil o denacionalizaciji tega premoženja, čeprav o tem v izreku sploh ni odločil. 10. Glede na to, da iz upravnega spisa zadeve izhaja (dopis Okrajnega sodišča v Novem mestu N 66/2010 z dne 19. 10. 2011), da tožnik predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja D.A. po 145. členu ZIKS ni vložil, organ prve stopnje ni imel podlage za zavrženje njegove zahteve za denacionalizacijo premoženja po D.A. 11. Zato je sodišče v tem delu tožbi ugodilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v zvezi z vprašanjem denacionalizacije premoženja po pok. D.A. izvesti poseben ugotovitveni postopek in tožniku omogočiti, da se o dejstvih, pomembnih za odločitev, izjavi ter mu omogočiti tudi, da predloži s tem v zvezi morebitne dokaze. Šele na podlagi tako izvedenega postopka in po potrebi po opravi ustne obravnave (ob upoštevanju določbe 149. člena ZUP/86) bo moral upravni organ po vsebini odločiti o denacionalizaciji premoženja po pok. D.A. 12. Ker je moralo sodišče po povedanem zadevo v delu glede denacionalizacije premoženja po pok. D.A. prvostopenjskemu organu vrniti v ponovni postopek, tudi ni po vsebini presojalo tožbenega ugovora ničnosti odločb Okrajne zaplembene komisije Kočevje št. 6985 in 7122, obe z dne 3. 9. 1945. 13. O zadevi je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo potrebno tožbi tožnika v tem delu ugoditi in izpodbijani upravni akt delno odpraviti.

K II. točki izreka:

14. V obravnavani zadevi je sporno stališče upravnega organa v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu, da je pokojna lastnica podržavljenega premoženja A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za (v bivši Jugoslaviji) podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. To stališče upravnega organa je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen.

15. Tudi po presoji sodišča je odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja po pokojni A.A. iz razloga po drugem odstavku 10. člena ZDen pravilna. Po tej določbi niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 med drugim (ponovno) pojasnilo, da ta določba ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu (glej drugi stavek citiranega odstavka – op. sod.) rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

16. O tem vprašanju se je že večkrat izrekla tudi upravno sodna praksa (med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014). Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr.: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (18. in 19. točka obrazložitve navede sodbe Vrhovnega sodišča), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo) (23. točka obrazložitve).

17. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (prvi odstavek). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec, umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa – Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

18. Iz podatkov upravnega spisa izhaja (in to med strankami tudi ni sporno), da je bilo pokojni A.A. premoženje podržavljeno na podlagi dveh odločb Okrajne zaplembene komisije v Kočevju, in sicer št. 7122, Z.P. 1522/46 z dne 3. 9. 1945 in št. 6985, Z.P. 1521/46 z dne 3. 9. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, da je A.A. z odločbo Štajerske deželne vlade št. 2-11 Scha 390/3-1947 z dne 19. 7. 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo, da iz odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS, Podružnica Murska Sobota, z dne 14. 2. 1972 izhaja, da je A.A. bivala v tujini od aprila 1945, da je iz fotokopije kartona s podatki o prebivališču A.A., ki ga je organ pribavil s strani Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju razvidno, da je omenjena od 17. 6. 1949 do 21. 10. 1968 prebivala v Avstriji ter da je umrla 25. 3. 1986 in da je imela nazadnje prijavljeno stalno prebivališče v Gradcu v Avstriji. Glede na navedeno sodišče sodi, da pravna prednica tožnika spada v skupino oseb iz Priloge 1 k FIP, povzete v točki 17 obrazložitve te sodbe.

19. Tudi premoženje, ki ji je bilo podržavljeno, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic II. svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani. Ker je bilo pravni prednici tožnika premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, ki je predmet podržavljenja opredelil kot sovražnikovo premoženje, tako imenovano premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti, kar nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa (tako v točki 30 sodbe X Ips 85/2013 Vrhovno sodišče RS) je na ta način odvzeto premoženje spadalo v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina.

20. Na drugačno odločitev v zadevi zato ne more vplivati stališče tožnika, da bi bilo treba upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, iz katerega izhaja, da A.A. ni prejela odškodnine in tudi ni imela pravice do odškodnine. Kot je (med drugim tudi) navedlo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013, upravni organ na mnenje avstrijskega organa glede neobstoja pravice do odškodnine (kot to izhaja iz zgoraj citiranega potrdila za pokojno A.A.) ni bil vezan, ker odločitev o denacionalizacijskem zahtevku ni povezana z odločitvijo avstrijskega organa o določitvi odškodnine in ker je (kot to tudi izhaja iz zgoraj citiranega potrdila za pokojno A.A.) avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji (točka 44 obrazložitve omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS).

21. V zvezi z ostalimi toženimi ugovori sodišče še navaja, kot je to navedlo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013, da je bil namen ZDen, da se (deloma tudi pavšalno) popravijo krivice, nastale v prejšnjem političnem sistemu, ne pa da se nadomešča (celotna) nastala škoda. Denacionalizacije tako ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah, ki so morale med drugim upoštevati načelo, da se z denacionalizacijo ne povzročajo nove krivice in da sta obseg in višina odškodnin pogojena s splošnimi družbeno ekonomskimi zmožnostmi države ter da se denacionalizacija v svojem restitucijskem delu izvede predvsem iz sredstev družbene lastnine in ne v breme davkoplačevalcev. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države, ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je sodna praksa ustaljena; za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države in niti ni pomembno, ali jo je dejansko dobil. ZDen tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil v ZDen v polju proste presoje in pri tem ni ravnal nearbitrarno in ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti (sklepi Ustavnega sodišča RS Up-142/00, Up-7/01, Up-584/05). Morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi po presoji Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Upravni organ po mnenju Vrhovnega sodišča namreč ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Po mnenju Vrhovnega sodišča tudi premoženjski prag 72.000 ATS letnih prihodkov, kar je bilo določeno z izvedbenim predpisom, ki je osebam, ki so ga prekoračila, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP (tako tudi pravni prednici tožnika A.A.), ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Krog upravičencev do odškodnine je v FIP (Priloga 1) natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (glej sklep Ustavnega sodišča Up-584/05).

22. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja po pokojni A.A. (1. točka izreka izpodbijanega upravnega akta) zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev o tem delu tožbe, med strankama ni sporno.

K III. točki izreka:

23. Izrek o stroških postopka temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik s tožbo uspel delno (polovično), mu je sodišče skladno z uspehom v postopku priznalo polovico stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013).