Jedro

Sodna praksa se je že izrekla, da je skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev, pri čemer ni nujno, da se obveznosti po pogodbi izpolnjujejo s strani obeh zakoncev. Zakonec, ki je sklenil pogodbo, prispeva (s sredstvi ali z delom) k preživljanju izročevalca, drugi zakonec pa prispeva svoje delo ali sredstva v življenjsko skupnost (zakoncev) in s tem krije manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tudi v konkretnem primeru temu ne bi bilo tako. Sodišče prve stopnje meni, da gre v konkretnem primeru za izjemo, ker je tožnica prevzete obveznosti izpolnjevala le krajši čas in glede na to, da je izročevalka, zaradi dobrih medsosedskih odnosov z njo, premoženje izročila tožnici in ne tožencu. Vendar pa dejstvo, da je bila pogodba sklenjena s tožnico in ne s tožencem, na navedeno stališče ne more vplivati, dejstvo kratkega izvrševanja prevzete obveznosti pa gre v prid obeh pravdnih strank in ne more iti v prid tožnice in v breme toženca.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki B/II/2 spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da spada nepremičnina parc. št. 3 ID 000 stavbišče v izmeri 98m2 k. o. X v skupno premoženje tožeče stranke M. H., ... in tožene stranke S. M., ...

Ugotovi se, da je tožeča stranka M. H., EMŠO ..., ... solastnik nepremičnine parc. št. 3 ID 000 stavbišče v izmeri 98 m2 k. o. X. II. Sicer se pritožba toženca, v celoti pa pritožba tožnice, zavrneta in sodba v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in razsodilo, da se ugotovi, da spadata nepremičnini parc. št. 155 in parc. št. 269/2.s, obe k. o. X, v skupno premoženje pravdnih strank in da je tožnica solastnica obeh nepremičnin do ½ (točki A/1 in A/2 izreka); zavrnilo primarni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, da mu je tožnica dolžna plačati 106.322,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točka B/I/1 izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je toženec solastnik do 9/10 nepremičnine parc. št. 43/1 k. o. X in mu je tožnica dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (točka B/I/2 izreka); delno ugodilo podrednemu zahtevku toženca po nasprotni tožbi in ugotovilo, da spada nepremičnina parc. št. 43/1 k. o. X v skupno premoženje pravdnih strank in ugotovilo, da je toženec solastnik nepremičnine do ½, v presežku (da mu je tožnica dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka B/I/3 izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, da mu je tožnica dolžna izplačati 26.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (točka B/II/1 izreka); zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi na ugotovitev, da spada nepremičnina parc. št. 3 k. o. X v skupno premoženje pravdnih strank, na ugotovitev, da je toženec solastnik nepremičnine do ½ in da mu je tožnica dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino (točka B/II/2 izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka C izreka).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbi.

3. Tožnica po tožbi, toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica, se pritožuje zoper odločitvi v točkah A/2 in B/I/3 v drugem odstavku, in zoper odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je solastninski delež pravdnih strank na v sodbi ugotovljenem skupnem premoženju za tožnico 60/10 za toženca pa 4/10, in da je toženec dolžan tožnici povrniti vse stroške postopka. Podrejeno pa naj v tem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju spregledalo, da je mati tožnice, D. S., k ustvarjanju premoženja prispevala tudi 55.000,00 EUR (pravilno 55.000,00 DEM). Da priča izkupička iz prodaje vinoteke v višini 55.000,00 DEM ni vložila v objekt, sodišče utemelji s tem, da je priča po lastni izjavi vinoteko prodala 1998, medtem ko je glavnina prenove objekta za potrebe gostinstva bila izvedena že v začetku leta 1993. To pa je zmotno. Priča je to res izpovedala, saj je bila na zaslišanju zmedena, vendar je v nadaljevanju tudi povedala, da je bilo to v času vojne oziroma po njej, kar je bilo v letih 1992/1993, kar je splošno znano dejstvo. Izjavila je tudi, da je vinoteko prodala za to, ker je ugotovilo, da glede na to, da je prišlo do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, dejavnosti ne bo mogla več opravljati oziroma da bo potrebovala delovno dovoljenje za obratovanje. Dovoljenje za delo je priča izgubila z vojno v letu 1992, v tem letu je tudi prenehala s poslovanjem, kar je razvidno tudi iz sklepa Mestnega sekretariata za gospodarstvo S. z dne 14.9.1992, ki je že v spisu, ter še iz treh prilog, ki jih k pritožbi prilaga. Sodišče bi tako moralo upoštevati tudi ta prispevek priče, ki je bil dan tožnici. Upoštevaje povedano bi bila pravilna ugotovitev deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 6/10 : 4/10 v korist tožnice. Sicer pa je podrejeni zahtevek B/I/3 nesklepčen, saj nepremičnina ne vsebuje vseh potrebnih oznak. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožnica je uspela s celotnim zahtevkom, pri čemer je sodišče obravnavalo tudi prehodno vprašanje – obstoj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, čemur je namenilo večji del dokaznega postopka. Toženec ni uspel z nobenim od primarnih prispevkov in le z delom enega od treh podrednih zahtevkov, torej le z manjšim delom. Sodišče bi zato moralo odločiti, da je toženec dolžan tožnici povrniti vse njene pravdne stroške.

4. Toženec po tožbi, tožnik pa po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec, na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec se pritožuje zoper celotno sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako kot predlagano, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da sta bili pravdni stranki v izvenzakonski skupnosti od leta 1988, do takrat pa sta hodila kot fant in punca. Hiša v G., parc. št. 155 k. o. X, ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Zemljišče je po darilni pogodbi dobil toženec od očeta že 8.7.1985. Gradbeno dovoljenje je pridobil 8.10.1985, gradnja hiše pa je bila zaključena leta 1987/88 in je objekt še vedno v takšnem stanju kot po zaključku gradnje. Tožnica se je v hišo vselila šele leta 1993, do takrat sta živela vsak pri svojih starših in nista živela kot mož in žena. Tudi sicer tožnica ni imela finančnih zmožnosti, da bi sodelovala pri gradnji stanovanjske hiše, kar je tudi sama potrdila, ko je bila zaslišana. Kupno pogodbo za nepremičnino parc. št. 269/2 k. o. X, hiša in dvorišče, je sklenil toženec sam dne 5.11.1988. Kupnina je bila plačana z njegovega tekočega računa, nepremičnino je kupil z lastnimi sredstvi, del kupnine pa poravnal s kratkoročnim kreditom. Sodišče nima prav, ko ugotavlja, da je razliko plačala tožnica, spregleda namreč, da je bil del kupnine (2,500.000,00 SIT) plačan s kreditom. K nakupu te nepremičnine tožnica ni prispevala ne sredstev in ne dela. Objekt na parc. št. 269/2 se je adaptiral, vendar izključno s strani toženca spomladi 2009. Tožnica je priznala, da v obnovo objekta ni prispevala denarja. Nerazumen je zaključek sodišča prve stopnje, da adaptacija v letu 2009, torej že po razpadu izvenzakonske skupnosti, ne vpliva na višino deležev ob pridobitvi. Sodišče bi pri določitvi deležev moralo upoštevati tudi vlaganja po letu 2009. Objekt na parc. št. 43/1 k. o. X je bil v zelo slabem stanju, zato sta se pravdni stranki in mati tožnice dogovorili, da bo toženec nepremičnino temeljito obnovil. Z obnovo je pričel že leta 1989, ko je bila lastnica še mati tožnice. Tožnica sredstev za investicijo glede na to, da se je zaposlila šele leta 1986, ni imela, toženec pa je bil že takrat uspešen podjetnik z visokimi dohodki. Toženec je izvedel dela kot so navedena v popisu z dne 6.7.1997, ki mu jih je tožnica potrdila. O tem dokazu sodišče ne reče nič. Na popisu je navedeno, da je nabavo materiala in delo plačal toženec. Najemna pogodba, kot tudi kupna pogodba sklenjena med pravdnima strankama (ki kasneje ni bila realizirana, to pa le zato, ker je Občina K. neutemeljeno uveljavljala predkupno pravico), dokazujeta, da je tožnica na osnovi vlaganj priznala tožencu pravico razpolaganja s to nepremičnino in je torej štela, da je ta njegova last. Tožničina mati v adaptacijo ni vložila nobenega denarja. Denar od prodanih parcel je vložila v lokal v S. in v obnovo svoje hiše, denar od delnic pa je dobila po otvoritvi lokala. Tožnica in njena mati sta prispevali denar le za opremo lokala. Nepremičnina parc. št. 3 k. o. X je bila pridobljena v času trajanja življenjske skupnosti na podlagi „izročilne pogodbe za primer smrti“ z dne 18.12.1998 sklenjene med I. D. in tožnico. Sodišče zaključi, da zaradi neznatnega prispevka toženca k izpolnjevanju obveznosti ne gre za skupno premoženje. Takšen zaključek pa je napačen. Gre za skupno premoženje, takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa, delež zakoncev na tem delu premoženja pa je enak. Sodišče prve stopnje bi tako moralo zavrniti tožbeni zahtevek po tožbi, pri parc. št. 43/1 k. o. X določiti deleže 1/10 : 9/10 v korist toženca, pri parc. št. 3 k. o. X pa določiti deleže 1/2 : 1/2. Delež toženca na skupnem premoženju je bistveno višji od tožničinega, bistveno več je prispeval iz naslova svojega posebnega premoženja, imel je tudi bistveno višje dohodke. Pravdni stranki nimata otrok, zato dela v gospodinjstvu ni bilo veliko, obe pravdni stranki sta bili obrtnika in temu primerno bolj ali manj časovno in vsebinsko enako obremenjena tako z delovnimi obveznostmi kot z delom v gospodinjstvu. Sicer pa vztraja, da bi moralo sodišče, upoštevaje povedano, prvenstveno ugoditi primarnima zahtevkoma po nasprotni tožbi.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Zakaj meni, da sta pravdni stranki živeli v skupnosti, ki izpolnjuje vse elemente izvenzakonske skupnosti s pravnimi posledicami, kot če bi sklenila zakonsko zvezo (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), takšna skupnost pa je trajala od leta 1986 do leta 2008, je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo obrazložilo (točka 5 obrazložitve). Pavšalne pritožbene trditve, da temu ni bilo tako, če pa je skupnost že šteti kot izvenzakonsko skupnost, pa je mogoče govoriti o njenem pričetku šele od leta 1988(1), zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

8. V tem obdobju sta pravdni stranki pridobili naslednje nepremičnine: - parc. št. 155 k. o. X, v naravi hiša na naslovu ...; - parc. št. 269/2.s. k. o. X, v naravi del hiše na naslovu ... (poslovni lokal); - parc. št. 43/1 k. o. X, v naravi gostilna ...; - parc. št. 3 k. o. X, v naravi hiša na naslovu ...

9. Kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje dejstvo, da sta pravdni stranki zemljiškoknjižna lastnika vsak svojih nepremičnin, ni ovira za presojo ali je premoženje pridobljeno kot skupno premoženje. Premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR). Le premoženje, ki ga zakonec pridobi kako drugače in ne z delom, ne spada v skupno premoženje, temveč je posebno premoženje zakonca. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti, da bi kateri od zakoncev kakšno premoženje v celoti pridobil kako drugače in ne z delom (to velja tudi za nepremičnino parc. št. 3 k. o. X, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Vprašanja vlaganj posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje ali vlaganja skupnih sredstev v posebno premoženje drugega zakonca, če je stvar s tem spremenila identiteto, se upoštevajo pri oceni deležev zakoncev na skupnem premoženju, kot vse pravilno pojasni sodišče prve stopnje (točka 6 obrazložitve). Tudi v konkretnem primeru zato ne gre za vlaganja v smislu 48. člena Stvarnopravnega zakonika, niti za neopravičeno obogatitev (190. člen Obligacijskega zakonika).

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada parc. št. 3 k. o. X v skupno premoženje pravdnih strank, da je delež toženca na tej nepremičnini ½ in da mu je tožnica dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. To parcelo, s (kamnito) hišico na naslovu ..., je pridobila tožnica na podlagi „izročilne pogodbe za primer smrti“ z dne 18.12.1998 (priloga A10 spisa I P 56/2013), ki ima pravno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju – tožnica se je zavezala, da bo sopogodbenico preživljala, ta pa je izjavila, da ji zapušča to svoje premoženje, s tem da je bila izročitev odložena do izročiteljičine smrti (557. člen OZ). Sodna praksa se je že izrekla, da je skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev, pri čemer ni nujno, da se obveznosti po pogodbi izpolnjujejo s strani obeh zakoncev. Zakonec, ki je sklenil pogodbo prispeva ( s sredstvi ali z delom) k preživljanju izročevalca, drugi zakonec pa prispeva svoje delo ali sredstva v življenjsko skupnost (zakoncev) in s tem krije manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca.(2) Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tudi v konkretnem primeru temu ne bi bilo tako. Sodišče prve stopnje meni, da gre v konkretnem primeru za izjemo, ker je tožnica prevzete obveznosti izpolnjevala le od decembra 1998 do maja 1999 (ko je izročevalka umrla) in glede na to, da je izročevalka, zaradi dobrih medsosedskih odnosov, premoženje izročila tožnici in ne tožencu. Vendar pa dejstvo, da je bila pogodba sklenjena s tožnico in ne s tožencem na navedeno stališče ne more vplivati, dejstvo kratkega izvrševanja prevzete obveznosti pa gre v prid obeh pravdnih strank in ne more iti v prid tožnice in v breme toženca. V tem obsegu je zato pritožba toženca utemeljena - tudi nepremičnina parc. št. 3 k. o. X spada v skupno premoženje pravdnih strank.

11. Glede višine deležev na skupnem premoženju velja načelo enotnosti deleža na vseh stvareh skupnega premoženja, vse prispevke zakoncev k njegovemu nastanku pa je potrebno primerjati skozi celotno obdobje skupnega življenja. Kot že povedano se pri oceni deležev zakoncev na skupnem premoženju upošteva tudi vlaganja posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, pa tudi vlaganja skupnih sredstev v posebno premoženje drugega zakonca.

12. Zemljišče parc. št. 155 k. o. X je bilo posebno premoženje toženca. Hiša na njej je bila zgrajena v letih 1987 in 1988, torej v času izvenzakonske skupnosti. Čeprav je pri gradnji fizično in organizacijsko v večji meri sodeloval toženec, to ne pomeni, da gre za njegovo posebno premoženje. Ta njegov večji prispevek se upošteva pri določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Da bi denar vložen v izgradnjo hiše prišel iz toženčevega posebnega premoženja (darilo, dediščina ipd.) ni bilo izkazano. Zato je tudi šteti, da je bila hiša zgrajena s skupnimi sredstvi, višina dohodkov pravdnih strank (v celotnem obdobju trajanja izvenzakonske skupnosti) pa se upošteva pri določitvi višine deležev.

13. V času trajanja izvenzakonske skupnosti je bil obnovljen tudi objekt na parc. št. 43/1 k. o. X in sicer je iz hleva/skladišča nastal objekt primeren za izvajanje gostinske dejavnosti. Nepremičnina je bila prvotno last tožničine matere, ki pa jo je, že delno obnovljeno, dne 24.9.1992 podarila tožnici. Obnova se je izvajala tekom trajanja izvenzakonske skupnosti s sredstvi tožničine matere, pa tudi s sredstvi pravdnih strank. Čeprav je denar in delo v nepremičnino vlagal tudi toženec, ne gre za vložek njegovega posebnega premoženja, ampak za vložek skupnih sredstev pravdnih strank, ki pa se upošteva pri določitvi deležev na (celotnem) skupnem premoženju. Da je nepremičnino pridobila na podlagi dedovanja tožničina mati, ni sporno. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je z denarnimi sredstvi sodelovala tudi pri obnovi, čeprav višina teh sredstev ni bila natančno ugotovljena. Da je sredstva imela, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, upoštevaje, da je imela dohodke iz vinoteke (na H.), da je po očetu podedovala gradbena zemljišča, ki jih je prodala in ni verjetno, da je s tako pridobljenimi denarnimi sredstvi v celoti razpolagala že pred pričetkom obnove, sploh upoštevaje njen motiv, ki ga je sodišče prve stopnje glede na okoliščine (vojna na H.), upravičeno štelo za izkazanega – da iz podedovanega premoženja dolgoročno ustvari pogoje za delo tožnici in sebi (do upokojitve).

14. Pritožbena zatrjevanja, da iz pogodbe o najemu poslovnega prostora (priloga A7 spisa I P 56/2013) in iz zapiskov o njegovih vlaganjih v objekt (priloga A6 spisa I P 56/2013) izhaja, da je nepremičnina last toženca oziroma da sta tožnica in njena mati tožencu priznali lastninsko pravico, ne držijo. Najemna pogodba tega že sama po sebi ne more izkazovati, poleg tega ni bila realizirana, zapiski o vlaganjih toženca v objekt pa lahko izkazujejo obseg in vrednost vlaganj, ne pa tudi, da gre tožencu iz tega naslova lastninska pravica. Do teh dokazov se je sodišče prve stopnje opredelilo (četrti odstavek točke 8b obrazložitve), zato sodišče prve stopnje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

15. Tožničina mati je, ko je bila zaslišana, dvakrat jasno izpovedala, da je vinoteko prodala leta 1998, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izkupička od te prodaje v višini 55.000,00 DEM, ni mogla vložiti v obnovo objekta na parc. št. 43/1 k. o. X, ki je bila izvedena najkasneje do začetka dejavnosti v letu 1993 (v objektu je tožnica dne 18.5.1993 začela z obratovanjem gostinskega lokala). Drugačne pritožbene trditve tožnice so zato neutemeljene.

16. Četudi zahtevek toženca po nasprotni tožbi v delu, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, morda ne vsebuje „vseh potrebnih oznak“, tožbeni zahtevek zaradi tega ni nesklepčen, in so pritožbene navedbe tožnice tudi v tem delu neutemeljene.

17. Tudi del hiše na parc. št. 269/2 k. o. X, na naslovu ..., je bil pridobljen v času trajanja izvenzakonske skupnosti, oktobra 1998. Res je kupoprodajno pogodbo sklenil toženec, kar pa glede na že povedano, ne pomeni, da je nepremičnina njegovo posebno premoženje (saj tudi ni izkazal, da je denarna sredstva za njen nakup prispeval iz svojega posebnega premoženja). Tudi, če je denar za del kupnine pridobil z najetjem kredita, to ne pomeni, da gre za denarna sredstva, ki predstavljajo njegovo posebno premoženje in to dejstvo tudi na višino deležev ne more vplivati. Nesporno je z obnovo te nepremičnine pričel toženec že po razpadu izvenzakonske skupnosti, leta 2009. Ker nepremičnina spada v skupno premoženje, to pomeni, da je vlagal svoje posebno premoženje v skupno premoženje, ker pa je do tega prišlo že po razpadu izvenzakonske skupnosti, ta vlaganja ne morejo spremeniti deležev na skupnem premoženju, kot je to povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec lahko iz tega naslova od tožnice zahteva le povračilo teh vlaganj (prim. npr. odločbo VS RS II Ips 80/2008).

18. Sodišče prve stopnje je poleg navedenega v zvezi z vlaganji posebnega premoženja pravdnih strank v skupno premoženje oziroma vlaganji skupnega premoženja v posebno premoženje, ugotovilo tudi, potem ko je primerjalo dohodke pravdnih strank tekom celotnega obdobja trajanja izvenzakonske skupnosti, da je imel toženec v povprečju enkrat večje dohodke od tožnice. Utemeljeno je tudi zaključilo, da je glede pomoči zakoncu, opravljanja domačih del (pravdni stranki sicer nista imeli otrok), skrbi za skupne potrebe in ohranitev premoženja v nematerialni obliki, tožnica nosila večji delež kot toženec, glede skrbi za upravo skupnega premoženja pa toženec večji delež kot tožnica. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da je vložek posebnega premoženja tožnice v skupno premoženje (v zvezi s povedanim glede nepremičnine parc. št. 43/1 k. o. X) nekoliko večji od vložka toženca (v zvezi s povedanim glede nepremičnine parc. št. 155 k. o. X). Upoštevaje vse povedano, kakor tudi dejstvo, da je do pridobitve nepremičnine parc. št. 3 k. o. X prišlo zaradi dobrososedskih odnosov tožnice in njene matere z izročevalko, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da toženec kaj drugega ni uspel izkazati (59. člen ZZZDR).

19. Pravdni stranki sta poleg ugotovitve deleža na skupnem premoženju, zahtevali že tudi delitev skupnega premoženja – določitev solastninskih deležev na nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. Ker sta s tem obe pravdni stranki soglašali, pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo.

20. Pravilna je odločitev tudi glede povrnitev pravdnih stroškov (da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka), upoštevaje tudi pritožbeno delno ugoditev podrejenemu tožbenemu zahtevku toženca (drugi odstavek 154. člena ZPP).

21. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo delno spremenilo (kot je razvidno iz izreka te odločbe), sicer pa njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbo tožnice, zavrnilo in sodbo potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

22. Upoštevaje delni uspeh toženca s pritožbo in delni uspeh tožnice z odgovorom na pritožbo, pri čemer v večji meri navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita tudi svoje pritožbene pravdne stroške.

Op. št. (1): Toženec ne pojasni, zakaj naj bi tovrstna skupnost obstajala prav od leta 1988, medtem ko je sodišče prve stopnje dovolj življenjsko prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje kot pričetek življenja pravdnih strank v izvenzakonski skupnosti leto 1986. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VSL I Cp 3461/2012