Jedro

Če toženec zatrjuje, da gre za navidezno pogodbo, bi jo moral pred sodiščem izpodbijati, saj bi le tako lahko bilo ugotovljeno, da je navidezna.

Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na peti odstavek 286.a člena ZPP. Ta člen je treba tolmačiti v povezavi z 286. členom ZPP, saj peti odstavek 286.a člena ZPP velja le za vloge in listine, posredovane sodišču pred opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Drugačno tolmačenje bi povsem izničilo določila prekluzije prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.023,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 82.500 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 do plačila (I. točka izreka) ter da ji povrne stroške postopka v višini 11.112,55 EUR (II. točka izreka), v presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od dne 11. 2. 2015 in od stroškov od izdaje prvostopenjske sodbe, pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper celotno sodbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov, smiselno pa sodbo izpodbija v I. in II. točki izreka, saj zoper zavrnilni obrestni del v III. točki izreka ne izkazuje pravnega interesa. V prvem sklopu pritožbe zatrjuje postopkovne kršitve zaradi neizvedenih dokazov, predlaganih z njegove strani. V drugem sklopu se pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine kupnine, saj je zmotno ugotovilo, da njegovi dokazi ne potrjujejo, da je v sporni pogodbi določena kupnina navidezna, prav tako se ni opredelilo do izpovedi nekaterih prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tretjem sklopu se pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporazum z dne 11. 2. 2015 prirejen za potrebe te pravde ter da je toženec selektivno, glede na potrebe trenutnega dokazovanja, v spis vlagal listine. V četrtem sklopu povzema izpovedi prič glede dolga v višini 90.140,72 EUR ter navaja, da nikoli ni bil kompenziran do višine tožbenega zahtevka v pogodbi z dne 11. 2. 2015. Sodba v tem delu ni obrazložena. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prvo stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo zatrjevanih postopkovnih kršitev in se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb.

Glede postopkovnih kršitev

6. Sodišče prve stopnje res ni izrecno pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza s pridobitvijo dokumentacije, iz katere naj bi izhajalo, da je podjetje C. v kritičnem času v tej soseski zgradilo več stanovanjskih stavb za trg, s primerjavo doseženih kupnin pa bi se videlo, da so bile vse prodane za primerljivo enako kupnino, kot je zatrjevana s strani toženca, to je za približno 150.000 EUR. Iz dokaznega sklepa v 3. točki obrazložitve izhaja, da je sodišče vpogledalo v prodajno pogodbo z dne 22. 12. 2014 (priloga B 5), za prodajo nepremičnine – hiše na parceli 22/18, ki jo je predložil toženec. Že na podlagi navedenega se je lahko prepričalo, da ni resnična njegova trditev, da so bile vse stanovanjske stavbe prodane za primerljivo enako kupnino okoli 150.000 EUR, saj iz te prodajne pogodbe izhaja, da je kupnina znašala 242.780 EUR. Zato dokaznega predloga z dodatnimi poizvedbami ni bilo treba izvesti in zgolj okoliščina, da sodišče ni izrecno obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo, ne pomeni postopkovne kršitve, saj iz obrazložitve izhaja, katere dokaze je pri odločitvi štelo za relevantne. Pravilno tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke ter gre pritrditi obrazložitvi, da volje pogodbenikov o kupnini ne more nadomestiti mnenje strokovnjaka. Koliko je bila dejanska vrednost hiše, zato ni bilo pomembno, ampak je bilo pomembno, koliko sta jo ocenili in za kakšno kupnino sta se dogovorili pogodbeni stranki.

7. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje v listinah, to je v prodajni pogodbi z dne 11. 2. 2015 (priloga A 3), računu št. 2453/2014 z dne 1. 2. 2015 (priloga A 6), dopisu direktorja podjetja C. z dne 19. 3. 2015 (priloga A 14), sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 6. 2. 2015 (priloga A 11) in kompenzaciji z dne 11. 2. 2015 (priloga A 7) ter v izpovedih prič D. D., E. E. in F. F. zadostno dejansko podlago, da je zaključilo, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 22. 12. 2014 razdrta, ter da je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 11. 2. 2015 prišlo do kompenzacije zneska v višini 82.500 EUR, zato mu ni bilo treba opraviti poizvedb pri FURS glede resničnosti navedene kompenzacije.

8. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče ni izvedlo dokaznih predlogov z vpogledom v zgodovinske izpise iz sodnega registra za podjetji A. in B., saj je v navedeni listini (v prilogah B 11 in B 12) vpogledalo, kar je razvidno iz 3. točke obrazložitve. Pravilno navedenih listin ni štelo za pravno relevantne in je pravilna presoja, da ugotavljanje, kaj je D. D. počel s svojimi družbami, presega okvire konkretne pravde. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, kaj je D. D. počel s svojimi družbami, na njegovo (ne)verodostojnost v tej pravdi ne more kazati. Res sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v listino - prijavo terjatve v stečajnem postopku upnika B. in dolžnika A. (priloga B 10), kar pa ob zgoraj obrazloženem ne more vplivati na pravilno odločitev v tej zadevi. Ti dokazni predlogi so bili nepotrebni, zato se pritožbeno sodišče do tega, ali so bili predloženi prepozno, ne bo izrekalo.

9. Sodišče prve stopnje ni neenako obravnavalo pravdnih strank in ni podana kršitev 22. člena Ustave RS iz razloga, ker je vpogledalo tudi v dokaze, predložene s strani tožnice s četrto pripravljalno vlogo, saj je ta z navedeno vlogo odgovarjala na drugo in tretjo pripravljalno vlogo toženca, s katerima je prvič predložil sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 11. 2. 2015 in je v zvezi s tem podal ugovor pasivne legitimacije. S svojimi dokazili je tožnica dokazovala prezadolženost F. F. ter posledično ničnost prevzema dolga. Pritožbeno sodišče se o pravočasnosti tožničinih dokazil ne bo izrekalo, saj je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokazne listine, navedene v 5., 6., 8., 9., 10. in 11. alineji te vloge, kar izhaja iz dokaznega sklepa v 3. točki obrazložitve, nanje pa svoje odločitve, kljub temu, da jih je vpogledalo, ni oprlo.

10. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede postavitve izvedenca grafologa v zvezi s sporazumom z dne 11. 2. 2015, saj sodišče v F. F. podpis, kljub njegovi nasprotujoči izpovedi, da sporazuma ni podpisal ter da je s tem sporazumom fiktivno zavaroval tožnika, ni podvomilo, ampak sporazuma ni upoštevalo iz razlogov, ker je štelo, da je prirejen za potrebe tega postopka, ter ker je za izkustveno nelogično štelo, da bi F. F. prevzemal dolg za toženca ob hkratnem vedenju, da ta tožnici ničesar ne dolguje. Ob zgoraj navedenem gre ugotoviti, da zatrjevane postopkovne kršitve s strani sodišča prve stopnje niso podane.

Glede dokazne ocene

11. Toženec je trdil, da je zapisana kupnina v pogodbi v višini 238.000 EUR neresnična ter da je ta znašala 155.500 EUR. Dokazno breme, da dokaže svoje trditve, je bilo na njemu. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bila v pogodbi navedena kupnina navidezna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta imela toženčeva mati G. B. in F. F., ki je bil v času sklenitve pogodbe njen partner ter zakoniti zastopnik tožnice, interes izpovedovati v korist toženca. Kljub temu, da je bila njuna izpoved glede višine kupnine, ki naj bi bila nižja, kot je zapisana v pogodbi, usklajena, pa je nasprotno izpovedal toženec, in sicer, da je šlo za to, da bi tožnica kot družba plačala kupnino zanj preko poslovnega sodelovanja s firmo C. in naj bi tako to zaprli. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedeno pomeni, da naj bi zaprli medsebojne terjatve, kar dokazuje resničnost sklenjene kompenzacije z dne 11. 2. 2015. Njegova mati je sicer kontradiktorno temu, kar je izpovedala najprej, torej, da je bila dejanska kupnina 155.500 EUR, izpovedala, da je bil toženec zaposlen pri tožnici, zato je D. D. predlagal, da tožnica kot družba plača del kupnine. Zakaj bi bilo sploh treba plačati del kupnine, če je toženec zatrjeval, da je dobil kreditna sredstva v višini celotne dejansko dogovorjene kupnine v višini 155.500 EUR, je z njegove strani ostalo nepojasnjeno, navedenega ne pojasni niti pritožba. Ob tem, da je toženec umaknil dokazni predlog po zaslišanju priče H. H., bančne uslužbenke, za katero je celo trdil, da je predlagala, da se v pogodbo vnese nižja kupnina, in ob njegovih kontradiktornih trditvah in izpovedbi ter kontradiktorni izpovedbi G. B., so pritožbene navedbe glede dokazne ocene o višini kupnine neutemeljene. Tudi ni res, da se sodišče do izpovedb G. B. in F. F. ni izreklo, saj je povedalo, da pričama ne verjame zaradi tega, ker imata v postopku določen interes, dokazna ocena v 5. točki obrazložitve pa je ustrezna in zadostna za zaključek, da je pravno upoštevna tista kupnina, ki je zapisana v prodajni pogodbi. Navedenega ne more izpodbiti niti pritožbena navedba glede zneskov v e-mail sporočilu z dne 27. 1. 2015. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da so ti zneski tako različni, da ne morejo kazati na dogovor o nižji kupnini. Glede pregleda stroškov in koriščenja po kreditu banke (priloga B 8) pa gre ugotoviti, da iz nje izhaja, da je bil kredit nakazan v višini 155.500 EUR, kar glede na to, da med strankami ni prerekano dejstvo, da banka ni v celoti financirala nakupa, ampak je moral biti plačan tudi delež s strani toženca, še dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kupnina višja, kot trdi toženec. Pritožba ima prav, da gre v primeru, ko gre za navidezno pogodbo, za neobstoječ pravni posel, vendar nima prav, da tožencu ni bilo treba izpodbiti njene veljavnosti, zato ker ni nikoli obstajala. Pogodba je bila podpisana in če toženec zatrjuje, da gre za navidezno pogodbo, bi jo moral pred sodiščem izpodbijati, saj bi le tako lahko bilo ugotovljeno, da je navidezna.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 11. 2. 2015 (priloga B 9), s katerim je F. F. prevzel dolg od toženca, ki ga ta ima do tožnice v višini 82.500 EUR, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti ZPP brez novele ZPP-E, saj se je postopek pričel pred pričetkom veljavnosti te novele, in pravilna je ugotovitev v 3. točki obrazložitve, da je toženec sporazum, s katerim je utemeljeval svoj ugovor pasivne legitimacije, predložil prepozno. Toženec je bil skladno z določili ZPP z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo pravilno poučen, da mora najkasneje na tem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb, se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke ter da to lahko stori na poznejših narokih le, če brez svoje krivde dokazov ni mogel predložiti in navedb podati na prvem naroku (3. točka vabila stranki na prvi narok za glavno obravnavo – list. št. 34). Toženec na prvem naroku za glavno obravnavo 19. 3. 2019 ugovora pasivne legitimacije ni podal in sporazuma ni predložil, sta pa obe stranki na tem naroku vložili pripravljalni vlogi in jima je sodišče skladno z določili ZPP določilo 15 dnevni rok za odgovor ter ju izrecno opozorilo, da naj odgovorita na navedbe nasprotnika (1. točka sklepa na 2. strani zapisa naroka – list. št. 47). Toženec je v roku 15 dni podal prvi pripravljalni spis, v istem roku pa na lastno pobudo tudi drugi pripravljalni spis, v katerem je podal ugovor pasivne legitimacije (...tudi, če bi se smatralo, da je takšna terjatev obstajala, je zagotovo do I. B. ugasnila s sklenitvijo že navedenega sporazuma in je ta obveznost v celoti prešla na F. F.), ter predložil sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 11. 2. 2015. Tožnica je takoj za tem ugovarjala prekluzijo, grajala postopkovno kršitev, ker je sodišče sporazum sprejelo v dokazni sklep, pa tudi v odgovoru na pritožbo ponovno navaja, da bi sodišče moralo upoštevati njen ugovor prekluzije.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile navedbe v zvezi s pasivno legitimacijo podane prepozno, prav tako je bil prepozno predložen sporazum. Sodišče prve stopnje se je pri tem zmotno sklicevalo na peti odstavek 286. a člena ZPP. Ta člen je treba tolmačiti v povezavi z 286. členom ZPP, saj peti odstavek 286.a člena ZPP velja le za vloge in listine, posredovane sodišču pred opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Drugačno tolmačenje bi povsem izničilo določila prekluzije prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP. Toženčevih navedb, da je sporazum našel šele naknadno, ni mogoče upoštevati kot opravičljiv razlog, saj stranko zavezuje ustrezna skrbnost pri pripravi na pravdanje. Glede na to, da iz sporazuma izhaja, da naj bi ga toženec podpisal 11. 2. 2015, svojega podpisa pa ne zanika, je torej za njegov obstoj vedel in bi ga lahko ob ustrezni skrbnosti pravočasno predložil. Navedbe, da je bilo v vmesnem času odpovedano pooblastilo s strani odvetnika tožencu in da medsebojno nista komunicirala, prav tako ne izkazujejo opravičljivega razloga. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec imel vseskozi istega odvetnika, ki je vložil vse vloge v postopku na prvi stopnji ter ga je zastopal na vseh narokih. Navedbe, da je prišlo do odpovedi pooblastila, so tako pavšalne, da jih ni mogoče preizkusiti, saj ni navedeno, kdaj naj bi do te odpovedi prišlo. Poleg tega je bil odvetnik toženca, če mu je pooblastilo odpovedal (7. stran zapisa naroka 5. 7. 2019), dolžan zastopati še 30 dni. Ker toženec ni izkazal opravičljivih razlogov za prepozno podane trditve o pasivni legitimaciji in predložitev sporazuma, ugovora in sporazuma pri odločitvi ni bilo dopustno upoštevati. Pritožbeno sodišče se zato ne izreka o preostalih pritožbenih navedbah v zvezi s sporazumom (4. in 5. stran pritožbe), zgolj dodatno pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na selektivno vlaganje listin pravilno podvomilo, da je bil sporazum resnično sklenjen 11. 2. 2015, ter tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da kronologija pravdanja toženca bolj kaže na to, da je bil prirejen za potrebe te pravde (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede interesno povezanih prič in očitek, da sodišče nasprotno ni imelo pomislekov pri sprejetju izpovedi D. D. Glede interesno povezanih prič G. B. in F. F. s tožencem, se je pritožbeno sodišče izreklo zgoraj, na tem mestu pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno gradilo predvsem s primerjavo in medsebojno ocenitvijo predloženih listin (navedenih v 7. točki zgoraj). Do izpovedi D. D. se je opredelilo na štirih mestih in sicer v 5. točki obrazložitve, ko je navedlo, da domnevno urgirani zneski D. D. v e-mailu G. B. niso identični z zatrjevano, niti zapisano kupnino, o čemer se je pritožbeno sodišče izreklo zgoraj. V 6. točki obrazložitve je ob primerjavi listin glede višine dolga 90.140,72 EUR ugotovilo, da je v tem delu verjetnejša izpoved D. D., da je F. F. prečrtal izjavo z dne 27. 2. 2015 (priloga B 6). V 7. točki obrazložitve je dopustilo možnost, da je sporazum z 11. 2. 2015 lahko pripravil D. D., vendar je zgolj povzelo njegovo izpoved, da se ni spomnil ničesar o prevzemu dolga, navedeno pričo pa je omenilo še ob koncu te točke v zvezi z njegovimi družbami, kar je štelo za nerelevantno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče izpoved te priče v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi pravilno ocenilo. Izpoved toženca, G. B., F. F. in D. D., da se v času te pravde niso razumeli in da so bili v slabih odnosih, na dokazno oceno, ki primarno temelji na predloženih listinah, ne more vplivati.

15. V zadnji pritožbeni navedbi toženec obširno povzema izpovedi glede dolga podjetja C. tožnici v višini 90.140,72 EUR. Tudi v zvezi s tem je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, saj jo je naredilo na podlagi predloženih listin in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni verjelo zgolj izpovedi G. B. in F. F. Da je ta dolg obstajal, v postopku ni bilo sporno (tožnica ga je dokazala z računom in njegovo specifikacijo v prilogi A 6, toženec pa je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedel, da ta račun za njega ni sporen). Da je prišlo do kompenzacije oziroma pobota na račun nakupa toženčeve hiše, izhaja iz sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 6. 2. 2015 (priloga A 11), prodajne pogodbe za nakup toženčeve hiše (priloga A 3) in iz kompenzacije z dne 11. 2. 2015 (priloga A 7). Sodišče prve stopnje je navedene listine dokazno ocenilo, zato ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov. Zgolj ponavljanje toženca v pritožbi, da do kompenzacije ni prišlo, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Iz kompenzacije z dne 11. 2. 2015 tako izhaja dolg toženca do podjetja C. v višini 82.500 EUR iz naslova prodajne pogodbe (1. točka), dolg podjetja C. do tožnice po računu št. 2453/2014 v višini 90.140,72 EUR, ki je bil delno kompenziran v višini 82.500 EUR (2. točka), in dolg tožnice do toženca v višini 82.500 EUR (3. točka). Kompenzacija je torej upniško dolžniška razmerja med podjetjema in tožencem zaprla, a v 3. točki, pri dolgu tožnice tožencu, podlage ni bilo navedene. Iz tega razloga je tudi prišlo do dopisa stečajnega upravitelja tožencu z dne 17. 1. 2017 (priloga A 23) in do te pravde.

16. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo prerekano, niti ni pritožbeno izpodbijano, da sta bila tožnica in toženec dogovorjena, da bo toženec v zameno za plačilo kupnine v višini 82.500 EUR zagotovil dobavo in storitve v tej vrednosti, torej da ni šlo za darilo, in ker pritožbeno ni izpodbijano, da je podlaga za prejem 82.500 EUR zaradi tožničinega stečaja odpadla (zadnji del 6. točke obrazložitve), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji neupravičene obogatitve, torej da je prišlo do prikrajšanja na strani tožnice in obogatitve na strani toženca. Izrecno ni navedlo, da med navedenim obstoji vzročna zveza, a ne more biti dvomov, da je ta podana. Tožbeni zahtevek je pravilno priznan, zato je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (351. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ki znašajo 1.023,88 EUR in predstavljajo nagrado v višini 1375 točk, kar znaša 825 EUR, materialni stroški znašajo 14,25 EUR, 22 % davek na oboje pa 184,63 EUR.