Jedro

Za pravilno presojo, ali je obstajal izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, je treba kot prehodno vprašanje razčistiti morebiten obstoj dejanskega stanu iz 75. člena ZDR-1. V tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 je določeno, da ima delavec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku. Četudi je mogoče pritrditi posamičnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri vzdrževanju baznih postaj mobilne telefonije za enako terensko delo kot pri delodajalcu prenosniku, da zamenjava terenskega vozila določene znamke z drugo znamko, drugačna varnostna ali delovna oprema, teža rezervnih delov in občasno nedelovanje službenih plačilnih kartic pri nakupovanju goriva, same po sebi še ne predstavljajo bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, manjka sinteza skupnega vpliva vseh navedenih okoliščin. Hkrati je ostal nerazčiščen vpliv zatrjevanega zmanjšanja števila delavcev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2014 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 18. 7. 2013, priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost od 12. 5. 2013 dalje, v prvih treh mesecih v višini 80 % od osnove, v nadaljnjih 60 % povprečne mesečne plače, izplačilo pripadajočih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov sodnega postopka (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo istih posamičnih upravnih aktov, vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje ter povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

Izreklo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. V zvezi z izpodbijano sodbo je tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je prvostopenjsko sodišče že pravnomočno zavrglo, saj v tovrstnih sodno socialnih sporih glede na 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/ 2004; v nadaljevanju ZDSS-1) sploh ni taksne zavezanosti. Čeprav je pritožba vložena po kvalificiranem pooblaščencu, je ponovno predlagana taksna oprostitev, tokrat za pritožbo.

Sicer pa tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno spremembo v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom.

Z zaključkom sodišča, da se pri delodajalcu prevzemniku niso bistveno poslabšali pogoji dela, se ne strinja. Sodišču očita, da je izjavo priče A.A. povzelo le selektivno in je ni soočilo z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedbami drugih prič, niti ni obrazložilo, zakaj drugim dokazom odreka verodostojnost. Dejstvo, da se mu pri delodajalcu prevzemniku ni spremenila plača, ki jo je prejemal pri delodajalcu prenosniku, za pravni standard bistvene spremembe pogojev dela ne more biti edino odločilno. Ni jasno, zakaj niso upoštevane izpovedi prič B.B. in C.C., ki potrjujejo tožbene navedbe o bistvenem poslabšanju pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku. Inšpekcijski organ v izrednem nadzoru ni ugotavljal dejanskih okoliščin izvajanja dela pri inšpicirani pravni osebi, temveč le, ali delodajalec prevzemnik formalno, torej „na papirju“ zagotavlja pogoje dela v zakonsko dopustnih okvirjih. Zaslišan kot priča je inšpektor mag. D.D. celo sam izpovedal, da ni pristojen ugotavljati okoliščin, ki pomenijo poslabšanje delovnih razmer pri delodajalcu prevzemniku.

A.A. je kot priča potrdil trditev o zmanjšanem številu delavcev in posledično povečano količino dela, probleme z zagotavljanjem varnostne opreme, težave s pristopi na lokacije, dolgotrajno gazenje v snegu in tako dalje. Izpovedal je tudi, da v obdobju tožnikove zaposlenosti pri F., ni imel časa za odhod na teren z delavci, zato ocena sodišča glede varnostne opreme nima opore v izvedenih dokazih. Nepravilen je tudi dokazni zaključek, da primerjava glede teže bremen, ki so jih delavci morali prenašati ni mogoča, ker naj bi rezervni deli postali težji šele v času prevzema delavcev. Po mnenju pritožnika prav sprememba teže rezervnih delov sama po sebi izkazuje bistveno oteženo delo na terenu, saj se je s prvotnih 15 kg povečala na 30 in več kilogramov.

Sodišče nadalje ni upoštevalo, da je bil obseg dela za enako plačilo bistveno večji. Pri delodajalcu prevzemniku je bilo bistveno manjše število zaposlenih, in sicer le 8 namesto 13-ih pri delodajalcu prenosniku. Pomeni, da so morali opraviti več zadolžitev, saj nadurnega dela niso dobili plačanega. Določeni so bili drugačni pogoji uspešnosti, ki jih zaradi manjšega števila delavcev in večje količine dela hkrati z novimi zadolžitvami, ni bilo mogoče doseči. Navedeni pogoji dela, ki so se bistveno spremenili v primerjavi z delom pri delodajalcu prenosniku in so jih potrdile vse priče, vključno z A.A., ki je izpovedal, da je 8 delavcev za izvajanje del na terenu premalo za izvedbo vseh nalog in je potrebno zaposliti več delavcev, same po sebi napotujejo na ugotovitev, da je bila enaka plača izplačevana za bistveno večji obseg dela.

Glede bistveno oteženih pogojev dela bi sodišče moralo upoštevati tudi potek izvajanja del na terenu. V času, ko je delal pri delodajalcu prenosniku, je bila hoja v zimskem času zreducirana na krajše relacije do cca. 500 metrov, pri delodajalcu prevzemniku pa je bila razdalja bistveno daljša, saj so morali v težkih snežnih razmerah prehoditi tudi do 4 kilometre.

Meni, da je v pisnem odpravku sodbe prišlo do bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršene so tudi pravice iz 22., 25., 33., ter 50. člena Ustave RS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana preuranjeno.

Hkrati ima pisni odpravek sodbe dejansko procesne pomanjkljivosti iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), saj nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oz. obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino zapisnikov.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnikova zahteva je bila namreč v predsodnem upravnem postopku z izpodbijanima upravnima aktoma zavrnjena zaradi izključitvenega razloga iz 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUTD), ker mu je delovno razmerje pri F. d.d. dne 11. 5. 2013 prenehalo na podlagi lastne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Razčlenitev spornega materialnopravnega izhodišča

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v določbah 58. do 63. člena ZUTD, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ne navaja. Po 1. odstavku 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki je brezposeln postal po svoji krivdi ali volji. Med izključitvene razloge je z 2. odstavkom 63. člena ZUTD med drugim uvrščena tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delavec, razen v primeru, ko zakon, ki ureja delovna razmerja, določa, da ima delavec kljub redni odpovedi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov.

Predhodna navedena določba ZUTD torej v okoliščinah konkretnega primera odkazuje na uporabo 3. odstavka 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; v nadaljevanju ZDR-1). Kot predhodno vprašanje je potrebno razčistiti morebiten obstoj dejanskega stanu iz cit. določbe ZDR-1, da bi bilo mogoče posledično pravilno presoditi, ali je obstajal izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Tretji odstavek 75. člena ZDR-1 namreč izrecno določa, da ima delavec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku.

Zakonski abstraktni dejanski stan o bistveno spremenjenih pogojih dela delavcev pri prevzemniku seveda predstavlja nedoločne pravne pojme, ki se v sodni praksi zapolnjujejo s pravnimi standardi. Tovrstnega načina pravnega urejanja se zakonodajalec poslužuje zlasti tedaj, ko ne more vnaprej določno predvideti vseh možnih dejanskih položajev. Tako se vsebina norme prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se obrača in se šele soustvarja s t. i. tipologičnim razlagalnim argumentom(1).

V dosedanji sodni praksi pri reševanju delovnopravnih zadev pravni standard za bistveno spremenjene pogoje dela delavcev pri prevzemniku še ni izoblikovan. Tega v izpodbijani sodbi ni skušalo oblikovati niti prvostopenjsko sodišče. Povsem pavšalno se sklicuje na Direktivo Sveta 2001/23/ES(2) , ne da bi izpostavilo relevantne določbe 2. odstavka 4. člena, ki izrecno določa, da če pogodba o zaposlitvi preneha, ker so se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenili v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in čeprav je navedena določba Direktive že implementirana v ZDR-1. Pojmovno odprt abstraktni dejanski stan iz 3. odstavka 75. člena ZDR-1 o bistveni spremembi pogojev dela delavca je v povezavi med normativnim in dejanskim potrebno v predmetni zadevi in v sodni praksi nasploh, šele ustvariti. Torej se je potrebno tudi v konkretni zadevi opredeliti do vsake posamične zatrjevane spremenjene okoliščine ter v vseh skupaj, na ta način oblikovati ustrezen pravni standard in ob njegovi uporabi ugotoviti, ali je podan oz. ni podan dejanski stan iz 3. odstavka 75. člena ZDR-1, kot pravilno poudarja tožeča stranka.

Razčlenitev spornega dejanskega stanja

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku odpovedal zaradi bistveno spremenjenih pogojev dela, izvedlo dokaze z nekaterimi listinami, zaslišanjem tožnika, ter prič B.B., C.C., inšpektorja D.D. ter A.A.. Vendar je potrebno pritrditi pritožbi, da je pri dokaznem ocenjevanju v nasprotju z metodologijo iz načelne določbe 8. člena ZPP, selektivno sledilo predvsem izpovedi priče A.A. in inšpektorja D.D.. Četudi je celo mogoče pritrditi posamičnim dokaznim zaključkom, da je šlo pri vzdrževanju baznih postaj mobilne telefonije za enako terensko delo kot pri delodajalcu prenosniku E. d.d., da zamenjava terenskega vozila G. z znamko H., drugačna varnostna ali delovna oprema, teža rezervnih delov in občasno nedelovanje službenih plačilnih kartic pri nakupovanju goriva, same po sebi še ne predstavlja bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, manjka sinteza skupnega vpliva vseh navedenih okoliščin. Hkrati je ostal povsem nerazčiščen vpliv zatrjevanega zmanjšanja števila delavcev.

Prav trditve, da je pri delodajalcu prenosniku opravljalo vzdrževalna dela na baznih postajah 13 izvajalcev, pri delodajalcu prevzemniku pa le 8, da je z delom nadaljevalo le 5 izkušenih delavcev, da so bili ostali trije zunanji povsem neizkušeni izvajalci, da je med redne delovne obveznosti bilo uvrščeno tudi izvajanje inventur itd., bi lahko kazale na obstoj dejanskega stanu iz 3. odstavka 75. člena ZDR-1. Bistveno zmanjšano število izvajalcev namreč lahko pomeni le dvoje. Da je bilo pri delodajalcu prenosniku zaposlenih preveč izvajalcev oziroma pri delodajalcu prevzemniku premalo. Čeprav racionalizacija poslovanja predstavlja legitimni cilj vsakega delodajalca, bi lahko v danem primeru z vidika prenešenih delavcev objektivno gledano vendarle pomenila bistveno spremembo pogojev dela. Po stališču pritožbenega sodišča bi povečan obseg dela zaradi več kot 1/4 manjšega števila izvajalcev, kljub nominalno isti plači, namreč lahko pomenil bistveno poslabšanje delovnih razmer in posledično seveda tudi pravic iz delovnega razmerja.

Odločitev pritožbenega sodišča

8. Da bodo odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti pri dokaznem ocenjevanju in razčiščena vsa pravno relevantna dejstva glede vprašanja, ali je v tožnikovem primeru prišlo do zatrjevane bistvene spremembe pogojev dela in s tem poslabšanja delovnih razmer pri delodajalcu prevzemniku, je potrebno izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem sojenju bo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno izvesti dodatne dokaze v predhodno nakazni smeri. Potrebno bo dokazno oceniti izpovedi že zaslišanih prič z vidika vpliva zmanjšanega števila delavcev na spremembo pogojev dela ter pisno obvestilo o prenosu /prevzemu delavcev z dne 2. 3. 2012 (priloga A6 sodnega spisa), iz katerega med drugim izrecno izhaja, da do prenosa dela dejavnosti prihaja z namenom racionalizacije. Po potrebi bo sodišče za razjasnitev pomena zmanjšanega števila izvajalcev pri delodajalcu prevzemniku in morebitnem posledičnem vplivu racionalizacije na pogoje dela delavcev, lahko pridobilo še druga dokazila bodisi od delodajalca prenosnika ali prevzemnika.

Šele po dopolnitvi postopka v navedeni smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravnorelevantnih okoliščin konkretnega primera, bo ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj mogoče pravilno zaključiti, ali je potrebno šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, ali ne. Od prepričljive razjasnitve predhodnega dejstva je namreč odvisna pravilna ugotovitev obstoja ali neobstoja izključitvenega razloga za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost in posledično presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov. Torej odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na njuno odpravo ter priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. 10. V ponovljenem sojenju bo potrebno ponovno odločati tudi o stroških, nastalih tožniku v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in v tem pritožbenem postopku, ki so v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržani za končno odločbo.

(1) M. Pavčnik, Argumentacija o pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, stran 142. (2) O približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov z dne 12. 3. 2001.