Jedro

Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin ne določa, kakšne bi morale biti akontacije vojaških pokojnin za vojaške osebe s činom višjim od polkovnika. Odlok je leta 1998 prenehal veljati (kar sicer ne bi bila ovira za morebitno presojo ustavnosti), predvsem pa je ugotoviti, da pri njem ne gre za protiustavno določbo obstoječega besedila odloka, ampak za pravno praznino. Ker drugi odstavek 3. člena zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) določa, da v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere ali splošna načela pravnega reda v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede, se revizijsko sodišče ni odločilo za sprožitev postopka za oceno ustavnosti spornega odloka, ampak za uporabo citiranih določb ZS.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu v izreku I., II., IV. in V. sodbe sodišča prve stopnje razveljavita in se v delu, ki se nanaša na zneske akontacij vojaških pokojnin nad prisojenimi zneski v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 52/99-90 z dne 25.11.1999, in na zamudne obresti v še odprtem delu tožbenega zahtevka ter stroške postopka, vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku odmerilo akontacijo vojaške starostne pokojnine na dan 1.11.1994 v znesku 93.824,54 SIT, določilo zneske za čas od 1.11.1994 do 30.9.1998, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku na račun akontacije vojaške pokojnine, mu priznalo zakonite zamudne obresti od zneskov akontacij od 25.11.1999 dalje do plačila, zavrnilo kar zahteva tožnik več ali drugače in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da se sklicuje na že podane pritožbene razloge. Navajal je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 319. členom ZPP, ker je sodišče ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Navajal je kršitev 14. člena URS in 50. člena URS, ker je bila tožniku priznana akontacija pokojnine kot bi bil pred upokojitvijo polkovnik, ni pa bilo upoštevano, da je imel čin general polkovnika. Predlagal je, da sodišče ali sproži postopek pred ustavnim sodiščem ali da samo zapolni praznino iz odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Odlok - Uradni list RS, št. 4/92), saj ni v skladu s pravnim redom, ker ne določa višine koeficienta za vojaške osebe s činom višjim od polkovnika. Navaja, da bi moralo sodišče odločiti tudi o akontaciji pokojnine po 1.10.1998. Navajal je, da mu tožena stranka ni izdala odločbe po 25. členu zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list RS, št. 49/98). Vztrajal je pri navedbi, da mu obresti niso bile priznane v skladu z odločbo US št. Up-190/01 z dne 30.5.2002 in je zato predlagal, da se mu priznajo od vložitve tožbe dalje in ne samo od 25.11.1999. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Ker je revizija samostojno pravno sredstvo in ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, revizijsko sodišče pri odločanju razlogov, navedenih v pritožbi, ni upoštevalo.

Revizija uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 319. členom ZPP, kar je relativna kršitev določb pravdnega postopka, čeprav je razlog obrazložila tako, kot da gre za absolutno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo odločeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta v reviziji očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka bila storjena. To sodišče ugotavlja kljub temu, da se postavi vprašanje, če in kakšen je pravni interes tožnika, da se ugotovi, da je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pridobil dva izvršilna naslova. Ker pa gre v tem delu za denarni zahtevek, s katerim tožnik lahko v skladu s svojimi interesi v celoti razpolaga, je revizijsko sodišče njegovo revizijo tudi v tem delu obravnavalo.

Očitana in storjena bistvena kršitev je posledica ne dovolj točnega izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega ni razvidno, v katerem delu je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in iz izreka sodbe ni razvidno, če in v katerem delu je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen. Res je, da že tožbeni zahtevek, ki je bil spremenjen v pripravljalni vlogi z dne 21.10.1999, ni jasen, saj iz njega ni razvidno, ali tožnik zahteva samo izplačilo zneskov pokojnine, ki mu jih je že odmerila tožena stranka, ali s tožbo uveljavlja drugačno odmero pokojnine. Vsekakor pa je iz pritožbe tožnika zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 52/99 z dne 25.11.1999 jasno razvidno, da se pritožuje samo v delu, v katerem ni uspel (saj je tudi samo v tem delu imel pravni interes), in tudi sodba sodišča druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavila samo v izpodbijanem delu. Izpodbijan del sodbe pa je bila (smiselno) točka II izreka glede zneska višjih akontacij, kot so bile tožniku prisojene, točka V glede zamudnih obresti in točka VI glede stroškov postopka. To pa pomeni, da je v ostalem, torej tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje v točki II prisodilo tožniku akontacije pokojnine, ta sodba postala pravnomočna, ker je bila pritožba vložena samo zoper smiselno zavrnjen del te točke, to je za razliko akontacije med pokojnino polkovnika in pokojnino general polkovnika. Zato je sodišče prve stopnje dvakrat odločalo o istem delu tožbenega zahtevka, pri čemer je drugič celo spremenilo odločitev glede dela zahtevka, ki je že postal pravnomočen (v prvi sodbi izplačilo akontacije vojaške pokojnine od 1.2.1998 dalje ni bilo omejeno do 30.9.1998).

Revizijsko sodišče bi glede na določbo drugega odstavka 319. člena ZPP oziroma drugega odstavka 379. člena ZPP moralo tožbo v zgoraj obrazloženem obsegu zavreči, ker je ugotovilo, da je bilo ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, vendar gre za poseben položaj, ko je bilo v isti zadevi in v istem postopku ter ob eni tožbi in enem tožbenem zahtevku dvakrat razsojeno. Ker pa tožbeni zahtevek ni natančen in tudi iz spremenjenega modificiranega tožbenega zahtevka (pripravljalna vloga z dne 21.10.1999) ni razviden dejansko postavljeni tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče ne more samo določiti, v katerem delu se tožba zavrže oziroma kateri del ostane v obravnavi, zato je samo v izreku sklepa določilo, kateri so še odprti tožbeni zahtevki, o katerih bo ponovno odločalo sodišče prve stopnje.

Čeprav je revizijsko sodišče ugotovilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je že samo po sebi razlog za razveljavitev izpodbijanih odločb, je sprejelo stališče do v reviziji postavljenih vprašanj uporabe materialnega prava v zvezi z določitvijo višine akontacije starostne vojaške pokojnine, ki jo je sodišče izračunalo in priznalo tožniku, in glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti.

Sodišče je tožniku priznalo višino akontacij starostnih vojaških pokojnin ob upoštevanju koeficientov določenih v 5. členu odloka za čin polkovnika. Pri tem se je zavedalo, da odločitev ni ustrezna, saj je tožnik imel višji čin od polkovniškega, vendar je odločilo ob upoštevanju, da odlok sodišču ne daje druge možnosti.

Nevedena odločitev materialnopravno ni pravilna. Odlok ni bil pravilno uporabljen. Odlok ne določa, kakšne bi morale biti akontacije vojaških pokojnin za vojaške osebe s činom višjim od polkovnika. Odlok je leta 1998 prenehal veljati (kar sicer ne bi bila ovira za morebitno presojo ustavnosti), predvsem pa je ugotoviti, da pri njem ne gre za protiustavno določbo obstoječega besedila odloka, ampak za pravno praznino. Ker drugi odstavek 3. člena zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) določa, da v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere ali splošna načela pravnega reda v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede, se revizijsko sodišče ni odločilo za sprožitev postopka za oceno ustavnosti spornega odloka, ampak za uporabo citiranih določb ZS.

Odlok koeficiente za izračun akontacije pokojnin obravnava samo za čine do polkovnika, medtem ko izpusti vse višje čine, s čemer ob dobesedni uporabi odloka ne daje možnosti za uresničitev načela enake pokojnine za enako plačo. Če se upošteva samo določbe odloka in tudi višjim činom od polkovniškega priznava najvišji koeficient za izračun pokojninske osnove iz odloka, nastane položaj, v katerem se je znašlo tudi sodišče, da je določilo enake akontacije pokojnin za bistveno različne plače. S tem nastane položaj, ki ni skladen z načelom enakosti in načelom pravičnosti pri iskanju možnosti za uresničitev, sicer v pokojninskem zavarovanju sprejetega načela, enako delo in plača - enaka pokojnina. Sodba sodišča ni upoštevala načel, ki jih je ustavno sodišče upoštevalo na podlagi splošno veljavnih načel pokojninskega zavarovanja leta 1993 in leta 1994, ko je obravnavalo takrat sporne določbe 49. člena ZPIZ. Sprejelo je stališče, da mora (sicer zakonodajalec) poskrbeti za to, da se v primeru, če ni na voljo ustreznih podatkov (o višini plače), problem ustrezno rešuje s primerjalnimi podatki. Tudi v spornem primeru je možno pravno praznino ustrezno dopolniti, in odločiti ob upoštevanju načel pravne in socialne države.

Za rešitev zadeve je dovoljeno glede na določbo 24. člena ZPIZVZ uporabiti samo določbe odloka. Ker pa je v ZPIZVZ v 7. členu urejena tudi odmera pokojnin vsem činom nad polkovnikom, saj so za njih določene pokojninske osnove, je možno s primerjalno metodo določiti, kakšen koeficient bi moral biti določen po določbah odloka za določitev pokojninske osnove in nato ustrezne akontacije vojaške pokojnine general polkovniku. To pomeni, da je iz pokojninskih osnov ZPIZVZ možno z ustrezno računsko operacijo preračunati višino koeficienta in tožniku na podlagi tega koeficienta, ki bi sicer moral biti že v odloku, pa ga ni bilo, priznati ustrezno akontacijo vojaške starostne pokojnine.

Tožnik nima prav, ko poizkuša za svoj obrestni zahtevek uveljaviti analogijo iz odločbe US, št. Up-190/01 z dne 30.5.2002, saj gre za drugačno dejansko stanje. Tožnik namreč v tožbi z dne 1.6.1995 ni zahteval nobenih obresti, zato mu jih je sodišče pravilno priznalo od dneva, ko jih je dejansko pričel uveljavljati. Zato bo treba v novem sojenju odločiti samo še o zamudnih obrestih od naknadno prisojene akontacije vojaške pokojnine, saj je samo ta še sporna.

Izdaja odločbe po 35. členu ZPIZVZ ni predmet tega spora, prav tako ne zneski pokojnin po datumu prenehanja veljavnosti odloka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP v delu, ki se nanaša na sojenje o že pravnomočno odločenem delu zahtevka in drugega odstavka 380. člena ZPP za preostali sojeni del, reviziji ugodilo ob upoštevanju dejstva, da je ugotovitev pokojninske osnove dejanske narave in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.