Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da pravna prednica prvotožene stranke v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni uporabila kriterijev za določitev teh delavcev in ni postopala v skladu z določbo 36.b člena ZDR. Sodišče druge stopnje je poleg tega še izrecno poudarilo, da delo delavca ne more postati trajno nepotrebno, če bi ga bilo možno razporediti na drugo delo ali mu delo zagotoviti s krajšo dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo (36.a člen ZDR). Ker torej iz dejanskih ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi izhaja, da pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev niso bili upoštevani kriteriji za njihovo določitev, zgolj pavšalno pa se je ugotavljalo, da tožnici drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, že samo ti ugotovitvi zadoščata za zaključek, da v postopku niso bile spoštovane zakonske določbe, to pa pomeni, da je bil postopek in s tem tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici nezakonit. Ker je tožnica v času prenehanja delovnega razmerja opravljala čisto splošne naloge referenta v glavni pisarni kot administrativni tehnik (kar kažejo listine v spisu), za njena dela, ne glede na to, kdo je njene ostale sodelavce ob reorganizaciji dejansko prevzel, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljala take naloge, da bi sodile izključno v delovno področje upravne enote. Pri odločanju o tem, kdo je pravni naslednik prejšnjega delodajalca tožnice tudi ne more biti pomembna izdelana razporeditev delavcev in sistemizacija delovnih mest, ki jih je sicer po reorganizaciji postavila prvotožena stranka. Pomembne so le dejanske naloge, ki jih je delavec opravljal in ugotovitev, ali so bile te naloge take, da bi jih skupaj z delavcem morala prevzeti upravna enota ali ne. Pri tem je upravna enota - država od prejšnje občine prevzemala le naloge, ki so glede na veljaven ustavni sistem v njeni pristojnosti, ne pa vseh nalog občin. In v spornem primeru je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da v primeru tožnice ne gre za takšne naloge, ki jih je prevzemala država - upravna enota.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepa pravne prednice prvotožene stranke z dne 11.9.1991 in z dne 2.10.1991, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo in ji je zato naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in naloge, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi in z delom pridobljeni delovni zmožnosti, ji v delovno knjižico vpiše manjkajočo delovno dobo od 3.4.1992 dalje in ji izplača plače in prispevke od prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve, ter ji povrne odmerjene stroške postopka.

Zavrnjen je bil enak tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je prvotožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zato, ker je bil s spremembo akta spremenjen pogoj za zasedbo delovnega mesta tožnice. Do spremembe je prišlo zaradi spremenjene tehnološke opremljenosti in zaradi spremenjene zakonodaje. Ker ustreznega delovnega mesta za tožnico ni bilo več, prav tako pa ne delovnega mesta z nižjo strokovno izobrazbo, poleg tega pa ni bilo možnosti, da bi se v krajšem času tožnica lahko prekvalificirala ali dokvalificirala, je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnici, kot trajno presežni delavki zakonita. Zmotna je tudi uporaba materialnega prava glede pasivne legitimacije tožene stranke. Delavce sekretariata, kjer je delala tožnica, je v celoti prevzela upravna enota, ki je zato tudi edina lahko pasivno legitimirana. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), glede drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa izpodbijane sodbe ni preizkušalo, saj jih revidentka ni uveljavljala.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Pri odločanju je bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 36. h člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in enako določbo v drugem odstavku 9. člena Konvencije 158 MOD (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), da je dokazno breme, da obstaja resen (tehten) razlog za prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, na delodajalcu. Delodajalec - prvo tožena stranka v postopku tega razloga ni uspel dokazati.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da pravna prednica prvotožene stranke v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni uporabila kriterijev za določitev teh delavcev in ni postopala v skladu z določbo 36.b člena ZDR. Sodišče druge stopnje je poleg tega še izrecno poudarilo, da delo delavca ne more postati trajno nepotrebno, če bi ga bilo možno razporediti na drugo delo ali mu delo zagotoviti s krajšo dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo (36.a člen ZDR). Ker torej iz dejanskih ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi izhaja, da pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev niso bili upoštevani kriteriji za njihovo določitev, zgolj pavšalno pa se je ugotavljalo, da tožnici drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, že samo ti ugotovitvi zadoščata za zaključek, da v postopku niso bile spoštovane zakonske določbe, to pa pomeni, da je bil postopek in s tem tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici nazakonit. Tudi glede pasivne legitimacije v sporu revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovljena pravilno in da ob tem ni bilo zmotno uporabljeno marterialno pravo. Že sama ravidentka v reviziji navaja, da je 103. člen zakona o upravi (ZU - Uradni list RS, št. 67/94) določal, da upravne enote oziroma ministrstva, na katerih delovno področje sodijo naloge (v skladu z zakonom o prevzemu državnih funkcij - Uradni list RS, št. 29/95), ki so jih prej opravljale občine, prevzamejo tudi delavce občinskih upravnih organov. Ker je tožnica v času prenehanja delovnega razmerja opravljala čisto splošne naloge referenta v glavni pisarni kot administrativni tehnik (kar kažejo listine v spisu), za njena dela, ne glede na to, kdo je njene ostale sodelavce ob reorganizaciji dejansko prevzel, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljala take naloge, da bi sodile izključno v delovno področje upravne enote. Pri odločanju o tem, kdo je pravni naslednik prejšnjega delodajalca tožnice tudi ne more biti pomembna izdelana razporeditev delavcev in sistemizacija delovnih mest, ki jih je sicer po reorganizaciji postavila prvotožena stranka. Pomemebne so le dejanske naloge, ki jih je delavec opravljal in ugotovitev, ali so bile te naloge take, da bi jih skupaj z delavcem morala prevzeti upravna enota ali ne. Pri tem je upravna enota - država od prejšnje občine prevzemala le naloge, ki so glede na veljaven ustavni sistem v njeni pristojnosti, ne pa vseh nalog občin. In v spornem primeru je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da v primeru tožnice ne gre za takšne naloge, ki jih je prevzemala država - upravna enota, to pa pomeni, da je odločitev o tem, da je za rešitev vprašanja delovnega razmerja tožnice iz leta 1991 legitimirana prvotožena stranka, pravilna.

Revizijsko sodišče je zato ob upoštevanju dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča zaključilo, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in je zaradi tega v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).