Jedro

Dedič, ki podeduje zaščiteno kmetijo, mora biti hkrati, ne pa morebiti naknadno, zavezan, da upravičencem izplača nujne deleže, saj je to del oz. način njegovega dedovanja tega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep zapuščinskega sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v nov postopek istemu sodišču.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za prevzemnika zaščitene kmetije, sestavljene iz nepremičnin, navedenih v petih alinejah istega sklepa, last zapustnice, določilo oporočnega dediča A. A. 2. Proti sklepu vlagajo pritožbo zakoniti dediči, in sicer zapustnikovi otroci B. B., C. C., Č. Č. in njegov vnuk D. D. Sodišču očitajo, da ni obrazložilo, kaj spada v zaščiteno kmetijo, ni odločilo o izločitvenem zahtevku dediča C. C., o premičnem premoženju po splošnih predpisih o dedovanju in ni določilo denarnih izplačil nujnih deležev. Poleg tega ni v celoti spoštovalo zapustničine oporoke glede parcele 9, k. o. X, ki jo je z dodatkom naklonila trem dedičem, vsakemu 1/3, in v zvezi s tem ni preverjalo pogojev po 22. čl. ZDKG. Tudi ni preverilo, katera nepremičnina je gozd na Z. imenovan „Š.“, ki ga je zapustnica zapustila C. C. 3. Dedič A. A. je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je pomanjkljivo obrazložilo izpodbijano odločitev, zato se njene pravilnosti in zakonitosti ne da preizkusiti, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se subsidirano uporablja v zapuščinskem postopku (163. čl. Zakona o dedovanju – ZD), poleg tega pa je tudi odločitev sama pomanjkljiva, upoštevajoč poseben režim dedovanja kmetijskih gospodarstev po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG).

6. Sicer drži, kar navaja zapuščinsko v obrazložitvi svojega sklepa, da namreč lahko praviloma le en dedič deduje zaščiteno kmetijo, in to je po oporoki A. A. Iz izreka sklepa je razvidno, da je zaščitena kmetija sestavljena iz vseh navedenih nepremičnin oz. obratno, da so vse navedene nepremičnine sestavni del zaščitene kmetije, v obrazložitvi pa pojasnila glede tega ni. Ni tudi nobenih razlogov glede dodatka k oporoki, na katerega opozarjajo pritožniki in ki se nanaša najmanj na eno od navedenih nepremičnin v izpodbijanem sklepu (parc. 9, k. o. X).

7. Poleg tega drži, kar očitajo pritožniki, da bi moralo sodišče hkrati odločiti o izplačilu nujnega deleža upravičenim dedičem (14. in 15. čl. ZDKG). V tem primeru niti ne gre za delni sklep, torej za sklep, s katerim bi zapuščinsko sodišče odločilo o dedovanju dela zapuščine.(1) Dedič, ki podeduje zaščiteno kmetijo, mora biti hkrati, ne pa morebiti naknadno, zavezan, da upravičencem izplača nujne deleže, saj je to del oz. način njegovega dedovanja tega premoženja.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD). Tekom tega naj zapuščinsko sodišče prve stopnje presodi še druge ugovore dedičev, tako glede posameznih oporočnih naklonil (volil) glede na določbo 22. čl. ZDKG kot tudi zahtevo za izločitev dela zapuščine (20. čl. ZDKG), ter naj se v novem sklepu do teh ugovorov tudi opredeli.

Op. št. (1): Mnenja o tem so v praksi sicer deljena (prim. VSK 417/2015 in VSL II Cp 4138/2006), teorija pa delno odločanje v zapuščinskem postopku odklanja (prim. Rijavec V., Dedovanje, Procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 159).