Jedro

Protispisnost pomeni, da sodišče v nasprotju z dokazom v sodbi reproducira njegovo vsebino in na podlagi tega sprejme dokazne zaključke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je obsojenega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 744,46 EUR in sodno takso. Z isto sodbo je zavrnilo obtožbo zoper pravno osebo B. d. o. o., iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 1. točko četrtega člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Črnomlju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva zavrne kot neutemeljena. Sodišče je za svoje ugotovitve v sodbi navedlo potrebne razloge, zaključki niso v nasprotju z vsebino podatkov v spisu in bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da so razlogi obeh izpodbijanih sodb protispisni. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega historičnega dogodka ni možno dokazati zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Izrek izpodbijane pravnomočne sodbe obdolžencu ne očita, da je sam storil kaznivo dejanje, pač pa da je kaznivo dejanje storila druga oseba, to je Z. Ž., zoper katero se kazenski postopek ni vodil. Obsojenec tudi ne more odgovarjati za ravnanje računovodskega servisa. Z navedenimi navedbami zagovornik ne uveljavlja takoimenovane protispisnosti oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisnost pomeni, da sodišče v nasprotju z dokazom v sodbi reproducira njegovo vsebino in na podlagi tega sprejme dokazne zaključke. Tega pa vložnik zahteve ne zatrjuje. Zakaj je obsojenec odgovoren za kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, čeprav je računa izdelala in podpisala Z. Ž. kot administratorka zaposlena pri obdolžencu, je pojasnilo že sodišče druge stopnje v točki 6 obrazložitve. Trditev zagovornika, da obsojenec ni odgovoren za ravnanje računovodskega servisa in da bi ga računovodska servisa, ki sta mu vodila računovodstvo, če bi štela, da je karkoli sporno v obravnavanem primeru, morala o tem obvestiti, pa pomeni zatrjevanje nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Vložnikove nadaljnje navedbe, da je bil zaradi statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika izveden prenos premoženja, da je bilo potrebno izvesti singularno nasledstvo delovnih strojev in opreme z več različnimi pravni posli, da je obsojenec zanikal storitev kaznivega dejanja, da ni ravnal naklepno, da iz obravnavanega historičnega dogodka ne izhaja, da bi obsojenec storil kaznivo dejanje, da je obsojenec v zvezi s prenosom premoženja izdal račune in plačal DDV, da ni resničen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da sta bila računa opisana v izreku sodbe lažna in da za njuno izdajo ni bilo podlage, pa pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona niso pravilno ugotovljena.

9. Zagovornik še navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje, da gre za lažne poslovne listine, upoštevaje, da računa nista bila lažna, protispisni. Kaj je protispisnost, je bilo zagovorniku že pojasnjeno. Tudi s citirano trditvijo zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.