Jedro

Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.

Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o vštetju odvzema prostosti spremeni tako, da se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti od dne 22. 4. 2018 od 16.45 ure do dne 5. 7. 2019 do 16.30 ure.

II. V preostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 10. 6. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora. V izrečeno kazen zapora mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu in vsakršen odvzem prostosti v tem postopku, in sicer od dne 22. 4. 2018 od 16.45 ure do 23. 4. 2018 do 19.30 ure in od 25. 4. 2018 od 10.00 ure do 5. 7. 2019 do 16.30 ure. Oškodovanko je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo ene tretjine stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 18. 2. 2022 pritožbe obsojenca, njegove zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, in sicer iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da je deloma neizčrpana, saj zagovornik in obsojenec v pritožbah nista uveljavljala kršitev določb kazenskega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, ravno tako nista oporekala zakonitosti pridobitve najdenega lepilnega traku ob ogledu kraja kaznivega dejanja. Meni, da je sodišče obsojencu pravilno vštelo odvzem prostosti v izrečeno kazen, sodišči pa sta obrazložili in ustrezno argumentirali, zakaj v obsojenčevem ravnanju ne gre za privilegirano obliko kaznivega dejanja. Tudi ostale v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, po vsebini kršitev pravice do obrambe, ter navaja, da je sodišče v novem sojenju izvedbo nekaterih dokazov zavrnilo, o številnih pa sploh ni odločalo. Poudarja, da je edini obremenilni dokaz oškodovankina izpovedba. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda kraja kaznivega dejanja na ... ter je verjelo oškodovanki. Zatrjuje, da bi predlagane dokaze moralo izvesti oziroma navesti razloge za njihovo neizvedbo, saj gre za pravnorelevantne dokaze, ki bi potrdili obsojenčev zagovor. Stališče, da noben dokaz ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti oškodovankine izpovedbe, pa predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Obramba se je na predlagane dokaze sklicevala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2019, na katerem je bila dodatno predlagana še rekonstrukcija dogajanja ob ogledu kraja dejanja v ... in vpogled v fotografije. Sodišče je prezrlo številne dokazne predloge in zapisalo, da je obsojenčeve navedbe štelo kot del njegovega zagovora, ne da bi navedlo razloge, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, odredilo pridobitev izpisa prometa za telefonsko številko oškodovanke v mesecu aprilu 2018, pridobilo uradnega zaznamka o razgovoru s B. B., opravilo rekonstrukcije dogajanja na kraju kaznivega dejanja v ... in odredilo pridobitve izvedenskega mnenja psihiatrične stroke za oškodovanko. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugodilo vsem dokaznim predlogom obrambe, kar je protispisno. Izpostavlja še, da ni dopustno, da sodišče prve stopnje ni verjelo C. C. in D. D., ker je štelo oškodovankino izpovedbo za verodostojno. Zato je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ista kršitev pa je podana tudi pred sodiščem druge stopnje.

7. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na zatrjevane kršitve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec in njegov zagovornik, ki sta zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v svojih pritožbah nista uveljavljala kršitve pravice do obrambe, kot jo obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko, kar pomeni, da se vlagatelj v pritožbi ne le posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.1

8. Obsojenec je v pritožbi v zvezi z izvedbo dokazov zgolj ugotavljal, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za ogled kraja kaznivega dejanja na ... ter da je obramba predlagala sodišču pregled komunikacije GSM aparata domnevne oškodovanke in pregled obdolženčevega gibanja (po mobilnem operaterju), "čemur pa ni bilo ugodeno. Zakaj ne, je veliko vprašanje saj bi bilo tako marsikaj verodostojno ugotovljeno in dokazano", s čimer pa ni zadostil zahtevi po določni konkretizaciji zatrjevane kršitve v rednem pravnem sredstvu oziroma njeni vsebinski izčrpanosti v tem delu zagovornikove zahteve. V nadaljevanju je po vsebini uveljavljal le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko je polemiziral o resničnosti izpovedb oškodovanke in drugih zaslišanih prič, kar ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, ampak njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zagovornik in obsojenec zatrjevane kršitve pravice do obrambe s pritožbama nista vsebinsko izčrpala, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti navedb v tem delu zahteve ni vsebinsko presojalo. V preostalem pa obsojenčev zagovornik v zahtevi zgolj pod videzom zatrjevane kršitve uveljavlja na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je bil dne 22. 4. 2018 zasežen lepilni trak pridobljen nezakonito. Izpostavlja, da je bila tega dne opravljena hišna preiskava stanovanjske hiše in nedograjenega objekta s pripadajočimi pritiklinami, kjer je takrat stanoval obsojenec. Zaseženi so bili predmeti, kot izhajajo iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 22. 4. 2018, med katerimi ni lepilnega traku. Hišna preiskava se je začela ob 17.00 uri in zaključila ob 18.34 uri, v vmesnem času od 17.25 ure do 18.30 ure pa je bil opravljen ogled kraja dejanja, ki sta ga opravila kriminalist E. E. in kriminalistični tehnik F. F., brez prisotnosti prič ali drugih oseb (zapisnik o ogledu kraja dejanja z dne 22. 4. 2018). Sodišče je na ta dokaz, lepilni trak, ki je bil poslan v analizo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, oprlo svojo odločitev. Poudarja, da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič, ki morata biti prisotni ves čas opravljanja hišne preiskave.

10. Pregled pritožb zagovornika in obsojenca v zvezi z navedbami v tem delu zahteve pokaže, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista uveljavljala s pritožbama niti po vsebini. Obsojenec je v pritožbi iskanje in zavarovanje sledov v zvezi z lepilnim trakom izpostavljal le glede degradiranja sledov na lepilnem traku, ki je bil najden in zavarovan dva dni po dogodku v suhem prostoru, sicer pa se vse navedbe v tej zvezi vsebinsko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in obsojenčevo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na navedeno zagovornik in obsojenec zatrjevane kršitve s pritožbama nista vsebinsko izčrpala, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve tudi v tem delu ni presojalo vsebinsko.

11. Zagovornik v zahtevi zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 56. člena KZ-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu v izrečeno kazen zapora na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu in vsakršen odvzem prostosti, pri tem pa je v nasprotju s prvim odstavkom te določbe izpustilo čas obsojenčeve hospitalizacije od 23. 4. 2018 od 19.30 ure do 25. 4. 2018 do 10.00 ure. Zatrjuje, da je bila tudi v tem času obsojencu dejansko odvzeta prostost, saj se ni imel pravice prosto gibati in bolnišnice zapustiti, kar je ves čas nadziral policist. Obsojencu je bila odvzeta prostost zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (pravilno tudi po 2. točki), česar ne bi bilo mogoče doseči s prepustitvijo odločanja o gibanju obsojencu. Zato je bilo določeno obsojenčevo varovanje, kar nedvomno predstavlja standard vsakršnega odvzema prostosti. Sodišče druge stopnje se opira na akte, ki jih je v zvezi z odvzemom prostosti izdala policija, pri presojanju, ali je bil obsojenec omejen v svoji pravici do svobode gibanja, pa je treba presojati dejansko stanje.

12. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se čas prestan v priporu ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem všteva v izrečeno kazen zapora. Sodišče prve stopnje je obsojencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in čas pripora od dne 22. 4. 2018 od 16.45 ure do dne 23. 4. 2018 do 19.30 ure in od dne 25. 4. 2018 od 10.00 ure do dne 5. 7. 2019 do 16.30 ure. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bilo obsojenčevo pridržanje, ki je bilo odrejeno z odločbo PU SKP Celje z dne 22. 4. 2018 ob 16.45 uri, dne 23. 4. 2018 ob 19.30 uri prekinjeno zaradi obsojenčeve hospitalizacije, saj je zdravnica dr. ... po pregledu obsojenca ugotovila, da zaradi potrebe po zdravniški oskrbi ni sposoben za policijsko pridržanje. Po tem, ko je zdravnik v Splošni bolnišnici Celje dne 25. 4. 2018 ob 10.00 uri ocenil obsojenčevo zdravstveno sposobnost, pa je bil obsojenec vrnjen v policijsko pridržanje. Sodišče je ugotovilo, da pridržanje zoper obsojenca ni bilo odrejeno od dne 23. 4. 2018 od 19.30 ure do 25. 4. 2018 do 10.00 ure, ko je bilo prekinjeno, obsojencu pa prostost v tem času ni bila odvzeta.

13. Na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP smejo policisti izjemoma nekomu vzeti prostost in ga pridržati, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogi iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, v primeru iz 2. točke prvega odstavka 201. člena pa le, če je opravičena bojazen, da bo oseba uničila sledove kaznivega dejanja. Na podlagi petega odstavka 157. člena ZKP sme pridržanje po drugem odstavku tega člena trajati največ oseminštirideset ur, po preteku tega roka pa mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku in pridržano osebo privesti preiskovalnemu sodniku. Če pridržane osebe, ki je na misiji v tujini, zaradi oddaljenosti ali drugih izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku, se o tem takoj obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost in državnega tožilca, ob privedbi k preiskovalnemu sodniku pa je treba pisno obrazložiti zamudo.2

14. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih PP Celje z dne 25. 4. 2018 izhaja, da je bilo obsojenčevo pridržanje po oceni dr. ... v SB Celje, da pridržana oseba potrebuje zdravniško oskrbo, prekinjeno iz zdravstvenih razlogov, obsojenec pa je ostal na opazovanju. Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času njegove zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil oškodovani G. G. Glede na navedeno so policisti obsojenca nadzorovali tudi v času od 23. 4. 2018 od 19.30 ure do 25. 4. 2018 do 10.00 ure ter mu je bila po presoji Vrhovnega sodišča tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno, saj so se policisti nahajali na hodniku bolnišnice in izvajali kontrolo. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje. S tem je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni (6. točka 372. člena ZKP).

15. Zagovornik zatrjuje kršitev kazenskega zakona še v zvezi s tretjim odstavkom 134. člena KZ-1, ki je v času izdaje izpodbijane sodbe določal, da se sme storilca dejanj iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prostovoljno spusti na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti. Meni, da v tej določbi ni predpisan pogoj, da obdolženec umakne svojo zahtevo, zaradi katere je oškodovanko ugrabil, ampak, da jo spusti na prostost, zato je obsojenec izpolnil vse zakonske znake iz tretjega odstavka 134. člena KZ-1. Oškodovanko je spustil na prostost in jo celo pripeljal nazaj na naslov njenega prebivališča, kar je storil prostovoljno in preden je bila izpolnjena zahteva po prepisu nepremičnine na naslovu ... Umik zahteve za prepis te nepremičnine nanj ne predstavlja zakonskega pogoja. Dodaja, da bi moralo sodišče svojo odločitev argumentirano obrazložiti, saj ni dovolj le navedba, da obsojenec ni umaknil svoje zahteve.

16. Na podlagi tretjega odstavka v času storitve kaznivega dejanja veljavnega 134. člena KZ-1 se sme storilca kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prostovoljno spusti na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti. Sodišče prve stopnje ni sledilo obrambi, da gre v obravnavani zadevi za primer iz tretjega odstavka 134. člena KZ-1, saj je obsojenec oškodovanko izpustil na prostost in jo pripeljal nazaj, ampak ni umaknil zahteve, da oškodovanka nanj prepiše nepremičnine v .... Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje ter dodalo, da je obsojenec oškodovanki celo zagrozil, da naj o obravnavanem dogodku ne obvešča policije.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana, saj obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obsojenec oškodovanko tri ure privezano zadrževal na stolu, jo zasliševal ter ji grozil, in ker se oškodovanka ni mogla in ni upala upreti ali pobegniti, mu je obljubila, da bosta podpisala potrebne papirje, da bo pridobil nepremičnine, da ne bo šla na policijo in mu bo naslednji dan poslala SMS kdaj in kje se dobita. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Kljub temu, da je obsojenec dosegel zahtevano, da bosta z oškodovanko pričela postopek vrnitve nepremičnin, se torej s tem ni zadovoljil in je od oškodovanke še vedno zahteval garancijo, da bo izpolnila doseženo s kaznivim dejanjem. Šele po nadaljnji grožnji je prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika delno utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri vštevanju odvzema prostosti v obsojencu izrečeno kazen zapora kršilo določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o vštetju odvzema prostosti spremenilo tako, da se obsojencu v izrečeno kazen dve leti in tri mesece zapora všteje čas odvzema prostosti od dne 22. 4. 2018 od 16.45 ure do dne 5. 7. 2019 do 16.30 ure. V preostalem je zahtevo zavrnilo, saj druge zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016. 2 Izvrševanje odvzema prostosti med namestitvijo osebe, ki ji je vzeta prostost, v zdravstvenem zavodu, ZKP ureja le v 265. členu v zvezi z odreditvijo pripora. Na podlagi četrtega odstavka 265. člena ZKP sodišče zdravstveni zavod obvesti o razlogih za odreditev pripora, da ukrene kar je potrebno za njegovo zagotovitev, obdolžencu pa se na podlagi šestega odstavka čas prebit v zdravstvenem zavodu všteje v pripor oziroma v izrečeno kazen.