Jedro

Čeprav je bilo določilo drugega odstavka 263. člena SPZ do novele SPZ-B kogentne narave, v okoliščinah obravnavnega primera, nasprotno pogodbeno določilo ni bilo nično. S pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice je bila predvidena gradnja začasnega objekta in hkrati določena obveznost njegove odstranitve po prenehanju stavbne pravice. Ob izpolnitvi navedene obveznosti ne bi prišlo do povečanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi stavbne pravice.

Izrek

I.Pritožba tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se tam navedeni znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki, zviša na 3.014,79 EUR.

III.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.143,75 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti Pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice št. 09-UST-SP/2005-1 z dne 6. 6. 2005 (v nadaljevanju: Pogodba o stavbni pravici) z Aneksom št. 2, v delu 6. člena navedene pogodbe, ki se glasi: "Pogodbeni stranki se dogovorita, da je lastnik zemljišča po prenehanju stavbne pravice prost plačila nadomestila iz drugega odstavka 263. člena Stvarnopravnega zakonika." V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 143.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje do plačila. S III. točko izreka je tožnici naložilo naj toženki povrne 1.441,01 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil drugi odstavek 263. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ v času sklenitve Pogodbe o stavbni pravici kogentne narave, vendar to ni izključevalo dogovora o drugačni višini ali o opustitvi nadomestila, če ob prenehanju stavbne pravice ni prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine, ker je bila predvidena odstranitev začasnega objekta. Stranki sta pozneje z Najemno pogodbo z dne 24. 9. 2018 (v nadaljevanju: Najemna pogodba) potrdili prejšnji dogovor, da je lastnik zemljišča prost plačila nadomestila, in s tem ohranili soglasje glede takšne ureditve. Ob sklenitvi Najemne pogodbe je že veljal Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti - ZSPDSLS-1, ki je glede državnega premoženja odstopil od splošne ureditve v SPZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dodatno oprlo na drugi odstavek 90. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ker sta stranki pogodbo v celoti izpolnili, zatrjevana kršitev pa je bila manjšega pomena, kar potrjuje poznejša sprememba zakonodaje z novelo SPZ-B, ki je ureditev nadomestila preoblikovala v dispozitivno.

3.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in tožnici naloži povračilo pritožbenih stroškov.

5.Toženka se pritožuje zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

6.Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženki naloži povračilo pritožbenih stroškov.

7.Pritožba tožnice ni utemeljena.

8.Pritožba toženke je delno utemeljena.

Dejanski in pogodbeni okvir spora

9.Tožnica trdi, da je ničen 6. člen Pogodbe o stavbni pravici v delu, ki določa, da je lastnik zemljišča po prenehanju stavbne pravice prost plačila nadomestila iz drugega odstavka 263. člena SPZ. Zato od toženke (lastnice zemljišča) vtožuje plačilo tega nadomestila v višini 143.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje in pogodbeno materialno pravo, ki je bistveno za rešitev spora:

-6. 6. 2005 sta stranki sklenili Pogodbo o stavbni pravici, na podlagi katere je imela tožnica na mejnem prehodu A. pravico zgraditi začasen objekt za opravljanje dejavnosti mejne trgovine s parkirnimi mesti. Tožnica se je zavezala, da bo toženki plačevala nadomestilo za stavbno pravico, začasni objekt pa odstranila najkasneje do 15. 1. 2013, dokler je bilo dogovorjeno trajanje stavbne pravice. Stranki sta se dogovorili tudi, da je toženka po prenehanju stavbne pravice prosta plačila nadomestila iz drugega odstavka 263. člena SPZ.

-4. 1. 2013 sta stranki sklenili Aneks k pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice št. 09-UST-SP/2005-1 (v nadaljevanju: Aneks), s katerim sta podaljšali čas trajanja stavbne pravice do 15. 1. 2018. Med ugotovitvami sta zapisali, da je bil objekt za opravljanje dejavnosti mejne trgovine s parkirnimi mesti zaradi načrtov DARS v zvezi z gradnjo avtoceste zgrajen kot začasni objekt do 15. 1. 2013, vendar zemljišča DARS trenutno ne potrebuje za gradnjo avtocestnega priključka, ker je ta že zgrajen. Ostala določila Pogodbe o stavbni pravici sta pustili nespremenjena.

-po prenehanju stavbne pravice tožnica objekta ni odstranila, ampak ga je še naprej uporabljala.

-19. 4. 2018 je tožnica z dopisom toženki sporočila, da je še vedno zainteresirana za uporabo objekta, ki bi ga bilo negospodarno odstraniti. Namesto odstranitve objekta je predlagala dogovor, po katerem bi toženki izročila nepremičnine, in z njo za objekt in del parkirišča sklenila najemno pogodbo.

-14. 5. 2018 je toženka z dopisom odgovorila pod kakšnimi pogoji je pripravljena s tožnico skleniti dogovor, tožnica je s postavljenimi pogoji soglašala.

-4. 7. 2018 je bila stavbna pravica izbrisana iz zemljiške knjige.

-24. 9. 2018 sta stranki sklenili Najemno pogodbo, s katero je tožnica najela stavbo s pripadajočimi parkirišči za nedoločen čas, za obdobje od 15. 1. 2018 do sklenitve Najemne pogodbe se je toženki zavezala plačati uporabnino. V Najemni pogodbi sta stranki tudi ponovili, da sta se dogovorili, da je toženka po prenehanju stavbne pravice prosta plačila nadomestila.

Presoja tožničine pritožbe

11.Pravno podlago v obravnavanem sporu poleg citiranih pogodb predstavljajo določila SPZ o stavbni pravici, natančneje 263. člen SPZ. Prvi odstavek tega člena določa, da s prenehanjem stavbne pravice postane zgradba sestavina nepremičnine. Prvotno je drugi odstavek 263. člena SPZ določal: "Lastnik nepremičnine mora imetniku stavbne pravice ob prenehanju plačati dogovorjeno nadomestilo, ki ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine." Navedena ureditev se je spremenila z novelo SPZ-B1, tako da se zdaj drugi odstavek 263. člena SPZ glasi: "Lastnik nepremičnine mora imetniku stavbne pravice ob prenehanju plačati nadomestilo v višini povečanja tržne vrednosti nepremičnine, če se ne dogovorita drugače ali če drug zakon ne določa drugače." Dodatno je na to področje posegel še ZSPDSLS-12, ki v prvem odstavku 73. člena določa: "Višina nadomestila, ki ga mora država ali samoupravna lokalna skupnost kot lastnik nepremičnine ob prenehanju plačati imetniku stavbne pravice, znaša največ polovico povečanja tržne vrednosti nepremičnine." Navedene zakonske določbe je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo.

12.Glede ničnosti OZ v 86. členu določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

13.Dejansko stanje je med strankama v bistvenem nesporno. Ključno materialnopravno vprašanje je, ali je ničen tisti del 6. člena Pogodbe o stavbni pravici, ki določa, da je toženka po prenehanju stavbne pravice prosta plačila nadomestila po 263. členu SPZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil drugi odstavek 263. člena SPZ pred novelo SPZ-B kogentne narave. Takšno razumevanje prevladuje tudi v pravni teoriji3, potrdil pa ga je zakonodajalec, saj je prav s spremembo zakona določbo preoblikoval v dispozitivno.4 V času sklenitve Pogodbe o stavbni pravici torej po SPZ obveznosti plačila nadomestila ob prenehanju stavbne pravice pogodbeno ni bilo mogoče izključiti.

14.Za presojo zatrjevane ničnosti navedenega pogodbenega določila je bistveno, da je namen plačila nadomestila preprečitev neupravičene obogatitve lastnika zemljišča. Ko besedilo drugega odstavka 263. člena SPZ govori o povečanju tržne vrednosti nepremičnine, gre za primerjavo med tržno vrednostjo nepremičnine v primeru, če stavbne pravice na nepremičnini ne bi bilo oziroma objekt ne bi bil zgrajen, in med tržno vrednostjo nepremičnine, katere sestavina je objekt. Zato v primeru, ko do povečanja tržne vrednosti ne pride, nekdanji imetnik stavbne pravice do nadomestila ni upravičen.5 V zvezi s tem je relevantno med strankama nesporno dejstvo, da sta se v Pogodbi o stavbni pravici dogovorili za izgradnjo začasnega objekta, ki ga je bila tožnica dolžna odstraniti ob prenehanju stavbne pravice. Odstranitev začasnega objekta ima za posledico, da do povečanja tržne vrednosti zemljišča ne pride. Zato posledično pogodbeni dogovor strank, da toženki kot lastnici zemljišča ob prenehanju stavbne pravice ni potrebno plačati nadomestila, ni v nasprotju s kogentno normo drugega odstavka 263. člena SPZ. Gre za pogodbeno ureditev razmerja, ki zaradi obveznosti odstranitve objekta po prenehanju stavbne pravice, ne predvideva povečanja tržne vrednosti zemljišča. Drži očitek pritožnice, da je bilo zato pogodbeno določilo, da lastnik zemljišča nadomestila ne plača, brez dejanskega učinka, vendar to hkrati ne utemeljuje zaključka, da je tudi nično.

15.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta stranki obveznost odstranitve objekta spremenili že z Aneksom, s katerim sta podaljšali veljavnost stavbne pravice. V besedilu Aneksa namreč ni določila, ki bi ukinil ali spremenil pogodbeno obveznost tožnice, da po prenehanju stavbne pravice začasni objekt odstrani. Nasprotno, tudi v Aneksu je navedeno, da je namen stavbne pravice izgradnja začasnega objekta za opravljanje dejavnosti mejne trgovine s pakirnimi mesti. Takšna vsebina stavbne pravice je izrecno navedena tudi v besedilu zemljiškoknjižnega dovolila za podaljšanje stavbne pravice. Hkrati pa je z Aneksom izrecno dogovorjeno, da vsa nespremenjena določila Pogodbe o stavbni pravici ostanejo še naprej v veljavi. Upoštevajoč navedeno vsebino Aneksa zgolj dejstvo, da sta stranki v njegovem 1. členu uvodoma ugotovili, da DARS d. d. zemljišča trenutno ne potrebuje (ker je avtocestni priključek že zgrajen), ne more potrditi pritožbenega očitka, da je obveznost odstranitve objekta odpadla zaradi razlogov na strani tožene stranke oziroma DARS d. d.

16.Po mnenju pritožnice že samo dejstvo, da je tožnica po prenehanju stavbne pravice začasni objekt še naprej uporabljala, izkazuje, da sta bili s toženko soglasni, da objekta ni potrebno odstraniti. Da je naveden pritožbeni očitek neutemeljen, potrjuje že kar dopis njenega pooblaščenca z dne 19. 4. 2018. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da iz njega izhaja, da se je tožnica obstoja obveznosti odstranitve objekta nedvomno zavedala, saj v njem navaja, da se je s Pogodbo o stavbni pravici zavezala, da bo ob prenehanju stavbne pravice začasni objekt odstranila. Ker pa je tožnica menila, da bi bilo to negospodarno, je toženki namesto odstranitve objekta predlagala sklenitev dogovora, po katerem bi ga lahko še naprej uporabljala. Tudi toženka jo je v dopisu z dne 14. 5. 2018 opomnila, da objekta še vedno ni odstranila, čeprav je pogodbeni rok za to že iztekel.

17.Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je toženka sama sprejela odločitev, da tožnici začasnega objekta ni potrebno odstraniti. Kot rečeno je bila tožnica tista, ki je namesto odstranitve objekta predlagala sklenitev dogovora, po katerem bi ga lahko še naprej uporabljala. V nadaljevanju sta se stranki pogajali o tem, pod kakšnimi pogoji bi sklenili takšen dogovor. Zato se v Najemni pogodbi nista dogovorili le o tem, da tožnica objekt najame za nedoločen čas in za to toženki plačuje mesečno najemnino, ampak sta razrešili tudi pretekli odnos v zvezi s stavbno pravico (v 10. členu).

18.V zvezi s tem višje sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov, da 10. člen Najemne pogodbe ne potrjuje soglasja strank o tem, da je toženka oproščena plačila nadomestila. Najemna pogodba v relevantnih delih 10. člena določa: "Pogodbeni stranki soglašata, da je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi stavbne pravice […]. Na podlagi določil 6. člena pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, stavbna pravica preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena in z izbrisom iz zemljiške knjige. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da je lastnik zemljišča po prenehanju stavbne pravice prost plačila nadomestila iz drugega odstavka 263. člena SPZ. […] SPZ v 263. členu določa, da s prenehanjem stavbne pravice postane zgradba sestavina nepremičnine. S prenehanjem stavbne pravice dne 15. 1. 2018 je objekt postal sestavina nepremičnine, s tem pa je Republika Slovenija postala zemljiškoknjižna lastnica objekta […]."

19.Čeprav drži, da v 10. členu Najemne pogodbe ni izrecno zapisano, da stranki ponavljata ali potrjujeta veljavnost dogovora o oprostitvi plačila nadomestila, kot to v pritožbi opozarja tožnica, višje sodišče ne dvomi, da sta imeli stranki pred očmi prav tak dogovor. Ni namreč mogoče razumno pojasniti, zakaj bi sicer glede nadomestila v Najemno pogodbo ponovno zapisali, da sta se dogovorili, da je toženka prosta plačila nadomestila. Če njuna volja ne bi bila takšna, bi dogovor o oprostitvi plačila nadomestila v Najemni pogodbi spremenili na enak način, kot sta spremenili dogovor o odstranitvi objekta. Vendar se nista dogovorili o nobeni spremembi glede nadomestila oziroma v zvezi z njim v Najemni pogodbi nista navedli ničesar drugega kot zgolj ponovili, da sta se dogovorili, da je toženka prosta plačila nadomestila. Na ta način sta osem mesecev po prenehanju Pogodbe o stavbni pravici izrazili soglasje o tem, da nadomestila toženki ni potrebno plačati. Dejstvo, da sta se obenem dogovorili tudi za plačilo uporabnine za preteklo uporabo brez pravne podlage (za čas od prenehanja stavbne pravice do sklenitve najema), po presoji višjega sodišča dodatno potrjuje, da z Najemno pogodbo nista uredili le najemnega razmerja, ampak tudi preteklo razmerje v zvezi s stavbno pravico in v tem okviru med drugim tudi obveznosti glede plačil za objekt pred sklenitvijo najema.

20.Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da se tožnica terjatvi iz naslova nadomestila ni mogla odpovedati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se imetnik stavbne pravice po njenem prenehanju lahko odpove nadomestilu oziroma prikrajšanju. Terjatev po 263. členu SPZ namreč ex lege nastane z dnem prenehanja stavbne pravice in kot denarna terjatev postane del premoženja imetnika, s katerim lahko ta prosto razpolaga, tudi tako, da se odpove plačilu, ki mu pripada. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da je tožnica že v dopisu z dne 19. 4. 2018, ko je namesto odstranitve objekta predlagala sklenitev dogovora o njegovi nadaljnji rabi, navedla, naj se pri določitvi najemnine upošteva dejstvo, da je zgrajen objekt neodplačno prenesla v last toženke. Tožnica tudi ni nasprotovala odgovoru toženke z dne 14. 5. 2018, ki je razumela, da ji je tožnica v navedenem dopisu sporočila, da je izrecno brez kakršnihkoli nadomestil pripravljena izročiti objekt. Takšna volja strank se je odrazila tudi v Najemni pogodbi, saj sta stranki v njej ponovili, da toženki po prenehanju stavbne pravice ni potrebno plačati nadomestila. Da je s tem tožnica soglašala ves čas pogodbenega razmerja, kaže tudi okoliščina, da od toženke nikoli ni zahtevala drugačnega dogovora in tudi nadomestila ni terjala vse do oktobra 2022 (potem, ko je najemno razmerje na podlagi njene odpovedi prenehalo dva meseca prej), na katero utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo. Ob sklenitvi Najemne pogodbe tudi ni bilo pravne ovire, da se tožnica zapadli terjatvi iz naslova nadomestilu ne bi mogla odpovedati.

21.Tožnica sicer pravilno opozarja, da ZSPDSLS-1 ne predstavlja upoštevnega materialnega prava, ker je začel veljati po prenehanju stavbne pravice. Zakon namreč obveznost plačila nadomestila veže na prenehanje stavbne pravice. Vendar ta okoliščina ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ureditev po ZSPDSLS-1, ki je za državno premoženje odstopila od ureditve v SPZ, uporabilo le kot dodaten argument za utemeljitev sprejete odločitve.

22.Na podlagi obrazloženega višje sodišče zaključuje, da določilo Pogodbe o stavbni pravici, po katerem je toženka prosta plačila nadomestila po drugem odstavku 263. člena SPZ, ni nično. S Pogodbo o stavbni pravici je bila predvidena gradnja začasnega objekta in hkrati določena obveznost njegove odstranitve po prenehanju stavbne pravice. Ob izpolnitvi navedene obveznosti ne bi prišlo do povečanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi stavbne pravice. Upoštevajoč navedeno nadalje ni mogoče spregledati, da je bila po prenehanju stavbne pravice tožnica tista, ki objekta do roka ni odstranila, in tista, ki je namesto izpolnitve te pogodbene obveznosti toženki predlagala sklenitev dogovora, po katerem bi objekt lahko uporabljala tudi po prenehanju stavbne pravice. Da ji je bila sklenitev takšnega dogovora v interesu izkazuje vsebina pogajanj, v katerih je, kot že rečeno, sama navedla, da je zgrajen objekt neodplačno prenesla v last toženke, tudi ni nasprotovala toženki, ki je razumela, da ji je pripravljena objekt izročiti brez kakršnihkoli nadomestil, in je hkrati pristala na vse pogoje, ki jih je za sklenitev dogovora postavila toženka. Tudi v Najemni pogodbi sta stranki ponovili, da je toženka prosta plačila nadomestila. Upoštevajoč vsebino novega dogovora med strankama zato dejstvo, da začasni objekt ni bil odstranjen, ne more povzročiti naknadne ničnosti določila, ki je bilo ob sklenitvi Pogodbe o stavbni pravici veljavno.

23.Tožnica v pritožbi poudarja, da objekt, zgrajen na podlagi stavbne pravice, še vedno stoji, zato ima toženka od njega korist, saj je povečal vrednost njene nepremičnine. V povezavi s tem so neutemeljeni njeni očitki glede presoje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo o zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje pravilno je namreč pravilno pojasnilo, da o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti, saj ni prišlo do prehoda premoženja brez pravnega temelja (prim. 190. člen OZ). Bistveno je, da je toženka objekt pridobila na podlagi dogovora. Prirast objekta k nepremičnini toženke je temeljil na Pogodbi o stavbni pravici, po prenehanju stavbne pravice pa sta se stranki z Najemno pogodbo dogovorili, da se objekt ne odstrani, toženki zanj ni treba plačati nadomestila, ob plačilu najemnine pa ga lahko uporablja še naprej. Ker pravna podlaga obstaja, nadaljnja presoja elementov neupravičene pridobitve ni bila potrebna.

24.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pravilna že materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da pogodbena odpoved plačilu nadomestila ni nična, se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih očitkov glede dodatnega razloga, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev še na podlagi 90. člena OZ. Upoštevajoč, da so pritožbene navedbe neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka (353. člen ZPP).

Presoja toženkine pritožbe

25.Toženka se utemeljeno pritožuje zoper stroškovno odločitev. Seštevek točk za opravljene storitve, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v 35. točki obrazložitve brez materialnih stroškov znaša 4.965 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT) znaša 2.979,00 EUR in ne le priznanih 1.441,01 EUR.

26.Sodišče prve stopnje je tudi napačno upoštevalo pavšal za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Pavšal se obračuna v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Skupna vrednost storitev v tem primeru znaša 4.965 točk, kar pomeni, da se materialni stroški izračunajo v višini 2% od 1.000 točk (kar znaša 20 točk) in 1 % od 3.965 točk (39,65 točk) - skupno 59,65 točk.

27.Sodišče prve stopnje bi zato moralo toženki priznati potrebne pravdne stroške v vrednosti 5.024,65 točk oziroma 3.014,79 EUR. V tem delu je pritožba utemeljena.

28.Nima pa prav pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej priznati strošek nagrade za pripravljalni narok, čeprav se je ta odvil neposredno pred prvim narokom za glavno obravnavo. Sklicuje se na obvezno razlago Odvetniške tarife, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice dne 10. 4. 2019: "Pripravljalni narok se vrednoti in obračuna po 1. točki tarifne številke 20 Odvetniške tarife, ločeno od prvega naroka za glavno obravnavo, četudi se takoj po zaključku pripravljalnega naroka začne glavna obravnava." Po 2. točki tar. št. 21 OT namreč nagrada v višini 50 % nagrade iz tarifne številke 19 odvetniku pripada le za pripravljalni narok, ki mu ni sledil prvi narok. Kadar pa je prvi narok za glavno obravnavo izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka, kakor tudi v obravnavani zadevi, že priznana postavka za prvi narok za glavno obravnavo vsebuje tudi postavko za pripravljalni narok, ki se v takšnem primeru ne upošteva kot samostojna storitev, za katero bi bila predvidena posebna nagrada. Obvezne razlage OT sodišče ni dolžno upoštevati. Za sodišče bi bila namreč ta razlaga zavezujoča le, če bi bila (enako kot OT) objavljena v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen Zakona o odvetništvu - ZOdv).

29.Na podlagi obrazloženega je višje sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in stroškovno odločitev v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožnica povrniti toženki na 3.014,79 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

30.Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, zaradi uspeha toženke pa mora njej povrniti njene pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

31.Višje sodišče stroške odmeri v skladu s stroškovnikom in OT, vrednost točke pa znaša 0,60 EUR. Toženka je upravičena do povračila stroškov za pritožbo (250 točk - vrednost spornega predmeta v stroškovni odločitvi znaša manj kot 1.800 EUR), odgovor na pritožbo (1.625 točk) in materialne stroške (31,25 točk - 5 točk za pritožbo in 26,25 točk za odgovor na pritožbo), kar skupno znese 1.143,75 EUR. Rok izpolnitve je 15 dni (313. člen ZPP).

-------------------------------