Jedro

Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah je bila osnova za vknjižbo že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljenje sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 26.5.2003. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 15 vl. št... k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopenjski upravni organ pravilno odločil, ko je zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožeča stranka po 4. členu ZDen, zavrgel, tožena stranka pa je pritožbo zoper to odločitev utemeljeno zavrnila. Nepravilno je sicer razlogovanje tožene stranke, da bi moral prvostopenjski upravni organ zahtevo zavreči, ker je ni vložila upravičena oseba. Tako bi lahko odločila tožena stranka, če bi tožeča stranka pri njej vložila zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja in jo oprla na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Ker pa je tožeča stranka zahtevo vložila pri upravni enoti in kot pravni temelj vračanja navedla Zakon o denacionalizaciji (ZDen), pa to ne pomeni, da te zahteve ni vložila upravičena oseba, temveč pomeni, da ni pogojev za vračanje po ZDen, ker predpis, po katerem je bilo premoženje podržavljeno, ni zajet v določbah ZDen in ker je zahteva (kot je pravilno ugotovil prvostopenjski upravni organ) glede na določbe ZDen vložena prepozno. V okviru pravne ureditve vračanja po drugi svetovni vojni podržavljenega premoženja je ZDen splošen predpis. Poznejša ureditev vračanja podržavljenega premoženja nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev z izrecno določitvijo predpisov, na podlagi katerih je bilo to premoženje podržavljeno ali neodplačno preneseno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja in z določitvijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot edinega pravnega naslednika za upravičenca do vrnitve (247. člen ZPIZ) je specialna ureditev. Glede na načelo, da poznejši specialnejši predpis razveljavlja starejšega splošnega, v primerih posebne ureditve ni podlage za uporabo splošnega predpisa. Zato tožeča stranka zmotno meni, da se lahko premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev, ki je bilo podržavljeno po predpisu, navedenem v 247. členu ZPIZ, vrača po tem zakonu, če vračanje uveljavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je upravičenec po ZPIZ, medtem ko se to premoženje vrača v primeru, kadar le ta vračanja ne uveljavlja, pač pa ga uveljavlja tožeča stranka, po 4. členu ZDen. Takšna razlaga, ki nasprotuje prej navedenemu pravnemu pravilu, bi v praksi pomenila, da bi v določenem časovnem obdobju imela oba subjekta možnost zahtevati vrnitev istega premoženja ter da bi se oba hkrati štela za upravičenca za to premoženje ter zato ni pravilna. Zakon bi, če naj bi upravičenje do vrnitve premoženja po izteku rokov, ki jih je za uveljavljanje vrnitve imel Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot specialno določeni upravičenec, prešlo na tožečo stranko (ki bi glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/92 z dne 4.3.1993, Uradni list RS, št. 13/93, zahteve lahko vlagala do 12.5.1995), moral naknadno izrecno določiti. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da naj bi v obravnavanem primeru pravno podlago za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno po Zakonu o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, predstavljala določba 4. člena ZDen, ne glede na to, da gre sicer za zakon, sprejet v časovnem okviru iz tega člena, to je do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Kolikor pa tožeča stranka navaja, da je listina Ministrstva za ljudsko zdravstvo LRS, št. 1687/3 z dne 13.7.1949 ukrep državnega organa brez pravnega naslova, pa sodišče ugotavlja, da ta listina ni bila podlaga podržavljenja, saj je, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je predložila tožeča stranka, premoženje prešlo v SLP že na podlagi navedenega Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je odločitev v upravnem sporu v celoti odvisna od predhodnega vprašanja, ki je samostojna pravna celota po 46. členu ZUS. Sodišče prve stopnje pa je odločilo o tožbi brez predhodno rešenega vprašanja glede aktivne legitimacije tožeče stranke. Zahteva za denacionalizacijo je bila vložena po 4. členu ZDen in je tožeča stranka ni vložila kot upravičenec po določbah ZPIZ, po kateri je upravičenec samo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka po 4. členu ZDen, je bilo sicer podržavljeno na podlagi Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, vendar je bil kot organ upravljanja tega premoženja določen Državni zavod za socialno zavarovanje, Filijala v Ljubljani, ki je pravni prednik tožeče stranke. Dejanski odvzem premoženja pravnemu predniku Državnemu zavodu za socialno zavarovanje je bil izvršen na podlagi 6. in 7. člena Uredbe z dne 3.6.1947 (Uradni list, FLRJ št. 58/94 - pravilno št. 58/47) v zvezi z listino Ministrstva za ljudsko zdravstvo LRS z dne 13.7.1949, ko je bilo premoženje dodeljeno v upravljanje M. fakulteti v L. Ker je bilo premoženje dodeljeno drugemu uporabniku, tožeča stranka na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na predmetnih nepremičninah ni mogla vknjižiti lastninske pravice. Določbe 247. člena in 248. člena ZPIZ se uporabljajo samo takrat, ko je upravičenec do denacionalizacije Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije oziroma takrat, ko gre za primer iz 247. člena ZPIZ. Če pa ti pogoji niso izpolnjeni, se zahteve za denacionalizacijo obravnavajo po določbah ZDen in o zahtevah za denacionalizacijo po določbi 1. točke 54. člena ZDen na prvi stopnji odločajo stvarno in krajevno pristojne upravne enote. Prvostopenjski upravni organ ni odločal o pravnem temelju za vračanje premoženja po 4. členu ZDen. Tudi tožena stranka je neutemeljeno zavrnila pritožbo, ker je izhajala iz napačnega pravnega temelja za vračanje premoženja, ter je v danem primeru zmotno uporabila 247. in 248. člen ZPIZ.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo v obravnavani zadevi sporno premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, torej na podlagi predpisa, ki ga ZPIZ določa v 1. odstavku 247. člena kot podlago za vračanje premoženja na način, ki ga določa ta določba ZPIZ. Zato v obravnavani zadevi tožeča stranka ne more uveljavljati za premoženje, za katerega je predpisana specialna ureditev po ZPIZ, zahtevka po 4. členu ZDen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je poznejša ureditev vračanja podržavljenega premoženja nosilca obveznega socialnega zavarovanja delavcev z izrecno določitvijo predpisov, na podlagi katerih je bilo to premoženje podržavljeno ali neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja in z določitvijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot edinega pravnega naslednika za upravičenca do vrnitve, specialna ureditev. Glede na načelo, da kasnejši specialnejši predpis razveljavlja starejšega splošnega, v primerih posebne ureditve ni podlage za uporabo splošnega predpisa, kar je v tem primeru ZDen. Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, na katero se sklicuje tožeča stranka v svoji pritožbi, je bila osnova za vknjižbo že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljenje sporne nepremičnine. Zato v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vračanje premoženja na podlagi določbe 4. člena ZDen. Glede na podano obrazložitev pa pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.