Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob neprerekanem dejstvu, da je zapustnik premoženje ustvarjal tudi v prejšnjem zakonu z bivšo ženo, ne morejo zadostovati pavšalne trditve dedinje (zapustnikove vdove) oziroma zgolj navedba zakonskega besedila o pridobivanju skupnega premoženja. Dedinja bi morala premoženje, za katerega šteje, da je bilo pridobljeno v času njene zakonske zveze z zapustnikom, konkretno opredeliti in pri njem izločevati polovični delež. Le v tem primeru bi lahko bila upoštevana zakonska domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR.
Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.
1. V obravnavani zapuščinski zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka), zapustnikove dediče L. K., A. K. in M. K. napotilo na pot pravde (II. in III. točka izreka) ter določilo rok za vložitev tožbe (IV. točka izreka).
2. Dedinja L. K., zapustnikova vdova, sklep izpodbija v II. točki izreka, s katerim jo je sodišče napotilo, da vloži tožbo, da je bila polovica premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti, pridobljena v času trajanja zakonske zveze in je njena last, ter da sta A. K. in M. K. od zapustnika prejela darilo, ki presega polovico nepremičnin, opredeljenih v pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja z dne 24. 3. 1970. V pritožbi navaja, da v zvezi s skupnim premoženjem vdovo varuje zakonska domneva iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in je sodišče njeno pravico zmotno štelo za manj verjetno od pravice sodedičev. V zvezi z darilom navaja, da se po navedeni zakonski domnevi prav tako šteje, da sta bivša zakonca otrokoma podarila vsak polovico skupnega premoženja. Ker vdova ne zatrjuje, da sta sodediča po pogodbi od zapustnika prejela več kot polovico, bi sodišče moralo upoštevati zakonsko domnevo, zato je v tem delu napotitev dedinje nepotrebna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da bodo na vložitev tožbe napoteni sodediči in ne ona.
3. Dediči odgovorov na pritožbo niso podali.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Drži pritožbena navedba o zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da kadar je premoženje pridobljeno v času zakonske ali zunajzakonske skupnosti, gre šteti, da pripada vsakemu od zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev do polovice. V tem primeru je res, da je pravica dediča, ki zatrjuje, da celotno premoženje ob zapustnikovi smrti predstavlja zapuščino, manj verjetna. A je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim skupnim premoženjem na pot pravde pravilno napotilo dedinjo, to je zapustnikovo vdovo. Trditve v zvezi s tem je dedinja podala na naroku 18. 2. 2019, in sicer, da izločuje polovico premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti, ker predstavlja to delež vdove na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja zakonske zveze. Dediča A. K. in M. K. sta ugovarjala, da dedinja ni navedla natančno, na katero premoženje se nanaša njen zahtevek za izločitev skupnega premoženja, ter sta zatrjevala, da je bilo premoženje, ki predstavlja zapuščino, pridobljeno že davno pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo zakonske domneve po ZZZDR, vendar je pravilno ugotovilo, da dedinja ni opredelila ali podrobneje izkazala, kdaj naj bi premoženje nastalo, torej ali v času trajanja zakonske zveze, zato je njeno pravico pravilno štelo za manj verjetno. Pritožbeno sodišče dodaja, da ob neprerekanem dejstvu, da je zapustnik premoženje ustvarjal tudi v prejšnjem zakonu z bivšo ženo H. K., ne morejo zadostovati pavšalne trditve dedinje oziroma zgolj navedba zakonskega besedila o pridobivanju skupnega premoženja. Dedinja bi v postopku morala premoženje, za katerega šteje, da je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, konkretno opredeliti in pri njem izločevati polovični delež. Le v tem primeru bi lahko bila zakonska domneva upoštevana.
6. V zvezi z zatrjevanim darilom so protispisne pritožbene trditve, da dedinja, to je zapustnikova vdova, ne zatrjuje, da sta dediča A. K. in M. K. po pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja z dne 24. 3. 1970 od zapustnika prejela več kot polovico nepremičnin. V pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2019 (list. št. 94) je podala trditve, da je (samo) zapustnik za časa življenja na dediča, svoja sinova A. K. in M. K., neodplačno prenesel na enega šest parcel in na drugega štiri parcele. Nasprotno sta dediča A. K. in M. K. v tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2019 zatrdila, da sta navedene nepremičnine prejela izključno od matere H. K. in ne od zapustnika. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zatrjevanji dedičev ugotovilo, da iz pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja izhaja drugačen obseg daril, in sicer, da sta bivša zakonca, zapustnik in H. K., na svoja otroka A. K. in M. K. prenesla nepremičnine vsak do polovice. A ker gre pri tolmačenju te pogodbe najprej za dejansko vprašanje ter šele nato za pravno vprašanje, in ob izključujočih trditvah dedinje in nasprotnih dedičev glede darila, je na pot pravde pravilno napotilo vse tri dediče, da bodo dokazovali vsak svoje trditve, vdova, da je bilo darilo dano izključno iz premoženja zapustnika, in dediča, da je bilo dano izključno iz premoženja njune matere H. K. 7. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v povezavi s 163. členom Zakona o dedovanju – ZD).