Jedro

Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je dopusten odvzem človekove prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).

Odklanjanje zdravljenja v zdravstveni ustanovi s konvecionalnimi oblikami zdravljenja je posledica duševne motnje in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.

Pri pritožniku je potrebno opraviti poglobljen kliničnopsihološki pregled, laboratorijsko ter slikovno diagnostiko, da bo njegovo stanje mogoče diagnostično opredeliti. Zaradi popolnega pomanjkanja uvida v naravo svojih psihičnih težav bo potreben daljši čas zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki potrdi.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem delu sklepa (2. točka) je sodišče odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Psihiatrični kliniki ... za čas sedem tednov.

2. Odločitev po odvetniku izpodbija nasprotni udeleženec iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v 2. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da pogoji, da se ga zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez njegove privolitve, niso izpolnjeni. Že od rojstva nosi huda bremena, zato se je, da bi ubežal družinski dinamiki zatekel v šport, kasneje pa v alkohol. Ko je živel še s staršema, je bil strelovod za njune frustracije. Mama želi, da vidi svet tako kot ona, če ga ne, mu reče, da nima stika z realnostjo. Zadnja štiri leta je veliko energije porabil, da je skupaj s psihoterapevtko zdravil družinski koren, zato mu jo je zmanjkalo za opravila, kot je npr. pospravljanje stanovanja. Zaveda se, da ima medicina omejen doseg, da je dobra na primer pri zlomih in poškodbah, v njegovem kontekstu pa pač ni. Psihiatrično zdravljenje odklanja, ker ne pomaga. V stanovanju, ki so mu ga kupili starši, je škodljivo sevanje, a ga pod tržno ceno nikoli ne bi prodal, ko pa ga bo, bo imel denar za najem ali nakup ustreznejšega stanovanja. Vožnjo z neservisiranim avtomobilom z letnimi pnevmatikami v zimskem času obžaluje kot napako. Prepričan je, da ni blodnjav in da izvedenka to navaja zgolj zato, ker ga ne razume, ker on pač doživlja svet drugače kot večina ljudi. Z vožnjo ni ogrožal sebe niti drugih, ker je vozil previdno. Samomorilen ni in tudi večje premoženjske ne povzroča, saj namerava stanovanje prodati po tržni ceni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, ampak tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave Republike Slovenije) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je dopusten odvzem človekove prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).

5. Nasprotni udeleženec je 44-letni diplomirani ekonomist, ki je zadnjih pet let brezposeln in ga vzdržujeta starša. Kupila sta mu stanovanje, ki pa ga doživlja kot super toksičnega, zato ga namerava prodati. Zaradi odvisnosti od alkohola se je v letu 2008 zdravil v Psihiatrični bolnišnici ... V letu 2003 mu je psihiater postavil diagnozo socialna fobija, najverjetneje povezana z motnjo iz širšega spektra bipolarnih afektivnih motenj. Psihološko testiranje v letu 2004 je pokazalo, da je njegov stik z realnostjo komaj še v mejah normale. Zdravila, ki jih je predpisal psihiater je po dveh dneh prenehal jemati, ker mu je bilo slabo.

6. Sodišče je s pomočjo sodne izvedenke ugotovilo, da je pri pritožniku prisotna aktualna psihotična motnja, ki se kaže kot blodnjava simptomatika, vezana na telesne občutke ter občutke ogroženosti ob potencialnem toksičnem vplivu iz okolice. Psihične simptome si pritožnik blodnjavo interpretira kot posledico telesne bolezni, ki nikoli ni bila dokazana (meningoencefelitisa). Sodna izvedenka ocenjuje, da psihotična dekompenzacija izvira iz sfere blodnjave motnje, ki je huda, prava in kronična duševna bolezen. Zato je pri pritožniku potrebno opraviti poglobljen kliničnopsihološki pregled, laboratorijsko ter slikovno diagnostiko, da bo njegovo stanje mogoče diagnostično opredeliti. Zaradi popolnega pomanjkanja uvida v naravo svojih psihičnih težav bo potreben daljši čas zdravljenja.

7. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pridržani z vožnjo po Sloveniji z izrabljenimi letnimi pnevmatikami in avtomobilom, ki je nujno potreben popravila, ogroža sebe in druge udeležence v prometu. Večkrat je povedal, da razmišlja o samomoru, kar je potrdila tudi sodna izvedenka in dodala, da bi zaradi sodnega dogajanja lahko pod vplivom psihoze ogrožal svoje življenje tudi s poskusom samomora, ker je trenutno zelo impulziven.

8. Pritožnik je brez lastnih sredstev za življenje, v celoti ga preživljata starša, ki sta mu kupila lastniško stanovanje, ki je edino omembe vredno premoženje, s katerim razpolaga. Ker sta se pred kratkim upokojila, njegovih računov v višini približno 20.000 EUR letno, ne moreta več plačevati, zato išče možnosti, da bi prodal stanovanje, ki je njegovo edino premoženje in njegov dom.

9. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da bi bil pritožnik prepuščen samemu sebi, ne samo huje materialno ogrožen, ampak bi ogrožal tudi svoje zdravje in življenje. Zaradi bolezni je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritičen. Ker je vse doslej konvencionalne oblike zdravljenja zavračal, bo potrebno narediti podrobno diagnostično opredelitev v bolnišnici. Temu bo sledil daljši čas zdravljenja, dokler ne bo nastopil ustrezen učinek zdravil. Vse navedeno zato tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in da je zaradi duševne motnje potrebno, da se pritožnika zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, saj je potreben daljši čas za diagnostično opredelitev, izbiro ustreznih zdravil in spremljanje njihovega učinka, dokler ne bo doseženo izboljšanje. Odklanjanje zdravljenja v zdravstveni ustanovi z konvecionalnimi oblikami zdravljenja je posledica duševne motnje in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče tudi ne najde kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 2. točke 265. člena ZPP v zvezi z 41. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.