Jedro

Ker je tožena stranka vedela za višino in zapadlost svoje obveznosti in je opazila, da trajni nalog ni bil realiziran in da zato dogovorjeni obroki ob njihovi zapadlosti niso bili poravnani, svojega dolga pa kljub temu ni poravnala, je ob zapadlosti vsakega posameznega obroka kupnine prišla v zamudo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. XY z dne 7.6.2004 v veljavi v točki

1. izreka za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od

28.9.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od 28.10.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od

13.100,00 SIT za čas od 28.11.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od 28.12.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od 28.1.2003 do

24.6.2004, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku

19.275,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.6.2004 do plačila, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 51.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.5.2005 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Pravi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preiskusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Meni, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi in da sodišče njene izjave v tem delu ni upoštevalo, prav tako ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo potrdila N. d.d. z dne

3.3.2005, iz katerega je jasno razvidno stanje na njenem računu za obdobje, za katero je bilo dogovorjeno plačilo preko trajnega naloga in bi bili zato obroki po trajnem nalogu lahko poravnani. Meni, da je prav okoliščina, da trajni nalog ni bil realiziran brez krivde tožene stranke, bistvena za presojo konkretne zadeve. Dolžnost tožeče stranke je bila, da pošlje trajni nalog na banko v realizacijo. Ker tožeča stranka trajnega naloga ni poslala v realizacijo in je prekršila sodelovalno dolžnost, je kot upnik prišla v zamudo, saj je s svojim ravnanjem preprečila izpolnitev. V posledici upnikove zamude toženec sploh ni prišel v zamudo, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do plačila zamudnih obresti. Meni, da je prvostopno sodišče zato napačno uporabilo materialno pravo, saj se sklicuje le na določbo 299. člena OZ, spregledalo pa je določila 300. in 301. člena OZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišče v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo pravi, da bi morala tožena stranka, ko je na izpiskih videla, da dolg ni poravnan, preveriti pri banki, zakaj ni prišlo do realizacije plačilnega naloga in sama poravnati dolg, če je bilo to potrebno. V pogodbi med strankama je bilo jasno določeno, kdaj zapadejo določeni obroki v plačilo.

Dejstvo, da banka obrokov ni trgala, še ne pomeni, da dolžniku dolga ni potrebno plačati, še manj pa, da je upnik preprečeval dolžnikovo izpolnitev. Pravi, da noben zakon ne nalaga obveznosti, da mora upnik dolžnika na plačilo dolga opozarjati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Pravilno je zaključilo, da so odločilna dejstva ta, da je tožena stranka vedela za višino in zapadlost svoje obveznosti, da je opazila, da trajni nalog ni bil realiziran in da zato dogovorjeni obroki ob njihovi zapadlosti niso bili poravnani, tožena stranka pa svojega dolga kljub temu ni poravnala. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da se prvostopenjske sodbe ne da preiskusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ne obstoji.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave D. Š. z dne 12.2.2005, saj je prav na podlagi te izjave zaključilo, da je tožena stranka vedela, da njena obveznost ni poravnana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v dopis NLB d.d. Ljubljana z dne 3.3.2005, ki za čas zapadlosti posameznih obrokov kupnine izkazuje pozitivno stanje na računu toženca, vključno z limitom do

400.000,00 SIT, vendar pa sodišče prve stopnje tega dejstva ni štelo za odločilnega, saj samo po sebi ne izkazuje upnikove zamude. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko svojega dolga ni poravnala kljub temu, da je vedela, da trajnik ni bil realiziran, ob zapadlosti vsakega posameznega obroka kupnine prišla v zamudo s plačilom po 1. odst. 299. členu OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001). Obveznost dolžnika je, da poskrbi, da bo upnikova denarna terjatev ob zapadlosti poplačana.

Tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila že s tem, ko je tožeči stranki dala ustrezne podatke za ustanovitev trajnega naloga, ampak šele, ko je tožeča stranka denar prejela (1. odstavek 293. člena OZ).

Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o tem, da je odločilno, da je tožeča stranka kriva za to, da ni prišlo do plačila njene terjatve oziroma da je s svojim ravnanjem izpolnitev tožene stranke preprečila.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP, Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.

Na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo namreč ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben.