Jedro

Nezakonit je inšpekcijski ukrep kmetijskega inšpektorja, s katerim je ta podjetju, ki se ukvarja s prometom sredstev za varstvo rastlin, naložil, da sprejme v delovno razmerje delavca, ki bo skrbel za spravljanje, hrambo, izdajanje sredstev za varstvo rastlin potrošnikom in da prodajalno uredi tako, da bo imela delovni, prodajni in skladiščni del. Zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo, sicer v 47. členu res določa, da morajo imeti podjetja, ki se ukvarjajo s prometom sredstev za varstvo rastlin, zaposlenega delavca z ustrezno izobrazbo in ustrezne prostore za ta sredstva, vendar pa navedena določba, ki je le napotilna norma, ne more biti podlaga za inšpekcijsko ukrepanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega kmetijskega inšpektorata z dne 6.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo kmetijske inšpekcije Uprave za inšpekcijske službe občin z dne 23.7.1993, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v skladišču najpozneje do 15.12.1993 sprejme v stalno delovno razmerje delavca z ustrezno visoko strokovno izobrazbo, ki bo skrbel za spravljanje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin potrošnikom, da do navedenega roka uredi prodajalno za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci tako, da bo ta imela delovni, prodajni in skladiščni del, v prodajnem delu pa vdela ventilacijo, ki bo zagotavljala, da koncentracija škodljivih plinov in aerosolov ne bo večja od maksimalno dovoljene ter uredi poseben prostor ali kontejnerje za skladiščenje izkoriščene embalaže in neporabljenih sredstev za varstvo rastlin, ki se vračajo proizvajalcem. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 47. člena zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, št. 74/89), ki določa pogoje glede prostorov in izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, ki se ukvarjajo s prometom sredstev za varstvo rastlin na drobno, ter na določbo 13. člena pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati podjetja in druge pravne osebe, katerih dejavnost je promet sredstev za varstvo rastlin na debelo in drobno (Uradni list SFRJ, št. 36/91), po kateri morajo podjetja, ki opravljajo promet s sredstvi za varstvo rastlin, izpolniti pogoje, določene s tem pravilnikom, v roku enega leta, to je do 25.5.1992. Ker je tožeči stranki z inšpekcijskim ukrepom naloženo, da pogoje iz navedenega pravilnika izpolni do 15.12.1993, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je prvostopna odločba neizvedljiva. Tožena stranka zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je glede na kmetijsko svetovalno službo pri Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo, odveč zahteva, da se v prodajalni zaposli delavec z visoko izobrazbo. Ta pogoj je namreč predpisan v navedenem zakonu in pravilniku. Tožeča stranka pa se tudi moti, ko meni, da gre za podvajanje dela, saj se naloge kmetijsko svetovalne službe razlikujejo od nalog strokovnjaka v prodajalnah fitofarmacevtskih izdelkov, opredeljenih v 47. členu zakona.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da je ta nezakonita, neživljenjska in neizvedljiva ter da je posledica dejstva, da celotno področje ni sistemsko urejeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Zavrača tožbeni ugovor, da področje ni sistemsko urejeno, saj pogoje, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, katerih dejavnost je promet sredstev za varstvo rastlin, določata zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo, in pravilnik, izdan na njegovi podlagi, ki se glede na določbo 4. člena ustavnega zakona smiselno uporabljata tudi v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Določba 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine Republike Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88), na katero se v uvodu sklicuje prvostopna odločba, je podlaga za inšpekcijski ukrep, če inšpektor ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje. Dejanska podlaga za inšpekcijsko ukrepanje po navedeni določbi je torej ugotovljena neposredna kršitev predpisa. V obravnavani zadevi naj bi inšpektor zagotovil izvajanje določbe 47. člena zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, št. 74/89) ter 2. in 3. člena pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati podjetja in druge pravne osebe, katerih dejavnost je promet sredstev za varstvo rastlin na debelo in drobno (Uradni list SFRJ, št. 36/91). V 47. členu navedeni zakon določa, da morajo imeti podjetja in organizacije, ki se ukvarjajo s prometom sredstev za varstvo rastlin na drobno, v vsaki prodajalni v stalnem delovnem razmerju delavca z ustrezno visoko izobrazbo za varstvo rastlin oziroma rastlinske proizvodnje, ki skrbi za skladiščenje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin in daje potrošnikom navodila o načinu njihove uporabe ter da morajo imeti ustrezne prostore za skladiščenje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin, ki izpolnjujejo predpisane tehnične in sanitarno - higienske pogoje. Natančnejše pogoje glede izobrazbe delavca, ki skrbi za skladiščenje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin in glede prostorov vsebuje navedeni pravilnik. Ker pa je določba 47. člena navedenega zakona napotilna norma, ne more biti neposredna podlaga za inšpekcijsko ukrepanje kmetijskega inšpektorja v smislu določbe 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine Republike Slovenije ter o republiških upravnih organih. Je pa to določba, katere kršitev je sankcionirana v 7. in 9. točki 1. odstavka 67. člena zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo, kar pomeni, da ob ugotovljeni kršitvi inšpektor predlaga uvedbo postopka zaradi prekrška.

Ker nobeden od navedenih zakonov, na katere se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi, ne vsebuje materialne podlage za odrejanje inšpekcijskih ukrepov, kot izhajajo iz izreka prvostopne odločbe oziroma nima pooblastila za navedene ukrepe, je sodišče presodilo, da sta nezakoniti tako prvostopna odločba, ki je odredila ukrepe, za katere ni pravne podlage, kot tudi izpodbijana odločba, ker navedene nezakonitosti v pritožbenem postopku ni odpravila.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).