Jedro

Regresni zahtevek zavarovalnice proti njenemu zavarovancu temelji na določbi 7. člena ZOZP (4. in 7. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP) in ima odškodninsko naravo, ker plačilo odškodnine oškodovancu (tretji osebi) predstavlja premoženjsko škodo zavarovalnice zaradi toženčeve kršitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1 prvostopnega izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka 3 prvostopnega izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz naslova regresnega (odškodninskega) zahtevka toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine tožeči stranki v znesku 8.345,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku do vtoževanega zneska (vtoževano je 26.676,83 EUR s pp) je zavrnilo tožbeni zahtevek. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 434,41 EUR.

2.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe, vključno z odločbo o pravdnih stroških, se je pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. V pritožbi ponovno uveljavlja ugovor zastaranja terjatve ter izpodbija prvostopno sodbo zaradi po sodišču zmotne presoje dejanskega stanja o dokazanosti obstoja ekskulpacijskih razlogov (nezavedno ravnanje toženca ob zapustitvi kraja prometne nesreče in odklonitvi preizkusa vinjenosti). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4.

Pritožba je bila Višjemu sodišču v Mariboru v pristojno odločanje predložena dne 22.6.2009. 5.

Pritožba ni utemeljena.

6.

V pritožbi ponovljen ugovor zastaranja terjatve ni utemeljen. Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe (obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - 2. točka 1. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu – ZOZP). Regresni zahtevek zavarovalnice proti njenemu zavarovancu temelji na določbi 7. člena ZOZP (4. in 7. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP) in ima odškodninsko naravo, ker plačilo odškodnine oškodovancu (tretji osebi) predstavlja premoženjsko škodo zavarovalnice zaradi toženčeve kršitve pogodbe (zapustitev kraja prometne nesreče, vožnja v vinjenem stanju). Zastaranje terjatve tako začne teči šele z dnem nastanka škode, to je z dnem plačila denarne odškodnine oškodovancu. To pa pomeni, da zahtevek za povrnitev izplačila odškodnine za premoženjsko škodo (odškodnina za premoženjsko škodo je bila izplačana dne 18.4.1998, zahtevek je bil vložen 25.1.2001, odškodnina za nepremoženjsko škodo in pravdne stroške je bila oškodovancu izplačana 23.9.2002, zahtevek pa vložen 8.1.2004) v skladu z določbo tretjega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika – OZ (poprej 380. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) ni zastaral. Zahtevek je namreč vložen v okviru triletnega zastaralnega roka, določenega v tretjem odstavku 357. člena OZ, pri čemer zastaranje terjatve začne teči takrat, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovancu (336. člen OZ).

7.

Po določbi 4. in 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP in določbi 3. in 4. člena Zavarovalnih pogojev zavarovalnice Adriatic (AO 97) zavarovanec zavarovalnice izgubi kritne pravice, če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in če vozi vozilo pod vplivom alkohola. Pri tem se domneva, da je zavarovanec vozil pod vplivom alkohola, če se izmakne ali odkloni preiskavo njegove alkoholiziranosti.

8.

Ni sporno, da je toženec kot zavarovanec tožeče stranke dne 26.2.1998 okrog 19.00 ure v kraju Černelavci povzročil prometno nesrečo, da je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka in nato še istega dne okrog 22.00 ure, ko je bil izsleden po policiji, odklonil preizkus alkoholiziranosti. Sporno je, ali je toženec zapustil kraj prometne nesreče in odklonil preizkus alkoholiziranosti nehoteno in nezavedno zaradi poškodbe, zadobljene v prometni nesreči (retogradna amnezija v posledici pretresa možganov) ali vede in hote zaradi izognitvi kazenski in civilni odgovornosti.

9.

Pritrditi je presoji prvostopnega sodišča, da toženec ni dokazal obstoja ekskulpacijskih (izključitvenih) razlogov, in sicer da vozila v času prometne nesreče ni upravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo in da kraja prometne nesreče ni zapustil iz razloga, da ne bi posredoval svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Takšno pravilno presojo je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi ravnanja samega toženca, ko je materi A.N. (tako je ta v izpovedbi priče sama povedala) po prihodu domov povedal, da je imel prometno nesrečo, policistom (D.P., M.F.), ki so ga izsledili na domu in ki so opravili razgovor kmalu zatem, ko je ta govoril z materjo, pa je povedal, da se prometne nesreče ne spominja ter hkrati odklonil preizkus alkoholiziranosti z navedbo, da je „ta brez potrebe“. To pa pomeni, da se je toženec ob razgovoru z materjo spominjal prometne nesreče, ob razgovoru s policisti, katerega je opravil kmalu po pogovoru z materjo, pa se nesreče ni več spomnil. Pri tem pa je policistoma (D.P., M.F.) tudi odklonil preizkus alkoholiziranosti z navedbo, da nima smisla, ker je po prometni nesreči v gostilni pil alkoholne pijače. V navedeni gostilni je toženec tudi očitno dejansko bil in popival, kar sta povedali priči J.V. in R.L. Da pa toženec glede obstoja in poteka prometne nesreče ni utrpel take izgube spomina, kot je tekom pravde zatrjeval, pa izhaja tudi iz izpovedbe priče J.K. (ta ga je dan ali dva po prometni nesreči obiskal na domu), kateremu je toženec podrobneje opisal nastanek in potek prometne nesreče. Res je (na to dejstvo posebej opozarja tudi pritožba), da je sodna izvedenka nevrologinja in psihiatrinja A.V., izhajajoča iz zdravstvene dokumentacije poškodbe toženca (v nesreči je toženec utrpel pretres možganov) ter predvsem navedb toženca zaključila, da je toženec v prometni nesreči utrpel pretres možganov z retrogradno amnezijo, kar pomeni, da se dogodkov ob nesreči in po nesreči ni spominjal. Takega izvedenskega mnenja prvostopno sodišče že na podlagi izpovedb prič (A.N., J.K., M.F., D.P.) pravilno ni sprejelo, pri čemer iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra B.F. povsem argumentirano (na podlagi zdravniških preiskav – CT preiskava možgan toženca aprila leta 1998) izhaja, da tako obsežna amnezija, kot jo zatrjuje toženec, pri tožencu nikakor ni mogla nastati, ker toženec v prometni nesreči pač ni utrpel hujše možganske poškodbe. Navedeni izvedenski mnenji je prvostopno sodišče v dokaznem postopku tudi pravilno ocenilo in pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni presoji prvostopnega sodišča, da toženec ni dokazal zatrjevanega nezavedanja o povzročitvi prometne nesreče. Nasprotno, dokazni postopek prej izkazuje zavestno in hoteno ravnanje vinjenega vozila motornega vozila v smeri izogniti se kontroli policije o vinjenosti voznika na samem kraju prometne nesreče in s tem povezano strožjo kazensko odgovornostjo in tudi civilno odgovornostjo (regresna zaveza) toženca.

10.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.