Jedro

Na zemljišču, ki je v prostorskih ureditvenih pogojih navedeno kot kmetijsko zemljišče I. kategorije, gradnja ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je po zaslišanju tožnika in opravljenem ogledu na kraju samem izdal odločbo na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Odločil je, da mora tožnik v roku 15 dni odstraniti s parcele št. 4518/3 pritlični montažni počitniški objekt tlorisnih izmer 4,80 m x 6,35 m in 100- litrski sod, namenjen zbiranju fekalij. Odredil je, da mora tožnik vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške. Ugotovil je, da je objekt grajen znotraj prostorske celote ... , to je na kmetijskem zemljišču I. kategorije, kjer je po dolgoročnem družbenem planu občine ... za obdobje 1986-2000 in družbenem planu občine ... za obdobje 1986-1990 gradnja prepovedana.

V pritožbi je tožnik navajal, da je objekt zgradil pred desetimi leti in da je bil prepričan, da za tako majhen objekt ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Zemljišče namreč ni primerno za kmetovanje. Nadstrešek rabi tudi kot pomožni čebelnjak.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika z utemeljitvijo, da je po 50. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor potrebno za gradnjo pridobiti lokacijsko dovoljenje. Prvostopni upravni organ je izdal odločbo na podlagi 73. in 2. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Inšpekcijski ukrep je bil izrečen zato, ker za gradnjo počitniškega objekta ni dovoljeno izdati lokacijskega dovoljenja, ker zemljišče leži znotraj območja, ki se po družbenem planu in prostorskem izvedbenem aktu občine šteje za prvo območje kmetijskih zemljišč. To izhaja iz dolgoročnega plana občine obdobje 1986-2000 in njegovih sprememb ter iz prostorskih ureditvenih pogojev občine, ki so bili objavljeni z odlokom (Uradne objave št. 34/90). Čeprav inšpekcijske službe tožnika niso opozorile, to ne pomeni, da je objekt bil lahko zgrajen.

V tožbi je tožnik navajal, da je na zaslišanju zamolčal, da objekt rabi za čebeljarjenje. Leta 1982, ko je bil objekt zgrajen, zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor še ni veljal. Tudi drugi akti, na katere se sklicuje tožena stranka, takrat še niso veljali. Treba bi bilo uporabiti predpise, ki so veljali v času, ko je bila stavba zgrajena. V letu 1982 zemljišče še ni imelo značaja kmetijskega zemljišča I. kategorije. Določbo 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je dovoljeno uporabiti le takrat, ko je stavba še v gradnji, kar kaže vsebina te določbe. Ker je objekt že zgrajen, zanj te določbe več ni mogoče uporabiti. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise in navedla, da vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90 - ZUN) lahko urbanistični inšpektor z odločbo odredi, da investitor ne glede na gradbeno fazo odstrani objekt in vzpostavi prejšnje stanje, če gradi na zemljišču, kjer ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Ne more biti dvoma, da se parc.št. 4518/3, katere zemljiškoknjižni lastnik je tožnik, nahaja znotraj mej ureditvenega območja Z 13/5, to je prvega območja kmetijskih zemljišč, ki je trajno namenjeno kmetijski dejavnosti. Tako je določeno v točki 4.2. dolgoročnega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradne objave, št. 25/86) ter v 1. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot ... v občini ... (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 34/90). Ta odlok v 10. točki 1. člena določa za območje Z 13/5, to je območje, v katerem leži tožnikova parcela, da gre za kmetijske površine. Iz navedenih norm je nedvomno sklepati, da na navedenem zemljišču gradnja ni dovoljena in da torej lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati.

Sodišče ne more sprejeti tožnikovih tožbenih trditev v zvezi z uporabo pravnih norm, pa tudi v zvezi z razlago 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Velja načelo, da je pri izdajanju odločb treba upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je veljalo ob izdaji odločbe. To ne velja, če je bil postopek začet po prej veljavnih predpisih, vendar je v tem sporu postopek tekel po sedaj veljavnih predpisih. Tožnik v času gradnje pa tudi pred tem za dovoljenje za gradnjo ni zaprosil, pa tudi ne zatrjuje, da ima kakršnokoli dovoljenje za gradnjo. V bistvu tudi ni sporno, da gre za zemljišče I. kategorije, na katerem gradnja ni dovoljena. Sicer pa je tudi po prej veljavnem zakonu o urbanističnem planiranju (Ur. list SRS št. 16/67, 27/72, 8/78) bilo potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje.

V 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je izrecno rečeno, da lahko inšpektor izda odločbo ne glede na gradbeno fazo. To pomeni, da lahko izda odločbo tudi takrat, če je objekt že zgrajen.

Sodišče je moralo po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/67, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) tožbo kot neutemeljeno zavrniti.