Jedro

Čeprav je protipravno ravnanje na enem področju lahko kdaj indic verjetnosti podobnega ravnanja na drugem področju, ta zaključek ne more biti avtomatičen. Tudi če je verjetno, da je toženec izčrpaval in do sprožitve tega postopka zavarovanja praktično že izčrpal njihovo skupno družbo v korist svoje, iz tega življenjsko logično še ne izhaja, da bi enako ravnal s svojim premoženjem, zato da ga prikrije. Tožniki se dejanjem, ki jih tožencu očitajo v zvezi z razpolaganjem z njegovim premoženjem, niso posvetili z enako pozornostjo kot tistim glede njegovega zatrjevanega škodljivega razpolaganja s premoženjem skupne družbe, vendar pa se prva - niti sama zase niti v luči drugih - po stališču pritožbenega sodišča že na ravni trditev ne prilegajo subjektivni nevarnosti, kot jo zahteva drugi odstavek 270. člena ZIZ.

Stroški postopka zavarovanja terjatve so v razmerju do tistih iz pravde o tej terjatvi ravno tako pravdni stroški (saj gre za stroške, ki čeprav ne nastanejo med pravdnim postopkom, nastanejo zaradi njega, oboje v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP). Kadar pa je predlog za začasno sodno varstvo pravnomočno zavrnjen, je dokončno jasno, da je njegov predlagatelj nasprotno stranko po nepotrebnem vznemirjal (in ji povzročil stroške), neoziraje se na njegov morebitni poznejši pravdni uspeh zoper njo.

Izrek

I.Pritožba tožnikov se zavrne, izpodbijani sklep v I. točki izreka pa potrdi.

II.Toženčevi pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep pa glede delne zavrnitve ugovora (II. točka izreka) spremeni tako, da se tudi v tem delu ugovoru ugodi in sklep o zavarovanju v IV.-VII. točki izreka spremeni tako, da se predlog tožnikov za zavarovanje v vsem preostalem delu zavrne.

III.Toženčevi ugovorni in pritožbeni stroški v postopku zavarovanja 4691,07 EUR se plačajo iz založenega predujma za stroške tega gospodarskega spora.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep in z njim povezana procesna zgodovina

1.Tožniki so manjšinski, toženec pa večinski družbenik in poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo X. Tožijo ga s t. i. actio pro socio, v svojem imenu in za račun njihove skupne družbe (gl. tretji v zvezi s prvim odstavkom 503. člena ZGD-1). Očitajo mu, da je družbi kot poslovodja povzročil škodo, in zahtevajo, naj ji plača 421.430 EUR odškodnine. Družba A., d. o. o., v kateri je toženec prav tako poslovodja in večinski družbenik, ob odločanju o začasni odredbi pa edini družbenik, naj bi X. izstavila 23 računov za fiktivne, nikoli opravljene storitve v skupni vrednosti 209.600 EUR, ki naj bi jih X. poravnal. Poleg tega naj bi X. plačal 211.830 EUR družbi Y., d. o. o., za storitve, ki naj jih ta ne bi bila izvedla ali pa ne v korist X., temveč v korist A., d. o. o. Skratka, toženec naj bi bil izčrpaval (in do vložitve predloga za začasno odredbo tudi že izčrpal) njihovo družbo v korist svoje lastne.

2.Tožba je bila vložena 8. 9. 2021. Šele januarja 2024 je bil po uradni dolžnosti prisilno izterjan predujem 29.000 EUR, ki ga je moral X. založiti za stroške tega gospodarskega spora v skladu s četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 in na podlagi sklepa sodišča prve stopnje iz novembra 2021.

3.Tožniki so 25. 10. 2024 predlagali izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 7. 11. 2024 njihovemu predlogu praktično v celoti ugodilo. Tožencu je prepovedalo obremeniti in odtujiti - z zaznambo teh prepovedi v zemljiški knjigi oziroma v sodnem registru - njegovi dve nepremičnini (I. točka izreka) ter njegove poslovne deleže v X. (II. točka izreka) in v A. (III. točka izreka). Poleg tega mu je prepovedalo, da "odtuji ali obremeni premoženje družbe" X., "če za to ni pridobil[] predhodnega pisnega soglasja" tožnikov (IV. točka izreka), in da brez njihovega soglasja "izvaja plačila oziroma prevzema nove obveznosti v imenu in za račun družbe […] razen tistih, ki so nujna za redno poslovanje družbe" (V. točka izreka). Začasna odredba naj bi veljala še 60 dni po pravnomočnem končanju sojenja o actio pro socio (VII. točka izreka), v njem pa naj bi se odločilo tudi o stroških tega postopka zavarovanja (IX. točka izreka).

4.Predmet današnjega pritožbenega sklepa je sklep o toženčevem ugovoru zoper pravkar povzeti sklep o zavarovanju. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo, tako da je razveljavilo sklep o zavarovanju v I.-III. točki izreka in v tem delu predlog tožnikov za zavarovanje zavrnilo (I. točka izreka pritožbeno izpodbijanega sklepa). V preostalem delu je ugovor zavrnilo in sklep o zavarovanju ohranilo v veljavi (II. točka izreka). Odločilo je še, da "pravočasno vložena pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa" (III. točka tistega sklepa). O stroških postopka je odločanje spet (ali pa se je to smiselno nanašalo le na ugovorni postopek) pridržalo za končno odločitev v gospodarskem sporu (IV. točka izreka).

5.Pritožujejo se oboji, tožniki zoper I., toženec pa zoper II. točko izreka sklepa o ugovoru. Oboji so zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Prav tako so oboji vložili odgovor na pritožbo in v njem predlagali, naj se nasprotnikova pritožba zavrne, ter priglasili stroške.

Razlogi pritožbenega sodišča za zavrnitev pritožbe tožnikov in ugoditev toženčevi pritožbi ter o neutemeljenosti predloga za zavarovanje z začasno odredbo

6.Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa pogoje za začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v 270. členu, za zavarovanje nedenarne terjatve pa v 272. členu. Skupna obema vrstama je zahteva, da mora biti do stopnje verjetnosti dokazan obstoj terjatve. Ključna pa je razlika med pogojema subjektivne nevarnosti v prvem in objektivne nevarnosti v drugem primeru. Medtem ko mora predlagatelj zavarovanja denarne terjatve "verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena" (drugi odstavek 270. člena), je začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati, če brez odredbe obstaja (objektivna) nevarnost nastanka težko nadomest­ljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena). Nevarnost je v prvem primeru subjektivna, ker je njen vir dolžnik (tj. nasprotnik zavarovanja); poleg tega mora biti njegovo ravnanje - tako izrecno izhaja iz zgoraj citirane določbe - vzrok ("zaradi dolžnikovega razpolagnja") verjetno otežene uveljavitve terjatve, ki naj bi se z začasno odredbo zavarovala.

7.Po stališču pritožbenega sodišča pa se je v tej zadevi vprašanje verjetnosti odškodninske terjatve nasproti tožencu večkrat neutemeljeno in preveč pomešalo in spojilo z vprašanjem verjetnosti, da bo toženec ogrozil uveljavitev te terjatve, če bi jo tožnikom nazadnje uspelo iztožiti. Ravno v tem vidi pritožbeno sodišče jedro neutemeljenosti celotnega predloga za zavarovanje. Tožniki so se v postopku zavarovanja osredotočali na domnevno škodljiva toženčeva ravnanja naproti njihovi skupni družbi (sodišče prve stopnje jih je imelo za verjetna, pritožbeno sodišče pa se o tem ni moralo izrekati; to ostaja glavni predmet vsega nadaljnjega sojenja v izhodiščnem gospodarskem sporu), se pravi, na toženčeva ravnanja v zvezi z njenim premoženjem. Vendar pa to premoženje ni tisto, iz katerega bi se nazadnje lahko "uveljavila" (t. p. poplačala, prisilno izterjala) iztoževana terjatev, pač pa je to toženčevo premoženje. Prognoza ogrožanja uveljavitve iztoževane terjatve bi zato lahko bila pozitivna, če bi toženec (kot se v zakonu glasi pogoj subjektivne nevarnosti) "odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal" s svojim, ne pa z njenim premoženjem. Čeprav je protipravno ravnanje na enem področju lahko kdaj indic verjetnosti podobnega ravnanja na drugem področju (kot pravi latinski rek, ab uno disce omnes, iz enega - oporečnega ravnanja - spoznaš vsa druga, njemu podobna), ta zaključek ne more biti avtomatičen. Tudi če je verjetno, da je toženec izčrpaval in do sprožitve tega postopka zavarovanja praktično že izčrpal njihovo skupno družbo v korist svoje, iz tega življenjsko logično še ne izhaja, da bi enako ravnal s svojim premoženjem, zato da ga prikrije. Tožniki se dejanjem, ki jih tožencu očitajo v zvezi z razpolaganjem z njegovim premoženjem, niso posvetili z enako pozornostjo kot tistim glede njegovega zatrjevanega škodljivega razpolaganja s premoženjem X., vendar pa se prva - niti sama zase niti v luči drugih - po stališču pritožbenega sodišča že na ravni trditev ne prilegajo subjektivni nevarnosti, kot jo zahteva drugi odstavek 270. člena ZIZ. Ta določba ima v tej zadevi vlogo materialnega prava, tako da po stališču pritožbenega sodišča predlog za zavarovanje z začasno odredbo ni sklepčen (nesklepčnost ni v resnici nič drugega kot logična nedoslednost: s predlogom zasledovana pravna posledica - izdaja začasne odredbe - glede na relevantno pravilo - tu: pravilo, ki zahteva subjektivno nevarnost - ne izhaja (ne sledi) iz dejstev, zatrjevanih v predlogu za zavarovanje; o pojmu nesklepčnosti prim. še tretji odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8.Pritožbeno sodišče tako pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve svojega sklepa: pravno odločilno bi bilo toženčevo ravnanje, s katerim zmanjšuje svoje premoženje (tožniki naj bi se bili sklicevali le na en primer tovrstnega ravnanja, ki se podrobneje obravnava dve točki nižje v tej obrazložitvi), ne pa njegovo zatrjevano ravnanje, ki je poslabšalo solventnost X. (na opisovanju česar je predlog za zavarovanje večinoma zgrajen). To ne zadostuje za presojo pogoja subjektivne nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ.

9.Med enako nesklepčna zatrjevanja subjektivne nevarnosti po oceni pritožbenega sodišča spada tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, da naj bi bil toženec zavlačeval z založitvijo predujma za pravdne stroške, da bi si pridobil čas za nadaljnje izčrpavanje X.; da naj bi se bil s tožniki pogajal o poravnavi brez resnega namena, da jo sklene; ter da naj bi bil prenašal premoženje X. na druge osebe, in sicer s plačili računov B. B., s. p. (ki naj bi bila njegova bivša žena), in C. C. Vse te navedbe sicer lahko utemeljujejo sum domnevno spornega ravnanja, vendar se tudi one nanašajo na premoženje družbe, ne pa na toženčevo lastno premoženje, kar je bistveno za presojo pogoja subjektivne nevarnosti iz 270. člena ZIZ.

10.Tožniki v pritožbi utemeljeno grajajo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je za verjetnejšo štelo toženčevo trditev, da je eno od svojih dveh nepremičnin, na katero se nanaša začasna odredba, obremenil s hipoteko ne zato, ker bi s tem oteževal uveljavitev iztoževane odškodnine, temveč zato, ker je bil kredit s to hipoteko potreben za njen nakup. Res je bilo namreč narobe to, da je o tej verjetnosti sklepalo po zemljiškoknjižnih izpiskih, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) ob vpisovanju zaznambe prepovedi odtujevanja in obremenjevanja nepremičnin (ki je eno od izvršilnih dejanj v okvirih te začasne odredbe, gl. 2. točko prvega odstavka 271. člena ZIZ), ne da bi bil podan dokazni predlog za vpogled v zemljiško knjigo. Toda tudi v postopku zavarovanja velja razpravno načelo, po katerem so stranke tiste, ki jih bremeni, da priskrbijo vse potrebno dokazno gradivo (gl. prvi odstavek 7. člena ZPP, ki se v postopku zavarovanja - to se ob nadaljnjih sklicih več ne ponavlja - uporabljajo subsidiarno in smiselno na podlagi 15. člena ZIZ), in če sodišče nase jemlje in prenaša to breme, to vodi h kršitvam postopka. Vendar je pritožbeno sodišče pri presoji možnosti odprave zaznane kršitve (prim. prvi odstavek 354. člena ZPP) ugotovilo, da dejstvo, da je bila hipoteka posledica kredita za nakup nepremičnine, med strankama sploh ni bilo sporno. V odgovoru na ugovor tožniki tega niso prerekali (prim. drugi odstavek na 4. strani ugovora in drugi odstavek na 10. strani odgovora) - zatrjevali so le, da je iztoževana terjatev visoka in da jo ogroža obremenjevanje toženčevega že tako omejenega premoženja. Vendar pa nezadostnost dolžnikovega premoženja pomeni zgolj objektivno, ne pa subjektivne nevarnosti. Brez kredita pa toženec nepremičnine sploh ne bi imel - kar spet ne pomeni ogrožujočega ravnanja z njegove strani. Ker gre za nesporno dejstvo, ga ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče pa ga sme neposredno vzeti v dejansko podlago svoje odločbe.

11.Sodišče prve stopnje je le lapidarno (in na koncu 14. točke svoje obrazložitve izolirano od siceršnje utemeljitve) podkrepilo zavrnitev predloga za zavarovanje na toženčevih nepremičninah in poslovnih deležih, rekoč, da njegovega zaključka ne more spremeniti niti stališče tožnikov, da naj bi bil toženec zavlačeval z založitvijo predujma za pravdne stroške, da bi si pridobil čas za nadaljnje izčrpavanje X.; da naj bi se bil s tožniki pogajal o poravnavi brez resnega namena, da jo sklene; ter da naj bi bil prenašal premoženje X. na druge osebe, in sicer s plačili računov B. B., s. p. (ki naj bi bila njegova bivša žena), in C. C. Vse te navedbe sicer lahko utemeljujejo sum domnevno spornega ravnanja, vendar se tudi one nanašajo na premoženje družbe, ne pa na toženčevo lastno premoženje, kar je bistveno za presojo pogoja subjektivne nevarnosti iz 270. člena ZIZ.

12.Prvič, osnovna tožbena teza je, poenostavljeno, pretakanje premoženja od X. k A., d. o. o. s čimer pa se možnost uveljavitve iztoževane odškodninske terjatve od toženca ne poslabšuje (paradoksalno se z oškodovanjem X. prej veča, kolikor se zato posredno veča vrednost toženčevih deležev v A., d. o. o., ki so toženčevo premoženje in je nanje mogoče seči z izvršbo). In drugič, ni sporno, tožniki pa to tudi na več mestih poudarjajo, da je zaradi zatrjevanega toženčevega ravnanja X. izgubil vso likvidnost, postal prezadolžen in je tik pred stečajem (ter da ga pred stečajem rešujejo zgolj partnerice konzorcija, ki je prejel milijonska evropska kohezijska sredstva, da jim ta ne bi bila vzeta preko izrekanja finančnih popravkov, ki bi jih sprožil stečaj X.), kar kaže, da so tudi toženčevi poslovni deleži izgubili vrednost. S premoženjem, ki je izgubilo vso vrednost, pa ni več mogoče zavarovati možnosti poznejše izterjave štiristo tisoč evrov. Od sredstva zavarovanja se ne more zahtevati, da ščiti nekaj, česar ni več.

12.Tožniki v pritožbi opozarjajo, da so zatrjevali, toženec pa tega ni prerekal, da naj bi tudi A., d. o. o. izgubljal sredstva: v letu 2022 naj bi imel 537.000 EUR sredstev, konec leta 2023 pa le še 374.000 EUR, ob 202.000 EUR kratkoročnih obveznosti. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, zato tožniki menijo, da dejanskega stanja ni ugotovilo popolno. Po oceni pritožbenega sodišča pa ti podatki sami po sebi ne ponujajo celovite slike finančnega stanja družbe A., d. o. o., zlasti pa ne razkrivajo kakšnega konkretnega toženčevega ravnanja s premoženjem te družbe. Tako ni jasno, ali mu ta družba na primer služi za prikrivanje ali speljevanje sredstev stran od dosega njegovih upnikov, niti kako naj bi se takšna ravnanja neposredno izrazila pri poslabšanju možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka družbe X. proti tožencu. Ti podatki torej, tudi če bi bili točni, ne potrjujejo subjektivne nevarnosti. Kvečjemu lahko kažejo na določeno objektivno tveganje, kar pa za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ ni dovolj.

13.Pritožniki nadalje očitajo, da so bili prizadeti v pravici do izjavljanja, ker jih je sodišče prve stopnje pozvalo k odgovoru na toženčev odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in na njegov ugovor zoper sklep o zavarovanju, v 7. točki izpodbijanega sklepa pa nato navedlo, da je o ugovoru odločalo zgolj na podlagi tožbenih navedb in navedb v predlogu za zavarovanje. Vendar gre očitno samo za nepazljivost pri obrazložitvi. Navedena 7. točka je le "copy-paste" identičnega pasusa v 5. točki sklepa o zavarovanju. Iz izpodbijanega sklepa pa je vidno, da je sodišče povzelo ugovor (tudi tega 7. točka obrazložitve navidezno izključuje iz presoje) in nekatere navedbe iz odgovora tožnikov na navedeni toženčevi vlogi (gl. 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožniki sicer utemeljeno grajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovega zatrjevanja v odgovoru na ugovor o novih dejstvih in dokazih, ki naj bi jih bili odkrili šele decembra 2024. Vendar tudi to kršitev lahko odpravi pritožbeno sodišče. Tožniki so v odgovoru na ugovor trdili (na str. 5-6), da je družba D., d. o. o., X. v obdobju od avgusta 2022 do julija 2024 plačala preko 53.000 EUR za storitve v zvezi s Control Motion Serverjem, kar naj bi bila sicer pogodbena obveznost A., d. o. o. (kot je razumeti, naj bi to še dodatno potrjevalo, da so bile na začetku te obrazložitve navedene storitve A., d. o. o. za X. fiktivne). Prav tako so tožniki trdili (str. 12), da je X. že omenjenima B. B., s. p., plačal 8000 EUR za neizvedene storitve, 15.000 EUR pa za ravno tako domnevno neizvedene storitve C. C. Za slednje od pravkar povzetih trditev je to že bilo rečeno, velja pa isto tudi za trditve tožnikov za plačila družbi D., d. o. o., da vse to spada k domnevnemu škod­ljivemu toženčevemu ravnanju s premoženjem X. To bo predmet zadevne actio pro socio, teh ravnanj pa, kot že večkrat rečeno, ni mogoče enostavno prevesti v toženčeva ravnanja s svojim premoženjem, kar bi edino lahko utemeljilo predlagano začasno odredbo za zavarovanje zadevne denarne terjatve.

14.Kot je treba posebej poudariti, so tožniki predlagali le takšno začasno odredbo. Sodišče prve stopnje pa je skrenilo s te poti pot, ko je del njihovih zahtevkov za začasno sodno varstvo - konkretno tiste iz točk IV in V izreka sklepa o zavarovanju (gl. zg.) - skozi celoten postopek obravnavalo kot predloge za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve. Tovrstne odredbe v predlogu za zavarovanje tožniki niso niti omenjali, in se zdaj tudi sami v pritožbi enako kot toženec v svoji retorično sprašujejo, za katero nedenarno terjatev naj bi sploh šlo. Vendar pa so bili po presoji pritožbenega sodišča tožniki tisti, ki so sodišču prve stopnje ponudili (napačen) motiv, da je šlo po tej (napačni) poti. Oboji so menili, da v primeru grozečega začetka stečaja zaradi insolventnosti X. zadevna actio pro socio po 503. členu ZGD-1 ne bo več možna/dopustna/smiselna/utemeljena (gl. 18., 20., 23. točko obrazložitve sklepa o zavarovanju ter 16., 18. in 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), ker da bodo tožniki izgubili svoje korporacijske pravice. Toda kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 3/2022 z dne 14. 9. 2022, začetek stečajnega postopka ne povzroči prenehanja poslovnega deleža družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo. Tudi v primeru stečaja X. bi se pravda na podlagi enake tožbe lahko nadaljevala.

15.Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je te zahtevke presojalo na podlagi 272. člena ZIZ. Ker pa so tožniki predlagali izključno zavarovanje denarne terjatve, bi bilo treba njihov predlog presojati samo po 270. členu ZIZ. Z vidika te določbe pa velja vse, kar je bilo v prejšnjih točkah obrazložitve povedano o odsotnosti oziroma o nesklepčnem zatrjevanju subjektivne nevarnosti.

16.Pritožba tožnikov tako ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je utemeljena, čemur ustreza odločitev pod I. oziroma II. točko izreka tega pritožbenega sklepa. Pritožbeni razlogi tožnikov delno niso bili utemeljeni, kolikor pa so tožniki utemeljeno opozorili na procesne kršitve, jih je pritožbeno sodišče lahko samo saniralo, drugače pa pri delni ugoditvi ugovoru in delni zavrnitvi predloga za zavarovanje sodišče prve stopnje ni naredilo napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (ta del današnjega sklepa temelji na drugem odstavku 350. člena in 353. členu v zvezi s 366. členom ZPP). Ker po oceni pritožbenega sodišča predlog za zavarovanje ni sklepčen, je s spremembo dela, s katerim je sodišče prve stop­nje napačno delno zavrnilo toženčev ugovor, toženčevi pritožbi ugodilo, tako da je njegovemu ugovoru ugodilo tudi v vsem preostalem delu, sklep o zavarovanju pa delno spremenilo tako, da je zavrnilo še ves njegov preostali ugodilni del (odločitev temelji na prvem odstavku 351. člena in peti alineji 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

17.Stroški postopka zavarovanja terjatve so v razmerju do tistih iz pravde o tej terjatvi ravno tako pravdni stroški (saj gre za stroške, ki čeprav ne nastanejo med pravdnim postopkom, nastanejo zaradi njega, oboje v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP). Kadar pa je predlog za začasno sodno varstvo pravnomočno zavrnjen, je dokončno jasno, da je njegov predlagatelj nasprotno stranko po nepotrebnem vznemirjal (in ji povzročil stroške), neoziraje se na njegov morebitni poznejši pravdni uspeh zoper njo. Po tem uspehu se bodo ravnali pravdni stroški, medtem ko za stroške zavarovanja ne bo moglo veljati nič drugega, kot da jih je tožnik povzročil tožencu, in jih mora, če bi se na te stroške zavarovanja gledalo kot na pravdne stroške, nositi po načelu krivde, ki se mora v tem primeru umakniti načelu pravdnega uspeha (prim. prvi odstavek 154. člena s prvim odstavkom 156. člena ZPP). To pomeni, da je v tem stadiju tega spora že mogoče odločiti o stroških vsega postopka zavarovanja. Sodišče, ki v postopku, ki ga vodi, odloči s končno odločbo, odloči tudi o stroških vsega dotedanjega postopka (prim. četrti odstavek 163. člena ter prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje, kot je bilo povzeto, je odločanje o stroških zavarovanja odložilo za svojo končno odločbo v pravdi. Ker pa je pritožbeno sodišče dokončno in v celoti zavrnilo predlog tožnikov za začasno odredbo, odloča o stroških vsega postopka zavarovanja.

18.Spori med družbeniki iz okvirov 503. člena ZGD-1 se vodijo na stroške njihove družbe, ki ji jih morajo izjemoma povrniti, če so jih povzročili, vedoč, da so njihovi zahtevki neutemeljeni, ali po malomarnosti do te neutemeljenosti (prim. zad­njo poved četrtega odstavka 503. člena ZGD-1). Toženec, ki se je dokončno v celoti ubranil pred zahtevkom za začasno varstvo, ima pravico do povrnitve potrebnih stroškov te obrambe, vendar po pravkar navedeni logiki ne v breme tožnikov, pač pa v breme družbe.

19.Potrebni so bili stroški ugovora zoper sklep o zavarovanju (ne pa tudi stroški odgovora na predlog za zavarovanje, kajti ni šlo za to, da bi bilo sodišče prve stopnje vzpostavilo kontradiktornost pred izdajo sklepa o zavarovanju; ugovor je zato bil edino dopustno toženčevo pravno sredstvo in edina potrebna vloga; prim. 53. v zvezi z 239. členom ZIZ), pritožbe proti sklep o ugovoru in odgovora na pritožbo tožnikov. Tožencu gre za odvetniške stroške s sestavo ugovora 1250 odvetniških točk (3. točka tarifne št. 31 v zvezi s prvo točko tarifne št. 19 Odvetniške tarife, OT) ter pritožbe in odgovora na pritožbo po 2500 točk (7. točka tarifne št. 31 v zvezi s prvo točko tarifne št. 19 OT), vse povečano za 2 % oz. 1 % pavšala za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) ter za 22 % za DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Glede na vrednost točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) ti stroški znašajo 4628,07 EUR ((6250 + 20 + 52,5 točke) x 1,22 x 0,6 EUR/točko). K temu je treba prišteti še plačano takso za ugovor iz na pritožbo v skupnem znesku 63 EUR, tako da tožencu v breme predujma pripada 4691,07 EUR.

Zveza: