Jedro

S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ugotovljeno dejstvo, da toženec ni plačeval najemnine na roke direktorici tožeče stranke, želi toženec izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku majhne vrednosti ni mogoče. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena bi sicer lahko pomenila absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo direktorici tožeče stranke in ne tožencu.

Toženec je bil dolžan celoten znesek mesečne najemnine plačati tožeči stranki, pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da tožeča stranka ni izstavljala računov, saj je v primeru, da je davčni zavezanec za DDV, dolžna od vsake najemnine plačati tudi DDV. Napoved in plačilo DDV nista predmet tega pravdnega postopka, ampak je to vprašanje davčnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 50 EUR in zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pred zapadlostjo vsake mesečne najemnine, tako da je tožena stranka dolžna v 30 dneh plačati tožeči stranki 1.340 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 3. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 4. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 5. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 6. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 7. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 8. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 9. 2016 dalje, ◦ 1. 150 EUR za čas od 1. 10. 2016 dalje, ◦ 1. 70 EUR za čas od 1. 11. 2016 dalje in ◦ 1. 70 EUR za čas od 1. 12. 2016 dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožencu 18,67 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki v 30 dneh plača 1.390,00 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in naložilo tožencu plačilo pravdnih stroškov 44,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Opozarja na potek izvršilnega postopka, ki se je začel na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37480/2017 s 3. 5. 2017. Tožeča stranka je 18. 12. 2017 umaknila predlog za izvršbo. Toženec je podal predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z 22. 12. 2017 in razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Na podlagi toženčevega ugovora je sodišče s sklepom VL 37480/2017 s 13. 2. 2018 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Toženec tu poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje umik predloga za izvršbo šteti kot umik tožbe in bi zato moralo postopek ustaviti. Soglasje toženca za umik namreč ni bilo potrebno, saj je bil podan še preden je iztekel rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Toženec se sklicuje na sklep VSL I Cp 250/2015. Po njegovem mnenju po razveljavitvi sklepa o izvršbi tožeča stranka tudi ni postavila konkretnega tožbenega zahtevka.

3. Dejstvi, da naj bi toženec od 4. 2. 2016 do 19. 12. 2016 prebival na naslovu Ulica 5, in da ni plačal najemnine za celotno obdobje na roke direktorice tožeče stranke P. P., je sodišče prve stopnje ugotovilo iz neizvedenih dokazov, ne pa po presoji izvedenih dokazov. Med razloge je namreč štelo, da toženec ni predložil potrdil o plačilu. Toženec je pojasnil, da teh potrdil nima, ker mu jih tožeča stranka ni izdajala. Gre torej za negativno dejstvo, ki bi ga sodišče moralo presojati v luči ostalih dejstev. Tako je izostala presoja da, da tožeča stranka ni izdajala računov, čeprav je bila po najemni pogodbi to njena obveznost, in da ni izdala potrdila niti za tista dva meseca, ko je sama navajala, da je najemnino plačal. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage tožeče stranke upoštevalo sklenjeno sodno poravnavo med njo in pričo K. K., zoper katerega je tudi uveljavljala tožbeni zahtevek na plačilo najemnine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, komu verjame: tožencu, direktorici tožeče stranke ali priči K. K. Toženec zato meni, da zgolj zapis v 24. točki obrazložitve, da sodišče verjame direktorici, da najemnine ni prejemala na roke, ker toženec tega dejstva ni dokazal, ne pomeni obrazloženosti sodbe. Iz dokazne ocene bi morala izhajati neposredno zaznana opažanja, ki so lahko tudi neverbalni dejavniki, zaradi katerih je sodišče stranko in pričo ocenilo za neverodostojno. Okoliščine, da je toženec v vlogah trdil, da je v hiši živel krajši čas, ob zaslišanju pa izpovedal, da je tam živel do decembra 2016, ter da je v vlogah navajal, da ni podpisal pogodbe, nato pa ob zaslišanju izpovedal, da jo je podpisal, ne pomenijo neposredno zaznanih opažanj ob izpovedbi. Sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj verjame direktorici tožeče stranke, čeprav je hkrati zapisalo, da ji ne verjame glede dogovora o obnovitvenih delih. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo dokazne ocene zaslišanja K. K. V zvezi s tem je zapisalo samo, da je s tožečo stranko sklenil sodno poravnavo in se zavezal k plačilu najemnin, zaradi česar ni res, da bi plačeval najemnino na roke.

4. Glede višine zahtevka toženec opozarja, da je v predlogu za izvršbo tožeča stranka zahtevala plačilo 1.677,50 EUR in zakonske zamudne obresti od glavnice od 1. 2. 2016 dalje. Iz trditev tožeče stranke je mogoče izluščiti le višino mesečne najemnine 150,00 EUR, obdobje, za katerega se zahteva plačilo (od 1. 2. 2016 do 30. 11. 2016), in delno plačilo 160,00 EUR. Gre torej le za 10 mesecev, kar skupaj znese 1.340,00 EUR. Toženec tudi opozarja, da je višina najemnine, ki jo je upoštevalo sodišče, napačna: iz pogodbe namreč izhaja 125,00 EUR in DDV. Toženec je vseskozi navajal višino 125,00 EUR, kar je tudi potrdil ob zaslišanju, ko je pojasnil, da jim tožeča stranka DDV ni računala. Priča K. K. je izpovedal, da je bila najemnina 120,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi priznalo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od celotne glavnice od 1. 2. 2016 dalje. Tožencu ni jasno, zakaj bi bil v zamudi s plačilom najemnine za vseh 10 mesecev že od konca prvega meseca najema, ko pa gre za mesečno najemnino. Plačilo mesečne najemnine bi zapadlo šele, ko bi tožeča stranka tožencu izdala račun. Celotna najemnina ni mogla zapasti v plačilo 1. 2. 2016. 6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Najprej pritožbeno sodišče opozarja, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR1. Že v pravnem pouku izpodbijane sodbe sta bili pravdni stranki poučeni, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to pritožbeno sodišče ne more obravnavati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, za katere pritožbene navedbe gre, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Glede izvršilnega postopka, ki je tekel pred to pravdo na podlagi verodostojne listine, je potrebno poudariti, da je bil sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, pravnomočno razveljavljen. Ker pravnomočnost sanira morebitne nepravilnosti, se toženec po pravnomočnosti sklepa, na podlagi katerega se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ne more več uspešno sklicevati na postopkovne nepravilnosti, do katerih bi prišlo pred izdajo tega sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, sprejetim v odločbi VSL I Cp 250/2015, vendar pojasnjuje, da navedena zadeva ni v bistvenem podobna tej zadevi. V citirani zadevi je šlo namreč za situacijo, ko tožeča stranka po izdaji sklepa, s katerim je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ni doplačala sodne takse za tožbo, zaradi česar se je štelo, da je umaknila tožbo. V odločbi je zato pojasnjeno, da se v pravdnem postopku, ki se nadaljuje iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, za tožbo šteje predlog za izvršbo in za odgovor na tožbo ugovor zoper sklep o izvršbi, kar seveda drži. Ni pa v citirani odločbi govora o tem, da bi se po pravnomočnosti navedenega sklepa katera od pravdnih strank lahko uspešno sklicevala na morebitne postopkovne nepravilnosti, ki bi se zgodile pred pravnomočnostjo navedenega sklepa. V tem delu je pritožba zato neutemeljena.

10. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ugotovljeno dejstvo, da toženec ni plačeval najemnine na roke direktorici tožeče stranke, želi toženec izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku majhne vrednosti (kot je obravnavani) ni mogoče. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena bi sicer lahko pomenila absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo direktorici tožeče stranke in ne tožencu (in priči K. K.). V tem delu je pritožba zato neutemeljena.

11. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je bila med strankama dogovorjena mesečna najemnina 125,00 EUR in 22 % DDV, kar skupno znaša 152,50 EUR. Vtoževanih 150,00 EUR mesečno je manj od tega, tožnik pa seveda lahko s tožbo zahteva manj od tistega, kar bi mu šlo po pogodbi. Toženec je bil dolžan celoten znesek mesečne najemnine plačati tožeči stranki, pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da tožeča stranka ni izstavljala računov, saj je v primeru, da je davčni zavezanec za DDV, dolžna od vsake najemnine plačati tudi DDV. Napoved in plačilo DDV nista predmet tega pravdnega postopka, ampak je to vprašanje davčnega postopka, v katerega pa sodišče v pravdi ne posega. Tožeča stranka zato utemeljeno zahteva plačilo 150,00 EUR za vsak mesec najema. Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo, da je toženec plačal po 80,00 EUR za oktober in november 2016, zato je za ta dva meseca dolžan samo po 70,00 EUR mesečno.

12. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je v vlogi z dne 14. 11. 2018 tožeča stranka izrecno navedla, da za december 2016 najemnine ne terja. To pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožeči stranki 50,00 EUR najemnine za december 2016. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in prisojeni znesek znižalo za 50,00 EUR.

13. Pritožba je delno utemeljena tudi glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, celotna terjatev namreč ni zapadla naenkrat, ampak so zneski mesečne najemnine zapadali v plačilo vsak zadnji dan v mesecu. Najemnina za februar 2016 je tako zapadla zadnji dan v februarju, kar pomeni, da je toženec v zamudi s plačilom od 1. 3. 2016 dalje. Podobno velja za preostale mesece do novembra 2016. 14. Toženec je v manjšem obsegu uspel s pritožbo, zato mu je tožeča stranka dolžna po načelu uspeha povrniti ustrezen del njegovih pritožbenih stroškov. Uspeh toženca v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče ocenilo na približno 10 %. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti tožencu 10 % njegovih pritožbenih stroškov, ki sicer znašajo 186,66 EUR (250 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), kar pomeni, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencu 18,67 EUR pritožbenih stroškov.

1 Prvi odstavek 437. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, v nadaljevanju: ZPP).