Jedro

Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,59 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitve paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni, oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 158. in 154. člen ZPP in navedlo, da je tožena stranka del vtoževanih terjatev po vložitvi tožbe poplačala, in sicer 5. 12. 2017 v višini 52,99 EUR in dne 5. 3. 2018 v višini 223,46 EUR. Ker je tožnik v posledici delnega plačila vtoževanih terjatev tožbo delno umaknil, ko v postopku ni bil razpisan in izveden narok za glavno obravnavo, je sodišče tožniku priznalo stroške za tožbo in vloge, podane do delnega plačila dne 5. 3. 2018. Meni, da je sodišče napačno štelo, da je tožnik tožbo umaknil takoj po izpolnitvi. Tožena stranka je zahtevek delno izpolnila 5. 12. 2017, delno 5. 9. 2016 in delno 5. 3. 2018, tožnik pa je tožbo umaknil dne 31. 5. 2018, kar ni takoj po izpolnitvi zahtevka. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnega umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni. Meni, da je tudi tožnikova vloga z dne 17. 1. 2018, ki jo je sodišče upoštevalo v višini 150 točk, nepotrebna. Izpostavlja, da je za vtoževano obdobje 6/2016 tožnik od tožene stranke prejel plačilo 25 ur v višini 381,37 EUR, in sicer je bilo to 5. 9. 2016, tožba pa je bila vložena 3. 2. 2017, kar nakazuje, da je tožnik del vtoževane terjatve prejel še preden je bila tožba vložena, kar pomeni, da je v tem delu nepotrebna.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je tožnik dne 3. 2. 2017 vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 346,51 EUR. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2018 delno umaknil tožbo za referenčna obdobja, za katera je tožena stranka tožniku delno plačala vtoževane zneske in sicer v višini 225,46 EUR, 20,17 EUR, 2,85 EUR in 9,35 EUR, v preostalem pa vztrajal pri svojem tožbenem zhatevku. S pripravljalno vlogo z dne 29. 10. 2018 pa je tožnik na podlagi prejetih vlog tožene stranke in predloženih plačilnih list, s katerimi je tožena stranka izkazala plačilo po tožbenem zahtevku, v celoti umaknil svoj preostali del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.

7. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede umaknjenega dela tožbe naložiti plačilo stroškov tožene stranke tožniku, ker naj ne bi umaknil tožbe pravočasno. Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2018. Gre za pripravljalni spis, v katerem je tožnik glede na prejeti odgovor na tožbo podajal navedbe glede domnevnega plačila tožene stranke, glede ugovora tožene stranke o zastaranju tožbenega zahtevka, od tožene stranke pa je tudi zahteval pojasnilo in natančen obračun, kaj naj bi dne 5. 12. 2017 tožena stranka dejansko izplačala tožniku. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da pripravljalna vloga z dne 17. 1. 2008 ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo in odmerilo nagrado za to pripravljalno vlogo po tar. št. 15/2 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožba ni bila potrebna, ker je tožnik del vtoževane terjatve prejel dne 5. 9. 2016 (še preden je bila tožba vložena), in sicer za vtoževano obdobje 6/2016 v višini 381,37 EUR. Plačilo po tožbenem zahtevku za referenčno obdobje 6/2016 v višini 381,37 EUR, namreč ni bilo predmet tožbenega zahtevka.

9. Ker ni podan niti s pritožbo uveljavljan razlog, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).