Jedro

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.

Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.886,48 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točki II in III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da drži trditev, da svoje trditvene podlage ni konkretizirala, je pa tožena stranka tudi zgolj posplošeno prerekala njene trditve, da je tožena stranka kršila tako zakonske kot tudi podzakonske predpise, po katerih je delodajalec dolžan ravnati. Tožena stranka je tako v okviru svojega posplošenega prerekanja v dokaz predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B. Ker ni bilo ugovorov tožene stranke, da sodišče samo ugotavlja dejstva, ki bi morala biti vsebovana v trditveni podlagi tožeče stranke oziroma, da je tožba nesklepčna, je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in v prvem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna, zaradi okužbe s TBC, ker ji ni pravočasno dala navodil in primerne osebne zaščite. Trditveno podlago tožeče stranke sta vzpostavili in dokazali s strani tožene stranke predlagani priči, saj so njune izpovedbe potrdile posplošeno navajanje tožeče stranke glede kršitve podzakonskih predpisov. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zavzelo popolnoma drugačno stališče kot ga je zavzelo s prvo sodbo. Ker gre za isti spis, je ta sodba protispisna, ker so izpolnjene vse predpostavke iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka pa tudi izpostavlja, da ji je bila že s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012, s katerim je to razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa tudi z izpodbijano sodbo kršena z ustavo zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, ker je stališče Vrhovnega sodišča RS glede upoštevanja 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zgrešeno, saj je v teh sporih okrepljeno preiskovalno načelo sodišča. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, toženo stranko pa zaveže k plačilu pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da bi tožnica morala v okviru tožbenih trditev med drugim tudi natančno opredeliti, s katerimi konkretnimi ravnanji je toženec kršil svoje obveznosti po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Po določbi 34. člena ZDSS-1 lahko sodišče samoiniciativno dopolni že izvedeni dokazni postopek in tako dodatno razjasni ugotovljeno dejansko stanje, pri tem pa ostaja vezano na pravočasno podano trditveno podlago obeh pravdnih strank in samo ne more ugotavljati dejstev, ki jih ni zatrjevala nobena izmed strank. Napačno je tudi stališče pritožbe, da lahko pomanjkljivo trditveno podlago tožbenega zahtevka nadomestijo izpovedi v postopku zaslišanih prič, saj je po naravi stvari dokazno sredstvo v pravdi namenjeno potrditvi ali izpodbijanju predhodno postavljenih trditev pravdnih strank o pravno relevantnih dejstvih, zaradi česar ni mogoče z izvedbo dokaza nadomestiti morebitne odsotnosti posameznih trditev strank. Ker gre za informativno poizvedovalne dokaze, ki se glede na veljavno ureditev civilnega procesnega prava štejejo za nedovoljene, jih sodišče pri svoji končni razsoji ne sme upoštevati. Glede na na 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika je trditveno breme glede protipravnosti ravnanja toženca na tožnici kot domnevni oškodovanki, tožnica pa ustreznih dejstev ni podala. Ker je dokazni postopek pokazal, da toženec ni opustil dolžnosti zagotavljanja varnih delovnih razmer in je šlo za primer višje sile, za katero toženec ne odgovarja, je tožbeni zahtevek tudi po vsebini neutemeljen. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo v celoti potrdi, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 181/2010 z dne 16. 11. 2011 je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna in ji naložilo plačilo odškodnine v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek 11.500,00 EUR) pa je vtoževani znesek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe, saj se tožnica zoper njen zavrnilni del ni pritožila, je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 39/2011 z dne 4. 4. 2011 zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. Dor 78/2011 z dne 12. 7. 2011 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali mora v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom glede krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca delavec tožnik navesti konkretne protipravne opustitve, ki so privedle do nastanka škode. Po vloženi reviziji je s sklepom opr. št. VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012 razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi razhajanj med trditvami tožnice in dejanskimi ugotovitvami v sodbah sodišč druge in prve stopnje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi uveljavljane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem sporu, v katerem tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke, ko je kot čistilka opravljala delo v Splošni bolnišnici A., kjer se je v času od decembra 2005 do januarja 2006 okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov, je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V prvem odstavku tega člena je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je povzročitelj škode dolžan škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi drugega odstavka istega člena pa se za škodo od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa po isti zakonski določbi odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje.

Tožnica je v pisnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala krivdno odgovornost tožene stranke, ki ji kot delodajalec ni zagotovila varnega in zdravega okolja skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) in Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu. Ni pa navedla, kaj je varno in zdravo delo in tudi ne, katere svoje obveznosti je tožena stranka opustila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s trditvami strank pravilno ugotovilo, da toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, kar ji v tožbi očita tožnica, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo moral o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo matere s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna (te ugotovitve tožnica v pritožbi niti ne izpodbija). Objektivno odgovornost je tožnica v tožbi uveljavljala z navedbo, da ji je tožena stranka odredila delo v bolnišnici, kjer je zaradi bolnišnične dejavnosti zdravljenja bolnih ljudi, večja možnost okužbe. Pri tej odločitvi se je pravilno oprlo na stališče sodne prakse, da delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker je glede na postavljeno trditveno podlago sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neutemeljeno očita pritožba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS v v sklepu opr. št. VIII Ips 244/2001 z dne 21. 5. 2012 res odločilo drugače kot v prvi razveljavljeni sodbi, vendar samo zaradi tega njegova odločitev še ni protispisna, kot navaja pritožba, saj v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ni.

Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da sta njeno trditveno podlagi vzpostavili in dokazali priči tožene stranke A.A. in B.B. Dokaz z njunim zaslišanjem je bil namenjen potrditvi postavljenih trditev tožene stranke, nikakor pa ne postavitvi trditev tožeče stranke. Kot je bilo že navedeno je trditveno in dokazno breme po 1. odstavku 131. člena OZ na strani oškodovanca. Po načelu obrnjenega dokaznega bremena mora oškodovanec, v našem primeru tožnica, zatrjevati obstoj protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja, škodo, ki mu je nastala in obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tem in nastalo škodo. Tako mora trditveno podlago postaviti oškodovanec in je izpoved zaslišanih prič ne more nadomestiti.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.