Jedro

Tožniku je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Vlogo za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo je toženec obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo zavrgel. Ker vloge ni štel za predlog za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, po katerem lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Odločiti bo potrebno, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev pravnomočne odločbe po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 30. 6. 2015 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2015 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 167,99 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so nejasni, zato se je ne da preizkusiti. Ni namreč jasno, ali naj bi bila nepravilna odločitev o predlogu za obnovo postopka ali pa naj bi bilo potrebno odločati še o nepravi obnovi postopka, poleg tega mu je sodišče naložilo, da vsebinsko odloči o vštevanju nadur v pokojninsko osnovo. Upoštevaje 63. člen ZDSS-1 je obseg socialnega spora opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka, ki se v konkretnem primeru nanaša na obnovo postopka, kar je tožnik v upravnem pa tudi sodnem postopku izrecno uveljavljal. Tožnik je bil z vročitvijo odločbe z dne 9. 7. 2010 seznanjen s podatki, ki so bili upoštevani pri oblikovanju pokojninske osnove, pravnega sredstva zoper to odločbo pa ni vložil. Potrdilo z dne 25. 3. 2015 je vložil prepozno, zato je bil predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen. Tudi sicer ni mogoče uporabiti 183. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil upokojen z odločbo z dne 9. 7. 2010. Starostna pokojnina je bila v skladu z 203. členom ZPIZ-1 pravilno odmerjena na podlagi podatkov o plačah, ki jih je sporočil delodajalec. Zavezanci za dajanje podatkov so dolžni enkrat letno posredovati potrdilo o obračunanih in plačanih prispevkih. Ob uveljavitvi pravice do pokojnine so bili na podlagi zakonske določbe tako sporočeni podatki tudi upoštevani. Tudi očitek sodišča, da je bil kršen 7. člen ZUP je nepravilen in neobrazložen. Šele na podlagi zahteve z dne 25. 3. 2015 je bil seznanjen, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa. Vsako nadurno delo se ni upoštevalo za izračun pokojninske osnove, temveč le če je šlo za poseben delovni pogoj. Dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno, niti ni bil kršen materialni predpis, zato niso izpolnjeni pogoji za postopanje po 183. členu ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila z izpodbijano ugoditveno sodbo ob ugotovljenem dejanskem stanju posamična upravna akta toženca utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.

5. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in se jo da tudi preizkusiti.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 30. 6. 2015 v zvezi s sklepom z dne 2. 4. 2015, s katerim je bil zavržen predlog za obnovo postopka. Toženec je tožnikovo vlogo z dne 25. 3. 2015 štel za predlog za obnovo postopka in ga zavrgel po 2. odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(1) (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami).

7. Tožniku je bila z odločbo z dne 9. 7. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje. Ker pritožba ni bila vložena, je postala dokončna(2) in pravnomočna.(3) 25. 3. 2015 pa je tožnik na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 10. 3. 2015 uveljavljal ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plače, prejete za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa v A. v obdobju od leta 1974 do 1985 v pokojninsko osnovo.(4) Pri takšni zahtevi je vztrajal tudi v pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2015 in v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Ob upoštevanju temeljnih načel ZUP, zlasti pa 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, uradna oseba pa mora stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, na to opozoriti, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o tožnikovi vlogi z dne 25. 3. 2015 dolžan odločiti po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Posledično je izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Čeprav je bilo v predsodnem postopku odločeno o predlogu za obnovo postopka, s tem ni preseglo okvira odločanja v socialnem sporu v smislu 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).

9. V pravnomočno odločbo z dne 9. 7. 2010 je mogoče poseči le pod pogoji in na način, kot jih določa zakon. Tako ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. i. nepravo obnovo postopka. V tem členu ZPIZ-2 je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, in omogoča odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic.(5) Pomeni, da se lahko pravnomočna odločba ob pogojih določenih v 183. členu ZPIZ-2 razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2, prizna pravica, oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot pa je bil priznan s pravnomočno odločbo.

10. Ali so izpolnjeni pogoji za spremembo in razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbe z dne 9. 7. 2010 po 183. členu ZPIZ-2, oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z vštevanjem plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, bo moral toženec ugotoviti v ponovljenem upravnem odločanju. V primeru, da so ti pogoji izpolnjeni, pa bo potrebno odločiti tudi, ali so izpolnjeni pogoji za vštetje nadur v pokojninsko osnovo.

11. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V 1. odstavku 276. člena ZUP je določeno, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, po 2. odstavku 276. člena ZUP zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

(2) Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (1. odstavek 224. člena ZUP).

(3) Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP).

(4) Zapisnik z dne 25. 3. 2015 v upravnem spisu toženca.

(5)

Predlog ZPIZ-2, Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012.