Jedro

Obtoženca sta z najetim tovornim vozilom po predhodnem dogovoru z organizatorjem ilegalnih migracij prišla na dogovorjen kraj v gozdu, da bi v vozilo sprejela 23 ilegalnih prebežnikov, ki jih je tja preko državne meje peš vodil vodič, vendar jih v vozilo nista prevzela in po ozemlju Slovenije prepeljala do Italije, ker sta pred policijo pobegnila in se skrila, zato je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtožena se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti za obtoženega B. B. bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan poravnati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupno 500,00 EUR, ki jo je dolžan poravnati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Po 48.a členu KZ-1 je vsakemu obtožencu izreklo kazen izgon tujca iz države za čas dveh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencema v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu z vštetjem pridržanja od 5. 6. 2021 od 21.45 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je obtoženemu A. A. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov – odvzelo mu je zaseženi GSM znamke Samsung z vstavljenima SIM karticama in prenosno zvezo znamke Baofeng, obtoženemu B. B. je odvzelo zaseženo prenosno zvezo znamke Baofeng. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice obtoženemu B. B., proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - okrožna državna tožilka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. izreče kazen zapora v višini dve leti in osem mesecev, obtoženemu B. B. pa izreče kazen zapora v višini dveh let; - na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega A. A. in predlagal zavrnitev pritožbe tožilstva; - zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje; podrejeno naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države; - zagovornica obtoženega B. B. iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

**K pritožbi državne tožilke – o nedopustnosti spremembe obtožnice**

4. Državna tožilka v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe obtožnice, ki se je nanašala na opis predhodne vloge obtoženega A. A. pri sprovajanju ilegalnih migrantov in je bila razvidna iz opravljene analize njegovega mobilnega telefona, ki je potrdila dolgotrajnejše ukvarjanje s prevozom ilegalnih migrantov in izkazan namen nadaljevanja opravljenih prevozov, ko je iz pregleda SMS sporočil razvidno, da A. A. sporoča C. C., da je izvršil prevoz 35 ilegalnih migrantov, za kar je prejel 11.000,00 EUR, in ko v nadaljevanju navede, da ga v torek še čaka okoli 100 ilegalnih migrantov. Tožilka zatrjuje, da je želela z modifikacijo obtožnice v tem delu zgolj dodatno konkretizirati zakonski znak ukvarjanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, torej za isto izvršitveno obliko, ki je bila že navedena v prvotni obtožnici. Tožilka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z nedopustitvijo modifikacije obtožnice nepravilno uporabilo določbo 344. člena ZKP, kar lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

5. Na zadnji glavni obravnavi 27. 1. 2022 in po sklepu predsednika senata, da je dokazni postopek končan, je okrožna državna tožilka delno spremenila obtožbo, in sicer tako, da se v šesti vrstici obtožbe, v prvi vrstici strani druge obtožbe za besedilom „okoli 18.20 ure“ doda besedilo: „potem, ko je obtoženi A. A. že pred tem po predhodnem dogovoru z organizatorjem z vzdevkom „C. C.“, proti plačilu v višini 11.000,00 EUR opravil prevoz 35 ilegalnih migrantov in je bilo dogovorjeno, da bo opravil v „torek prevoz še dodatnih 100 ilegalnih migrantov, za kar, da se bo z C. C. še natančneje dogovoril, ponovno“ in se potem besedilo nadaljuje „o predhodnem dogovoru ...“. Predsednik senata je s sklepom zavrnil predlog za modifikacijo obtožbe z obrazložitvijo, da se spremenjena obtožnica sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe, tožilstvo pa dejansko s spremembo obtožbe navaja nova istovrstna dejanja, ki niso bila predmet obtožbe z dne 28. 7. 2021. V točki 9 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje to odločitev pojasnilo enako, z dodatkom, da se glede novih istovrstnih dejanj, ki niso bila predmet prvotne obtožbe oziroma historičnega dogodka, tudi ni izvajal dokazni postopek.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s procesnim sklepom sodišča prve stopnje in utemeljitvijo zavrnitve spremembe obtožnice, pri tem pa ugotavlja, da z nedopustitvijo spremembe obtožnice sodišče ni kršilo določbe 344. člena ZKP in ta odločitev tudi ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ki se nanaša na dejanje storjeno 5. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je v točki 24 sodbe pojasnilo, da je kaznivo tudi zgolj enkratno prevažanje tujcev čez mejo ali ozemlje države Republike Slovenije, ki nimajo dovoljenja za vstop ali bivanje v njej in kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja tega kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da je zakonski znak ukvarjanja tudi brez navedenih v točki 22 ugotovljenih indicev in tudi pripravljenih prenosnih postaj izkazan še s številom tujcev, ki so nameravali vstopiti v kombi, da bi jih obtoženca odpeljala v Italijo, saj je to zahtevalo organiziranost, sodelovanje in povezavo med več osebami, da bi na koncu prišlo v Italiji ob realizaciji prevoza do plačila prevoza ilegalcev. Ugotovilo je, da so te osebe pritekle do tovornega vozila, ker jim je vodnik povedal, da je prišel prevoznik do Italije in jih tja napotil. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe obtoženima očita poskus kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, da se ukvarjata s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito prevažata po njenem ozemlju in sta več takih tujcev za plačilo nezakonito skušala po njem prevažati in spraviti čez njeno ozemlje, pri čemer bi z načinom prevoza povzročila nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Izvršitvena oblika prevažanja ljudi po Sloveniji je kazniva, če se storilec ukvarja s takimi dejanji. Ukvarjanje s kriminalno dejavnostjo pomeni ponavljajoče delovanje, ki ob časovni in krajevni povezanosti ter enotnem naklepu pomeni eno samo izvršitveno dejanje, je pa po stališču sodne prakse kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 dokončano tudi ob enkratnem spravljanju drugih oseb čez državno mejo, če je mogoče sklepati, da se storilec s tem ukvarja in so podane ustrezne okoliščine za tako sklepanje. Po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pa je kvalifikatorna okoliščina tudi povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi. Primarni objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1 je javni red in mir in namen te inkriminacije je preprečiti vstop na ozemlje Republike Slovenije osebam, ki za to nimajo dovoljena. Kljub temu pa je treba upoštevati, da zaščitena dobrina pri kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države ni le javni red in mir, temveč je tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Tujce, ki so predmet kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, storilci spravljajo čez mejo ali ozemlja države v zelo nevarnih okoliščinah, saj se bojijo odkritja organov pregona. Nevarnost za življenje in zdravje ljudi je izkazana s tem, da storilec ljudi prevaža v nehumanih, nezdravih in smrtno nevarnih okoliščinah.

8. V konkretnem opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je zakonski znak ukvarjanja z nezakonitim prevažanjem tujcev po ozemlju Slovenije za plačilo konkretiziran z opisom predhodnega dogovora obtožencev z organizatorjem ilegalnih migracij, ki za plačilo spravlja ilegalne prebežnike iz Pakistana in Afganistana tudi preko Hrvaške do Italije, da bosta za vnaprej obljubljeno plačilo v neugotovljeni višini, z najetim tovornim vozilom na dogovorjenem kraju v gozdu okoli 300 metrov od prelaza Vahta, v vozilo sprejela skupno 23 ilegalnih prebežnikov, ki jih je vodič vodil iz Bosne preko meje med Hrvaško in Slovenijo in je skupaj z njimi prečkal mejo ter jih tako vodil do dogovorjenega kraja, kjer bi jih morala prevzeti obtoženca, ki sta izmenjaje vozila to najeto vozilo, ter bi jih preko ozemlje Republike Slovenije morala prepeljati v Italijo. Zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi pa je konkretiziran z opisom načina prevoza 23 tujcev v tovornem delu kombiniranega vozila dimenzij 4,3 x 1,9 metra, to je v prostoru, ki je popolnoma zaprt, ni bilo prezračevanja, klimatske naprave in zaradi česar bi se lahko zadušili.

9. Po presoji pritožbenega sodišča so v konkretnem opisu kaznivega dejanja po prvotni obtožnice vsebovani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu, pri čemer se jima očita enkratno dejanje, vendar je na podlagi konkretno navedenih dejstev in okoliščin v opisu kaznivega dejanja pravilna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je konkretno opisano tudi, da sta se oba obtoženca ukvarjala z očitanimi dejanji, na kar je pravilno sklepalo iz števila tujcev, ki so nameravali vstopiti v kombi ter iz predhodnega dogovora z organizatorjem ilegalnih migracij in najema tovornega vozila za prevoz tujcev, ter dejstva, da sta se z vozilom pripeljala do dogovorjenega kraja, kjer bi v vozilo prevzela tujce in jih odpeljala v Italijo, če ju ne bi prej pridržala policija. Tožilka pa je želela s spremembo obtožnice dodati očitek predhodnega istovrstnega kaznivega dejanja obtoženega A. A. in namen ponovnega izvrševanja istovrstnega kaznivega dejanja, torej je navajala nova istovrstna dejanja, ki niso bila predmet prvotne obtožbe. Ni želela le dodatno konkretizirati zakonskega znaka ukvarjanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, kot to neutemeljeno zatrjuje tožilka v pritožbi, ampak je nameravala dopolniti opis z ravnanji, ki se niso nanašali na dejanje, ki je že predmet obtožbe, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko ni dopustilo spremembe obtožnice, pravilna. Nenazadnje tožilka v pritožbi ni pojasnila, kako je ta procesna odločitev predsednika senata vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, in je v tem delu njena pritožba neobrazložena in neutemeljena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 344. člena ZKP.

**K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.**

10. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Zatrjuje, da v opisu nista konkretizirana zakonska znaka ukvarjanje s prevažanjem migrantov po ozemlju Republike Slovenije po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Zagovornik trdi, da se v opisu kaznivega dejanja zatrjuje, da se obtoženca nista ukvarjala s tovrstnimi dejanji, ker se je za plačilo s tem ukvarjal organizator, obtoženca pa bi morala to pot – enkrat tujce pobrati, kakor naj bi se dogovorili. Zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje tujcev pa se zatrjuje s pogojnikom „bi povzročila nevarnost“, kar ni ravnanje, ki bi ga šesti odstavek 308. člena KZ-1 prepovedoval. Zato opis kaznivega dejanja ni kazniv niti po tretjem niti po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in je potrebno obtoženca oprostiti obtožbe.

11. Pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona so neutemeljene, ker opis kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že pri presoji pritožbenih navedb državne tožilke o relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe obtožnice. Tudi sicer je stališče zagovornika napačno, ker se v konkretnem opisu očita, da sta se ravno obtoženca dogovorila z organizatorjem ilegalnih migracij, da bosta za vnaprej obljubljeno plačilo z najetim tovornim vozilom na dogovorjenem kraju v vozilo sprejela 23 ilegalnih prebežnikov, ki jih bo vodič pripeljal do meje s Hrvaško in Slovenijo ter na ozemlje Slovenije, kjer jih bosta prevzela obtoženca in jih prepeljala v Italijo. Izvršitvena oblika po šestem odstavku 308. člena KZ-1 je res določana v pogojniku, da bi z načinom prevoza povzročila nevarnost za življenje in zdravje tujcev, to pa zato, ker je dejanje ostalo pri poskusu. Konkretno pa je opisan način prevoza v tovornem delu najetega tovornega vozila, v manjšem prostoru brez prezračevanja in klimatske naprave, zaradi česar bi se 23 tujcev lahko zadušilo, tako da ni prav nobenega dvoma tudi glede te izvršitvene oblike, saj bi jih obtoženca, če ne bi bila prijeta, prevažala v izredno nehumanih in tudi smrtno nevarnih okoliščinah. Pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1 ni podana.

12. Zagovornik v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede izvršitvene oblike po šestem odstavku 308. člena KZ-1, to je povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi. Pritožbena navedba ni utemeljena, ker sodba o teh odločilnih dejstvih vsebuje razloge v točki 24. 13. Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da obtožencema kaznivo dejanje ni dokazano, da si je obtoženi A. A. še pred prihodom na dogovorjeni kraj z najetim vozilom premislil in je prostovoljno odstopil od storitve kaznivega dejanja, da je vozilo ustavil na makadamski cesti zato, da bi opravil potrebo, da so tujci čakali drugje, ker so morali do belega kombija teči nekaj 100 m, da obtoženi niti ni točno vedel za lokacijo, kjer naj bi pobral ilegalne prebežnike, kar so potrdili zaslišani policisti in oba ilegalna prebežnika. Ker je vozilo stalo kar sredi gozdne makadamske ceste, to podpira tezo obrambe, da je odšel voznik na potrebo in si v tistem času premislil glede nadaljnje vožnje, ter da je bil eden izmed potnikov že krepko stran od vozila, ki je bilo ustavljeno, ko so tja prišli policisti, ki ju obtoženca sploh nista mogla zaznati v času, ko je bilo njuno vozilo ustavljeno, drugi pa je bil namenjen za njim, šele potem sta začela teči. Zagovornik ocenjuje, da je ravnanje obtoženih le nekaznivo pripravljalno dejanje, da gre za dejanje, ki je ostalo pri miselnem deliktu in torej ni kaznivo. Izpodbijani sodbi očita tudi pomanjkanje razlogov in nejasne argumente o smeri kombiniranega vozila in o pričanju ilegalnih prebežnikov, da vozilo še ni bilo na namembnem kraju, ker so ga tujci čakali v gozdu, kamor naj bi vozilo prišlo. Zatrjuje, da sodišče ni ugotavljalo smeri, v katero je bilo njuno vozilo obrnjeno, izpovedbi policistov pa sta bili drugačni. Da sta policista pripeljala za kombijem, da je torej bil obrnjen proti ilegalnim prebežnikom, proti namembnemu kraju ter da jih voznik spredaj sploh ni videl, ko pa jih je, je začel bežati. Glede soobtoženega B. B. zagovornik trdi, da mu kaznivo dejanje z biološkimi sledmi na volanu vozila ni dokazano, saj se je le enkrat kratko dotaknil volanskega obroča, zato je neutemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi vozilo obtoženca vozila izmenično.

14. S pritožbenimi navedbami zagovornik ne more omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Obtoženec je v zagovoru potrdil, da je ravno zaradi prevoza ilegalnih prebežnikov najel tovorno vozilo (kombi), ko pa je prišel „gor“, si je premislil, da mu to ni treba, nato pa je šel na veliko potrebo. Soobtoženi B. B. pa s to zadevo nima nič.

15. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo takšnega zagovora, torej, da si je obtoženi premislil in je prostovoljno odstopil od storitve tega kaznivega dejanja. Dokazano je, da je obtoženi ravno zaradi izvršitve tega kaznivega dejanja, torej zaradi prevoza 23-ih tujcev, za kar se je z organizatorjem ilegalnih migracij nedvomno predhodno dogovoril, najel kombi, tovorno vozilo, ki je namenjeno prevozu tovora, nameraval pa jih je prevažati v zaprtem, majhnem in nezračnem prostoru, ki sploh ni namenjen prevozu ljudi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča si obtoženi ni premislil in ni odstopil od tega kaznivega dejanja, saj je s kombijem prišel na točno določen kraj, torej na z organizatorjem dogovorjen kraj, saj so nedvomno v bližini na ta kombi belo-rdeče barve že čakali tujci. Zaslišana tujca D. D. in I. I. sta izpovedala, da jih je vodič vodil na kraj, kjer bi jih moral prevzeti kombi, da jim je povedal, da bo po njih prišlo vozilo bele barve in to se je tudi pripeljalo in ustavilo, nato so vsi začeli teči proti vozilu. Tujec D. D. je izpovedal, da je opazil prihod kombija na razdalji 25 do 30 m, da se je kombi pripeljal po makadamski poti, sami pa so se nahajali skriti v gozdu nad potjo. Tujec I. I. je izpovedal enako, da jih je takrat na kraju, kamor jih je vodil vodič v Sloveniji, že čakalo vozilo na makadamski gozdni cesti. Na izrecno vprašanje, kako so vedeli, da je ta kombi, ki čaka nanje, pravi, je povedal, da jim je vodič takrat, ko je kombi prihajal na mesto, kjer se je potem ustavil, z roko pokazal, da je to pravo vozilo in da naj grejo tja, zato so vsi začeli teči proti vozilu. Ta priča je povedala, da je videla vozilo, ki je pripeljalo na dogovorjeno mesto in da je šlo za kombi bele barve. Iz fotografij v spisu je razvidno, da sta obtoženca prišla na gozdno pot s kombijem bele barve, ki je imelo na zadnjem delu tudi rdeče oznake, pripeljala pa sta glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na dogovorjeni kraj, saj so jih tujci že čakali skupaj z vodičem, ki je pokazal točno na to vozilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obtoženi A. A. vozilo ustavil, ker si je premislil, saj se tudi po oceni pritožbenega sodišča tam ni nahajal popolnoma naključno, ampak z namenom, da v vozilo prevzame tujce in jih po ozemlju Slovenije prepelje v Italijo, kar se je predhodno že dogovoril z organizatorjem ilegalnih migracij.

16. Biološke sledi obeh obtožencev so bile najdene v vozilu na volanskem obroču, na prestavni ročici in na notranji kljuki sopotnikovih vrat. Sodišče prve stopnje je v točki 12 izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da so ravno te biološke sledi, poleg ostalih dokazov, dokaz, da sta vozilo izmenično vozila oba obtoženca. Iz poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) izhaja, da so na vseh treh navedenih mestih v vozilu našli mešanico bioloških sledi, da je bila v njej nedvomno sled obtoženega A. A., ena od manjšinskih komponent mešanice pa je daleč bolj verjetno bila biološka sled obtoženega B. B. Biološke sledi soobtoženega B. B. tudi na prestavni ročici ne potrjujejo pritožbene teze, da se je ta obtoženi le enkrat kratko dotaknil volanskega obroča, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ni šlo le za en kratek dotik, ampak za vožnjo obeh obtožencev tega vozila.

17. Kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, sta oba zaslišana tujca potrdila, da jih je vodič vozil na točno določen kraj v gozdu, kjer so čakali na prihod vozila, v katerega so se nameravali vkrcati. To pa je bilo blizu kraja zaustavitve tega vozila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so tujci morali teči do kombija nekaj 100 m in da zato obtoženi A. A. ni ustavil vozila na dogovorjenem kraju oziroma, da zanj sploh ni vedel. Obtoženi je prišel točno tja, kjer je bil dogovorjen za sprejem tujcev v vozilo. Seveda niso tujci čakali na makadamski poti, ampak so se skrivali v gozdu, kar sta tudi tujca potrdila.

18. Tudi ni točna pritožbena trditev, da sodišče ni ugotavljalo, kako je bil kombi obrnjen. To dejstvo je ugotovilo z zaslišanjem dveh policistov, ki sta prva prišla na kraj kaznivega dejanja, to je z zaslišanjem E. E. in F. F. Oba sta skladno izpovedala, da sta se pripeljala do kombija, da sta šla proti njemu, da je bil kombi parkiran sredi ceste, v smeri Vahte oziroma glavne ceste, priča E. E. pa je izrecno pojasnila, da sta se približala prednjemu delu kombija oziroma priča F. F., da je bil kombi obrnjen proti njima oziroma glavni cesti. To pa pomeni, da je bil kombi že obrnjen v smeri nadaljnje vožnje, to je vožnje tujcev proti Italiji. Policista E. E. in F. F. sta izpovedovala enako o položaju vozila in smeri, v katero je bilo obrnjeno, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

19. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obeh obtožencev, da sta vozilo ustavila zato, da bi šla v gozd na potrebo, ampak sta bila iz vozila ob prihodu policistov zato, ker sta pred njimi bežala. Policista E. E. in F. F. sta povedala, kar je potrjeno tudi s fotografijami oblačil obeh obtožencev v spisu, da je moški z rdečo majico, to je bil obtoženi A. A., stekel izza kombija, da je „švignil“, ko je zagledal policijsko vozilo, da je pobegnil, pred njim pa je tekel moški v beli majici (to je bil obtoženi B. B.). Tudi policist F. F. je opisal, da ko sta prišla do kombija, je stekel moški v kratkih hlačah in rdeči majici s kratkimi rokavi od kombija proč. Zato ni nobenega dvoma, da sta obtoženca zaznala prihod policijskega vozila in sta skušala pred njim pobegniti. Kratek čas se jima je uspelo skrivati, vendar sta bila nato po iskalni akciji izsledena čez nekaj ur, pridržana in prijeta. Iz izpovedb policistov E. E. in F. F. izhaja, da sta bila prijeta ravno tista moška v rdeči in beli majici, ki sta pred njima bežala, pri čemer sta obe priči v preiskavi ob zaslišanju v sodni dvorani prepoznala oba ta moška in pri tem pokazala na oba obtoženca ter pojasnila, kateri od njiju je imel rdečo oziroma belo majico. Če bi imela obtoženca poštene namene, ki pa jih seveda nista imela, potem pred policisti ne bi bežala in bi lahko ustrezno pojasnila, kaj sta tam počela, vendar pa je iz izvedenih dokazov in na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da sta se obtoženca s kombijem pripeljala na dogovorjen kraj zato, da bi vanj sprejela skupino 23-ih prebežnikov, ki jih je vodič predhodno vodil iz tuje države v Slovenijo, z namenom, da jih prepeljeta do Italije. Izpovedbi policistov E. E. in F. F. ne potrjujeta pritožbenih navedb, da si je obtoženi A. A. premislil in odstopil od storitve kaznivega dejanja še preden so tja prišli policisti. Obtoženi B. B. je v zagovoru pojasnil, da ga je v nekem trenutku soobtoženi A. A. opozoril „beži, slišal sem nek strel“ in je začel teči, kar pomeni, da je obtoženi A. A. nedvomno zaznal policijo, kar sta skladno izpovedala tudi prva na kraju prispela policista. Iz njunih izpovedb izhaja, da takrat nihče ni streljal, kar sta potrdila tudi zaslišana tujca. S psi pa so iskali policisti obtoženca po njunem pobegu in ne v času, ko sta zaustavila kombi zaradi prevzema tujcev na dogovorjenem kraju. Zato dejstvo, da je B. B. bežal prvi in kot drugi A. A., ne pomeni, da nista bila povezana z obravnavanim kaznivim dejanjem in da nista zaznala prihoda policistov. Na podlagi izpovedb prvih dveh policistov na kraju kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da sta obtoženca bežala, ne zato ker naj bi odstopila od izvrševanja kaznivega dejanja, ampak zato, ker sta bila zalotena pri izvrševanju kaznivega dejanja. Nikakor ne gre za miselni delikt in tudi ne za nekazniva pripravljalna dejanja, kot to zmotno zatrjuje zagovornik v pritožbi. Obtoženca sta že začela izvrševati kaznivo dejanje, ki pa je zaradi prihoda policistov ostalo pri poskusu. Obtoženca sta ilegalne migrante, ki so že prestopili slovensko-hrvaško mejo, prišla iskat na dogovorjeni kraj, torej kraj, ki je bil dogovorjen z organizatorjem ilegalnih migracij, z najetim vozilom, v dogovorjenem času in z namenom, da bi jih odpeljala v Italijo. Obtoženca sta vozilo na dogovorjenem kraju že ustavila, kar je bil znak za tujce, da so začeli teči proti vozilu, saj jim je tudi vodič pokazal, da je to vozilo, ki je prišlo po njih. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obtoženca pričela izvrševati tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer ilegalni migranti v kombi, torej vozilo za prevoz, niso vstopili, ker jih je pred tem zaustavila policija in zato prepovedana posledica še ni nastala. Iz zagovora obtoženega A. A. izhaja, da je šel na dogovorjeni kraj ravno zaradi prevoza ilegalnih prebežnikov, ker se je tako dogovoril z organizatorjem ilegalnih migracij, najel je tovorno vozilo, iz analize telefonske komunikacije na njegovem telefonu pa izhajajo poskusi vzpostavitve zveze z večimi telefonskimi številkami v času pred prispetjem na dogovorjeni kraj, pa tudi daljši pogovor s telefonsko številko srbskega uporabnika, pa tudi po prijetju tujcev so se na njegovem telefonu pojavljali številni klici, ki so bili zaradi zasega telefona neodgovorjeni. Poleg tega sta bili v najetem tovornem vozilu najdeni tudi dve prenosni zvezi, ki sta bili nastavljeni za delovanje na enakem kanalu, na podlagi vseh teh podatkov pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na povezavo med obtoženima in na povezavo z organizatorji ilegalnega prevoza. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da sta obtoženca vedela, kam morata priti po tujce, saj se nista naključno znašla na makadamski cesti v bližini skupine 23-ih tujcev, ki so v spremstvu vodiča čakali nanju. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da sta obtoženca na kritično območje pripeljala z najetim vozilom z namenom, da prevzameta ilegalne migrante in utemeljeno zaključilo, da je bil njun namen opraviti prevoz ilegalnih migrantov. Vse okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v sodbi ugotovilo, potrjujejo obstoj objektivnih in subjektivnih elementov poskusa storitve kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki je obtožencema dokazan z gotovostjo. V konkretnem primeru je že prevažanje po ozemlju Republike Slovenije eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o nekaznivosti ravnanja obtožencev, o prostovoljnem odstopu od storitve kaznivega dejanja ter o miselnem deliktu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi potrjujejo, da sta obtoženca več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Slovenijo, ali prebivanje v njej, za plačilo skušala spraviti čez ozemlje slovenske države.

20. Sodišče prve stopnje je odločitev, da obtožencu izreče tudi izgon tujca iz države za čas dveh let obrazložilo v točki 31 izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da ker gre za tujce pogosto brez znane identitete in kriminalne preteklosti ter namer, predstavlja ravnanje obtožencev resno grožnjo za javni red in javno varnost. To stransko kazen sme sodišče izreči tujcu za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Obtoženi A. A. je tujec, je državljan Republike Srbije, spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja za katerega je predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let in denarna kazen. Izrečena mu je kazen dveh let zapora, v sodbi pa je ugotovljen obstoj resne grožnje za javni red, mir in javno varnost, država pa ima tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičen interes, da tujcu ne dovoli prebivanja na svojem ozemlju, če predstavlja tako resno varnost za njen javni red in varnost kot ga tudi oba obtoženca zaradi izvršitve poskusa kaznivega dejanja prevažanja tujcev na ozemlje EU, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej. Na podlagi indicev navedenih v točki 22 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sklepalo na organizirano sprovajanje ilegalnih prebežnikov, tudi na povezavo z organizatorji prevoza, pa tudi namen obtoženca ponovno izvrševati istovrstno kaznivo dejanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ravnanje obtožencev predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost, in je neutemeljena pritožbena trditev, da sodba o razlogih za izrek izgona tujca iz države ni obrazložena in da ne vsebuje nobenih osebnih okoliščin. Zagovornik izpostavlja, da je obtoženi nekaznovan, da ima v Sloveniji otroke, da je do sedaj živel urejeno življenje, četudi z občasnimi težavami z zaposlitvami, da tu živi že 10 let brez kršitev družbenega reda in da zato obtožencu ni mogoče izreči izgona tujca iz države. Pritožbeno sodišče se s stališčem zagovornika ne strinja. Obtoženec se je kljub nekaznovanosti in otrokom v Sloveniji odločil, da bo preko ozemlja Slovenije z najetim vozilom prepeljal 23 ilegalnih prebežnikov, kar se je dogovoril z organizatorjem ilegalnih migracij, v času storitve je bil brez zaposlitve, kar pomeni, da si je očitno nameraval pridobiti dodatna sredstva s kaznivim dejanjem, ki pa je ostalo pri poskusu. Število tujcev, ki jih je nameraval prepeljati preko ozemlja Slovenije v Italijo, in njegova povezava s tujimi organizatorji ilegalnih prehodov meje predstavljata okoliščini, ki kažeta, da obtoženi predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost in da mu je zato potrebno izreči izgon tujca iz države za čas dveh let. Če bi obtoženi dejansko živel tako urejeno življenje, kot to pavšalno in neprepričljivo zatrjuje zagovornik v pritožbi, potem se ne bi ukvarjal s sprovajanjem tujcev in se ne bi za prevoz tujcev po ozemlju Slovenije dogovarjal z organizatorjem tovrstnih migracij, ampak bi si poiskal redno službo in pridobival zakonita sredstva za preživljanje. Pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države je potrebno upoštevati tudi naravo in resnost kaznivega dejanja ter njegove posledice za javni red in mir, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Nenazadnje obtoženec na svoje otroke pri izvrševanju tega kaznivega dejanja očitno ni mislil, zato se ne more uspešno sklicevati nanje.

21. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 386. člena ZKP preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da sta bili obtožencu izrečeni pravični kazen zapora in stranska denarna kazen, pri odmeri pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, pa tudi ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je izpostavilo v točki 27, upoštevalo pa jih je tudi pri izreku denarne kazni in določitvi višine dnevnega zneska ter roka plačila denarne kazni, kar je pojasnilo v točkah 28 in 29. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja oziroma pripora, kar je pojasnjeno v točki 30 izpodbijane sodbe. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, zaseženega telefona in prenosne zveze, saj sta bili uporabljeni pri kaznivem dejanj, kar je pojasnilo v točki 32 izpodbijane sodbe.

**K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.**

22. Pritožnica uveljavlja, da dejanje, ko je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ker ukvarjanje s spravljanjem čez mejo predstavljajo ponavljajočo se, načrtovano dejavnost in čeprav lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo pomeni ukvarjanje s to dejavnostjo, pa posebne okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane niti zatrjevane. Zatrjuje, da niso podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki bi kazale na to, da namerava obtoženec s to dejavnostjo nadaljevati.

23. Pritožbeno stališče ni pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, kar je ugotovilo v predhodnih delih te sodbe tudi pritožbeno sodišče, da je lahko tudi enkratno dejanje kaznivo, v opisu kaznivega dejanja pa je zakonski znak ukvarjanja konkretno obrazložen in v sodbi tudi pojasnjen. Pritožbeno sodišče je na tovrstne pomisleke že odgovorilo pri preizkusu pritožbe zagovornika obtoženega A. A. in pritožbe državne tožilke ter se zato na te razloge sklicuje tudi pri presoji vsebinsko enakih pritožbenih navedb zagovornice obtoženega B. B. 24. Zagovornica vztraja, da obtoženemu kaznivo dejanje ni dokazano, da ga je zanikal, da so zaključki sodišča brez podlage ter da je spregledalo, da je šlo za zunanje pranje vozila, na kar prevoz ilegalnih prebežnikov ne bi imel nobenega vpliva.

25. Zagovornica spregleda, da sodišče prve stopnje ni verjelo obtožencema, da sta najeti kombi odpeljala v samopostrežno avtopralnico, ker je nelogično, da pri najemu vozila za en dan in to zaradi prevoza ilegalcev to vozilo še pereš. Ocenilo je, da je zagovor obtožencev o pranju vozila prirejen za namene zagovora. Zato ni bistveno, kar izpostavlja zagovornica v pritožbi, da naj bi šlo za zunanje pranje vozila, ker gre le za neizkazano trditev obrambe o tem dejstvu. Nedvomno pa so bile v notranjosti vozila na volanskem obroču, na prestavni ročici in na notranji kljuki sovoznikovih vrat najdene biološke sledi obeh obtožencev, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da sta kombi vozila izmenično oba obtoženca. Ni verjelo zagovoru obtoženega B. B., da je le prisedel v kombi k soobtoženemu A. A., saj mu ni verjelo, da ni vedel, da sta se s soobtožencem odpeljala po ilegalne prebežnike, kar je pojasnilo tudi v točki 21 izpodbijane sodbe. Nobenega razloga ni, da bi obtoženi B. B. bežal pred policijo, če res ne bi vedel, zakaj sta šla z vozilom na odročno makadamsko cesto točno na določen kraj, ki je bil predhodno dogovorjen z organizatorjem ilegalnih migracij, kjer bi morala prevzeti 23 tujcev, ki so čakali ravno na to vozilo, ki je tja pripeljalo, da se vanj ukrcajo in se odpeljejo do Italije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obtoženi B. B. ni bil zgolj nevedni in nedolžni sopotnik, ampak da je skupaj s soobtoženim sodeloval pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja in tudi ni odstopil od kaznivega dejanja, ampak je bežal pred policijo, ki ju je pri poskusu izvršitve kaznivega dejanja zalotila. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni prezrlo ostale dokaze, ki kažejo drugače, da B. B. ni sodeloval pri najemu kombija, da ni bilo dokazano, da je s komerkoli in na kakršenkoli način komuniciral, in da je vozil predmetno vozilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da ni odločilno za krivdo in kazensko odgovornost obtoženega B. B., da ni najel kombija oziroma pri najemu sodeloval, ker je to bila očitno naloga soobtoženega A. A. Zagovornica ne upošteva, da obtoženemu B. B. ni bil zasežen telefon, zato je logično, da ni bila ugotovljena njegova komunikacija „s komerkoli in na kakršenkoli način“, saj ni mogla biti. Obtoženi B. B. je dokaj neprepričljivo navajal, da se je dotikal prenosne naprave, kar po oceni pritožbenega sodišča kaže, da jo je tudi uporabljal, zato mu je bila tudi zasežena. Da je tudi on vozil vozilo pa je izkazano z najdenimi biološkimi sledmi na volanu in na prestavni ročici, torej na tistih delih avtomobila, ki jih voznik med vožnjo uporablja, saj sicer niti ne bi mogel voziti vozila. V Slovenijo je prišel le par dni pred izvršitvijo tega kaznivega dejanja, čeprav je navajal dokaj neprepričljiv razlog, razhod z dekletom v Srbiji ter druženje s soobtoženim, pa ni nobenega dvoma, da je vedel, da sta s soobtoženim šla na dogovorjeni kraj z najetim kombijem zato, da bi prepeljala tam čakajoče tujce preko ozemlja Slovenije do Italije.

26. Zagovornica trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poročila v dopolnitev kazenske ovadbe, ki da je potrdil obtoženčev zagovor in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povzema, da iz poročila SKP PU Novo mesto z dne 29. 9. 2021 izhaja, da je bil organizator prevozov G. G. ter da je celotna komunikacija potekala med njim in A. A., v tej komunikaciji se obtoženi B. B. ne omenja in tudi v njej ni sodeloval, kar potrjuje zagovor, da ni imel prav nobene vloge pri izvrševanju kaznivega dejanja in se z njim tudi ni ukvarjal na način, kot je navedeno v izreku sodbe.

27. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe ni dokaz, na katerega bi se smela opirati sodba, se je pa sodišče oprlo na prilogo tega poročila, to je na vsebino uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 21. 7. 2021, v katerem so povzete ugotovitve pregleda podatkov zasežene elektronske naprave, kar je pojasnjeno v točki 22 izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tudi kriminalista H. H., ki je navedeni uradni zaznamek sestavil na podlagi pregleda podatkov zasežene elektronske naprave. Kot že rečeno, obtoženi B. B. pri sebi v času izvršitve kaznivega dejanja ni imel telefona, imel ga je pa soobtoženi A. A., sodišče prve stopnje pa je ugotovilo telefonsko komunikacijo slednjega z večimi telefonskimi številkami, en daljši telefonski pogovor in številne klice po prijetju ter SMS sporočila, iz česar je sklepalo na obstoj indicev, ki kažejo na organizirano sprovajanje ilegalnih prebežnikov in povezavo z organizatorji prevoza. Obtoženčeva vloga je glede na opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe tudi nezakonito prevažanje tujcev preko ozemlja Slovenije za plačilo po predhodnem dogovoru z organizatorjem ilegalnih migracij, zato za obstoj tega kaznivega dejanja in ugotovitev obtoženčeve krivde zanj ni bistveno, da v dokaznem postopku ni bila izkazana ravno telefonska komunikacija obtoženega B. B. z organizatorjem ilegalnih migracij tujcev, je pa nedvomno pri izvršitvi tega kaznivega dejanja sodeloval, glede na to, da je tudi vozil najeto vozilo zato, da bi prepeljala s soobtoženim več tujcev preko ozemlja Slovenije v Italijo. V kolikšni meri naj bi bil G. G. povezan z obravnavanim kaznivim dejanjem ni odločilno dejstvo, ker ni obtoženi v tem kazenskem postopku. Je pa G. G. policiji od avgusta 2021 nedosegljiv, zato s pritožbenimi navedbami o njegovi vlogi pri tem kaznivem dejanju pritožnica ne more omajati pravilne presoje prvostopenjskega sodišča o vlogi obtoženega B. B. pri obravnavanem kaznivem dejanju. Da je obtoženi vedel, da izvršuje kaznivo dejanje, da se zaveda protipravnosti dejanja in da je dejanje storil z direktnim naklepom je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi, tudi v točki 21, da je obtoženi B. B. vedel, da sta takrat šla s soobtožencem po tujce, ki so nanju čakali na točno dogovorjenem kraju v dogovorjenem času in so zato takoj ob prihodu vozila na dogovorjeno lokacijo tudi pritekli iz gozda, kjer so bili do takrat skriti. Obtoženčev zagovor je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča z izvedenimi dokazi in zlasti z navzkrižno dokazno oceno izpodbit, kaznivo dejanje pa mu je bilo dokazano v objektivnem in subjektivnem delu.

28. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji za obtoženega B. B. preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP in zaključilo, da sta bili obtožencu izrečeni pravični kazen zapora eno leto ter stranska denarna kazen v 50 dnevnih zneskih po 10 EUR, skupno 500 EUR. Utemeljen je tudi izrek kazni izgon tujca iz države za čas dveh let in zaseg prenosne zveze, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazloženo. Izrečene kazni pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilne in zakonite, zato sodbe v tem delu ni spreminjalo, ker se z odločitvijo in razlogi sodbe pritožbeno sodišče strinja.

**K pritožbi državne tožilke – zaradi odločbe o kazenski sankciji**

29. Državna tožilka se zavzema za zvišanje kazni zapora obtožencema. Predlaga, da se obtoženemu A. A. izreče zaporna kazen v višini dveh let in osem mesecev, obtoženemu B. B. pa zaporna kazen v višini dveh let. Tožilka izpostavlja obteževalne okoliščine, ki jih po njeni oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo, to je, da imata oba poklic, izobrazbo in zaposlitev, zaradi česar jima ne bi bilo potrebno izvrševati kaznivega dejanja ter da sta izkoriščala stiske oseb, ki tvegajo svoja življenja in zdravje, da bi prišli do boljšega življenja ter število prebežnikov, ki jih je bilo 23. 30. Zavzemanje državne tožilke za zvišanje zapornih kazni ni utemeljeno. V času odločanja sodišča prve stopnje sta sicer oba obtoženca imela poklic, obtoženi A. A. je bil voznik tovornjaka, obtoženi B. B. pa pek, vendar sta bila brez zaposlitve, oba sta imela končano osnovno šolo in triletno srednjo šolo. Imela sta zaposlitev do prijetja, očitno pa jima sredstva, ki sta jih prejemala na legalen način, niso zadoščala, poleg tega je splošno znano dejstvo, da se z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj da na lahek in hiter način zaslužiti znatna sredstva, če kaznivo dejanje ostane neodkrito organom pregona. Splošno znano dejstvo je tudi, da storilci tujce spravljajo čez mejo ali po ozemlju Slovenije v zelo nevarnih okoliščinah, saj se bojijo odkritja organov pregona, tudi zato je zakonodajalec kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja določil tudi povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi s prevažanjem tujcev preko ozemlja Slovenije. Pri tem seveda storilci izkoriščajo stiske oseb, ki tvegajo svoja življenja in zdravje, kar izpostavlja tožilka v pritožbi, ne more pa to bistveneje vplivati na že izrečeno kazen zapora obtožencema. Število prebežnikov je sodišče prve stopnje upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pa tudi vodilno vlogo obtoženega A. A., ker je najel tovorno vozilo in mu je bil zasežen telefon, ki je bil povezava z organizatorji prevoza in je k prevozu pritegnil tudi soobtoženega B. B. Pri obeh obtožencih je upoštevalo, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter olajševalne okoliščine in sicer nekaznovanost in skrb za otroke pri A. A. ter nekaznovanost in mladost v času storitve ter zatrjevano skrb za invalidnega očeta pri obtoženemu B. B., česar tožilka ne upošteva. Odmera kazni zapora obema obtožencema je po presoji pritožbenega sdoišča ustrezen odraz teže obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščin storitve, osebnih razmer pri obtožencih, pa tudi njune vloge pri izvršitvi kaznivega dejanja. V pritožbi izpostavljene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča nimajo tolikšne teže, da bi vplivale na spremembo izrečene kazni zapora obtožencema, saj so bile določene okoliščine že upoštevane, ali nimajo posebnega vpliva, ali pa jih je potrebno presojati v okviru vrste in narave obravnavanega kaznivega dejanja ter konkretnih okoliščin. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožilke tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Po navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi vseh treh pritožnikov niso podani, zato je vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, prav tako je presodilo, da niso podane v pritožbah obeh zagovornikov zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ker sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, v opisu kaznivega dejanja pa so konkretizirani vsi zakonski znaki obtožencema očitanega kaznivega dejanja.

32. Zagovornik obtoženega A. A. in zagovornica obtoženega B. B. s pritožbama nista uspela, vendar je pritožbeno sodišče odločilo, da oba obtoženca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ter da potrebni izdatki in nagrada zagovornice postavljene po uradni dolžnosti obtoženemu B. B. bremenijo proračun. Obtožencema je bila izrečena daljša prostostna kazen, nahajata se že nekaj časa v priporu, zato je ocenilo, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo njuno preživljanje oziroma preživljanje otrok, ki jih mora preživljati obtoženi A. A. (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).