Jedro

Vstop v postopek denacionalizacije se dopusti tudi osebi, če izkaže pravno upoštevno zvezo s postopkom denacionalizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.5.2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Upravne enote Radovljica, Oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo z dne 18.1.2005. Z njim je bilo odločeno, da se tožniku ne prizna lastnosti stranke in s tem pravica, da sodeluje kot stranka v postopku denacionalizacije podržavljenega premoženja parc. št. 317 in 318 obe k.o..., ki se vodi pri Oddelku za kmetijstvo in gospodarstvo Upravne enote Radovljica, po upravičencu pok.M.K. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da tožnik ni izkazal pravno upoštevno zvezo s postopkom denacionalizacije, da bi mu bilo treba glede na določbi 1. in 2. odstavka 60. člena ZDen (ki sta materialnopravni zakonski določbi, ki za postopke denacionalizacije določata stvarno legitimirane udeležence) dopustiti vstop v postopek denacionalizacije. Svojih navedb, da naj bi na delu podržavljenih zemljišč, ki sta predmet postopka denacionalizacije, originarno pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, ni izkazal z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi (publicitetno načelo, 1. odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika) niti s sodno odločbo (iz katere bi zanj izhajala lastninska pravica na delu spornih parcel oziroma bi bilo odločeno o njegovem razmerju do lastnikov zemljišč) niti ni izkazal, da bi za ureditev zatrjevanega lastništva sprožil ustrezni sodni postopek.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v razmerju do konkretne upravne stvari, o kateri se v postopku denacionalizacije odloča; že več kot deset let kot dobroverni posestnik uporablja dele parcel, št. 317 in 318, o vrnitvi katerih se odloča v postopku (zgradil je škarpo, cesto, parkirišče itd.). Vprašanje lastništva omenjenih parcel je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je kot dobroverni uporabnik omenjenih parcel samo dejanski interesent ne pa tudi pravni interesent. O omenjenem vprašanju bi moralo odločiti sodišče v nepravdnem postopku (vprašanje lastništva). Navaja dejstva in okoliščine, zaradi katerih odločitev v postopku denacionalizacije (da omenjenih parcel ni mogoče vrniti v naravi), ni pravilna in zakonita. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (85. člen ZUS-1).

Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v njej, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revident z navedbami, da mu gre zaradi varstva pravic in pravnih koristi položaj stranke v postopku denacionalizacije nepremičnin parc. št. 317 in 318, obe k.o..., po upravičencu pok. M.K. uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določb 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določajo, kdo je stranka v postopku denacionalizacije.

Po določbi 1. odstavka 60. člena ZDen so stranke v postopku za denacionalizacijo poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi druge pravne ali fizične osebe, ki imajo za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Po določbi 2. odstavka omenjenega člena pa je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

Glede na podatke spisov (upravnih in sodnega) je sodišče prve stopnje (oziroma že upravna organa) pravilno presodilo, da tožnik uveljavlja upravičenost za sodelovanje v postopku denacionalizacije kot pasivno legitimirana stranka (zoper katero naj bi bil uperjen zahtevek za denacionalizacijo, če se ta glasi na vrnitev v naravi). Kot pasivno legitimirane stranke v postopku denacionalizacije za vračilo nepremičnin v naravi namreč nastopajo imetniki pravice uporabe stvari v družbeni lastnini oziroma lastniki teh stvari. Lastninska pravica na nepremičnini pa se tudi po presoji revizijskega sodišča izkazuje z vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ker tožnik zatrjevane lastninske pravice na delih spornih nepremičnin, ki so predmet postopka denacionalizacije, ne more izkazati z vpisom v zemljiški knjigi niti na drug pravno relevanten način (s pravno učinkujočo sodno odločbo oziroma ustreznim sodnim postopkom, ki naj bi bil v ta namen sprožen), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal stvarne legitimacije za sodelovanje v predmetnem postopku denacionalizacije. Sodišče prve stopnje oziroma upravna organa sta zato pravilno uporabila določbi 1. in 2. odstavka 60 člena ZDen, ko tožniku nista dovolila sodelovanja v postopku denacionalizacije. Oseba, ki se želi kot stranka v postopku udeleževati postopka zaradi varstva svojih pravic, mora svoje pravice, ki naj bi jih v postopku varovala izkazati, zato revizijski ugovor o reševanju lastninske pravice na spornih nepremičninah kot predhodnem vprašanju ni relevantno. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilnost oziroma nezakonitost odločitve o denacionalizaciji niso predmet tega postopka, v katerem se odloča o vprašanju stranke v postopku denacionalizacije.

Revident s pavšalnimi navedbami o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ne uveljavlja bistvene kršitve določb navedenih v 2. in 3. odstavku 75. člena ZUS-1. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti; zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.