Jedro

Nepremičnine niso bile pridobljene s skupnim delom, temveč z denarjem toženkinega brata.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so nepremičnine vl.št. 1085 k.o. K. solastnina pravdnih strank, vsake do 1/2 ter, da je toženka dolžna izstaviti tožniku za vpis v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot solastnik navedene nepremičnine do 1/2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze. Ni odločilno, ali je tožnica kupila nepremičnino s skupnim denarjem ali ne, saj gre tudi za nastanek nove vrednosti na kupljeni nepremičnini, h kateri je tožnik prispeval s svojim delom. Tožnik je predlagal dovolj dokazov, iz katerih je razviden dejanski potek nakupa in nadaljnjega dela na nepremičnini.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je temeljil svoj lastninski zahtevek na določilu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - 14/89, v nadaljevanju ZZZDR), po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da nepremičnine, vpisane v vl.št. 1085 k.o. K., niso skupno premoženje pravdnih strank, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da pravdni stranki, kljub razvezi zakonske zveze v letu 1991, že od leta 1983 živita ločeno življenje, - v tem času pravdni stranki nista imeli skupnega denarja, - sporne nepremičnine je dne 9.8.1989 kupila toženka z denarjem brata A., ki živi v Kanadi in ki ji je v ta namen dal 11.000 DEM, - nepremičnine je kupila zanj, vendar pa se je v zemljiško knjigo vpisala sama zaradi lažjega pridobivanja dokumentacije, - tožnik je pri hiši, ki stoji na spornih parcelah, delal samo enkrat, nato pa je prihajal le še nagajat. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP), so neutemeljene tožnikove revizijske trditve o pridobitvi solastnine na navedenih nepremičninah, saj predpostavke za njeno originarno pridobitev po 51. členu ZZZDR niso podane. V času, ko je toženka kupila sporne nepremičnine, je zakonska zveza med pravdnima strankama obstajala le še formalno, dejansko oziroma v njenem vsebinskem pomenu (zakonska zveza je urejena življenjska skupnost moža in žene - 1. odstavek 3. člena ZZZDR), pa nič več. Navsezadnje pa je ugotovljeno (kar je za pravilnost izpodbijanih sodb tudi odločilno), da nepremičnine niso bile pridobljene s skupnim delom, temveč z denarjem toženkinega brata.

Glede na navedeno sta izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilni, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijski stroškovni zahtevi tožeče stranke je vsebovana v zavrnitvi revizije (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških tožene stranke pa temelji na oceni, da stroškov odgovora na revizijo, glede na njegovo vsebino, ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).