Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da je stanovanje, katerega zahteva tožnica v odkup, v stanovanjski hiši, kjer so še druga stanovanja, katerih nabava je bila za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od toženk sklenitev prodajne pogodbe za dvosobno stanovanje v drugem nadstopju stanovanjskega bloka 127, v opisani izmeri po določbah 129 čl. SZ. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na prodajo istega stanovanja pod pogoji, kot so razvidni iz izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugotožene stranke. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ni razvidno, ali je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ali mu je ugodilo. Sodba je v tem delu brez razlogov. Sodišče ni obrazložilo posebnega statusa stanovanja po 128. čl. Stanovanjskega zakona. Poseben status tega stanovanja ni izkazan. Stanovanjski blok 127 ni bil v celoti namensko zgrajen za razrešitev stnovanjskih problemov upokojencev, saj imajo le posamezna stanovanja tak status. Takih je približno polovica stanovanj v tem delu bloka. Blok ima tri ali štiri vhode in je namenjen in zgrajen za potrebe upokojencev. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma je treba odgovoriti, da je nerodnost iz izreka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom z dne 14.1.1998 (list. št. 54), ki je postal pravnomočen. To pomeni, da je sedaj odpravljena napaka iz izreka in je izrek jasen in v skladu z obrazložitvijo, ki pravi, da se tudi primarni tožbeni zahtevek zavrne. Pritožnica drugih bistvenih kršitev določb ZPP ne navaja, pritožbeno sodišče pa je po opravljenem uradnem preizkusu bistvenih kršitev postopka ugotovilo, da teh ni bilo. Pritožba tudi nima prav v delu, ko graja zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z relavantnimi dejstvi iz določbe 128. čl. Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji). Prvega odstavka citirane določbe ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka ni dolžna prodati stanovanja v stanovanjskih hišah, le v primeru, če so bile le te v celoti namensko zgrajene za stanovanjske potrebe upokojencev, ampak gre lahko tudi za hiše, v katerih se tudi stanovanja, ki so namenjena za zadovoljevanje stanovanjskih potreb drugih občanov. Poseben status iz 1. odst. 128. čl. SZ ne pomeni, da mora biti objekt po funkcionalni ureditvi podoben domovom za ostarele. Prostori v domu za ostarele ali njemu podobni stavbi se po 2. tč. 1. odst. 3. čl. SZ sploh ne štejejo za stanovanja in se kot taka niso štela niti po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. To pomeni, da je zakonodajalec imel v mislih izvzetje iz privatizacije za tiste stanovanjske enote, ki so bile namenjene razreševanju stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in da so ta stanovanja v lasti tožene stranke. Takšno pravno stališče je bilo ob podobnem dejanskem stanju izraženo v sodni praksi že v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 56/98, objava v bazi podatkov in info). Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo in te ugotovitve za pritožbo niso sporne, da je konkretno stanovanje bilo kupljeno od Splošnega gradbenega podjetja za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, kar je sicer sklenilo Stanovanjsko podjetje s pogodbo z dne 5.10.1973. To izhaja iz dokaznih listin v spisu, tega tudi pritožnica ne graja. Pritožnico moti le dejstvo, da so v bloku trije vhodi, ker so stanovanja, ki so le po posameznih primerih bila namenjena razreševanju stanovanjskih problemov upokojencev. Pomembno v tožničinem primeru pa je, da je ravno njeno stnovanje bilo namenjeno reševanju teh problemov, zato je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije tudi dala sredstva za nakup tega stanovanja. V ta namen je bilo kupljeno 10 dvosobnih stanovanj, med drugim tudi stanovanje št. 9, ki je sporno v tej pravdi. Iz priloge A/3 je sodišče ugotovilo, da je Društvo upokojencev občine R. izdalo odločbo, na podlagi katere je bilo predmetno stanovanje nato dodeljeno v uporabo tožnici kot imetnici stanovanjske pravice. Po določbi 1. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona je zakonodajalec iz procesa privatizacije izločil stanovanja v stanovanjskih hišah, ki so bila zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Ker je stanovanje, v katerem se nahaja tožeča stranka stanovanje, katerega odkup je po zakonu izključen, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 368. čl. ZPP/77.