Jedro

Za vsako naslednjo vtoževano terjatev (pri sukcesivno nastajajoči bodoči škodi) teče novi zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan ali kako drugače poravnan.

Pri nečisti denarni terjatvi je nastanek tožničine odškodninske denarne terjatve in s tem toženkine zamude vezan na čas, ko je tožnica izrazila svojo škodo v denarju oziroma ko je od toženke zahtevala plačilo te škode. Zato gredo tožnici zakonske zamudne obresti od teh zneskov šele od dneva, ko je zahtevala to plačilo od toženke.

Plačilo pomoči ni pogoj za prisojo odškodnine za tujo pomoč, za uveljavljanje tovrstnega odškodninskega zahtevka pa je aktivno legitimiran oškodovanec. Oškodovanec ima pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki ali znanci, saj ni pomembno, ali jim je bil dolžan plačati to pomoč, ampak da mu je navedene osebe niso bile dolžne nuditi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se II., III. in IV. točka izreka sodbe glasijo: „II.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.619,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 76.800,00 SIT od 28.3.1991 do 31.12.2001 - od zneska 150.260,00 SIT od 10.3.1993 do 31.12.2001 - od zneska 195.864,00 SIT od 31.3.1995 do 31.12.2001 - od zneska 219.024,00 SIT od 31.3.1997 do 31.12.2001 - od zneska 233.688,00 SIT od 31.3.1999 do dneva, ko dosežejo glavnico - od zneska 542.000,00 SIT od 11.1.1996 do 31.12.2001 - od zneska 540.000,00 SIT od 31.12.1998 do dneva, ko dosežejo glavnico - od zneska 1.520,70 SIT od 18.4.1990 do 31.12.2001 - od zneska 592,80 SIT od 18.5.1990 do 31.12.2001 - od zneska 1.625,60 SIT od 18.6.1990 do 31.12.2001 - od zneska 1.994,20 SIT od 18.7.1990 do 31.12.2001 - od zneska 2.531,20 SIT od 18.8.1990 do 31.12.2001 - od zneska 1.021,30 SIT od 18.9.1990 do 31.12.2001 - od zneska 1.681,10 SIT od 18.10.1990 do 31.12.2001 - od zneska 1.223,10 SIT od 18.11.1990 do 31.12.2001 - od zneska 162,20 SIT od 18.12.1990 do 31.12.2001 - od zneska 166,90 SIT od 18.1.1991 do 31.12.2001 - od zneska 1.041,60 SIT od 18.3.1991 do 31.12.2001 - od zneska 997,60 SIT od 18.5.1991 do 31.12.2001 - od zneska 1,322,40 SIT od 18.6.1991 do 31.12.2001 - od zneska 2.199,90 SIT od 18.7.1991 do 31.12.2001 - od zneska 4.151,60 SIT od 18.8.1991 do 31.12.2001 - od zneska 2.301,00 SIT od 18.9.1991 do 31.12.2001 - od zneska 1.795,40 SIT od 18.10.1991 do 31.12.2001 - od zneska 3.792,30 SIT od 18.11.1991 do 31.12.2001 - od zneska 3.243,70 SIT od 18.12.1991 do 31.12.2001 - od zneska 6.561,70 SIT od 18.1.1992 do 31.12.2001 - od zneska 6.467,40 SIT od 18.2.1992 do 31.12.2001 - od zneska 9.941,30 SIT od 18.3.1992 do 31.12.2001 - od zneska 3.149,76 SIT od 18.4.1992 do 31.12.2001 - od zneska 10.108,56 SIT od 18.5.1992 do 31.12.2001 - od zneska 11.278,30 SIT od 18.6.1992 do 31.12.2001 - od zneska 13.392,40 SIT od 18.7.1992 do 31.12.2001 - od zneska 10.606,16 SIT od 18.8.1992 do 31.12.2001 - od zneska 16.756,20 SIT od 18.9.1992 do 31.12.2001 - od zneska 11.401,30 SIT od 18.10.1992 do 31.12.2001 - od zneska 9.541,40 SIT od 18.11.1992 do 31.12.2001 - od zneska 11.792,20 SIT od 18.12.1992 do 31.12.2001 - od zneska 11.376,50 SIT od 18.1.1993 do 31.12.2001 - od zneska 11.907,10 SIT od 18.2.1993 do 31.12.2001 - od zneska 11.128,10 SIT od 18.3.1993 do 31.12.2001 - od zneska 10.330,80 SIT od 18.4.1993 do 31.12.2001 - od zneska 14.422,80 SIT od 18.5.1993 do 31.12.2001 - od zneska 14.422,80 SIT od 18.6.1993 do 31.12.2001 - od zneska 14.795,00 SIT od 18.7.1993 do 31.12.2001 - od zneska 12.549,60 SIT od 18.8.1993 do 31.12.2001 - od zneska 22.209,60 SIT od 18.9.1993 do 31.12.2001 - od zneska 28.600,20 SIT od 18.10.1993 do 31.12.2001 - od zneska 17.134,68 SIT od 18.11.1993 do 31.12.2001 - od zneska 24.724,30 SIT od 18.12.1993 do 31.12.2001 - od zneska 21.912,30 SIT od 18.1.1994 do 31.12.2001 - od zneska 21.272,30 SIT od 18.2.1994 do 31.12.2001 - od zneska 24.489,50 SIT od 18.3.1994 do 31.12.2001 - od zneska 18.472,68 SIT od 18.4.1994 do 31.12.2001 - od zneska 20.657,54 SIT od 18.5.1994 do 31.12.2001 - od zneska 22.881,37 SIT od 18.6.1994 do 31.12.2001 - od zneska 22.003,28 SIT od 18.7.1994 do 31.12.2001 - od zneska 24.328,99 SIT od 18.8.1994 do 31.12.2001 - od zneska 22.907,17 SIT od 18.9.1994 do 31.12.2001 - od zneska 26.130,26 SIT od 18.10.1994 do 31.12.2001 - od zneska 26.507,71 SIT od 18.11.1994 do 31.12.2001 - od zneska 27.040,00 SIT od 18.12.1994 do 31.12.2001 - od zneska 26.051,70 SIT od 18.1.1995 do 31.12.2001 - od zneska 24.195,58 SIT od 18.2.1995 do 31.12.2001 - od zneska 25.849,92 SIT od 18.3.1995 do 31.12.2001 - od zneska 25.696,42 SIT od 18.4.1995 do 31.12.2001 - od zneska 15.215,13 SIT od 18.5.1995 do 31.12.2001 - od zneska 4.328,46 SIT od 18.6.1995 do 31.12.2001 - od zneska 19.492,20 SIT od 18.7.1995 do 31.12.2001 - od zneska 9.746,54 SIT od 18.8.1995 do 31.12.2001 - od zneska 10.323,36 SIT od 18.9.1995 do 31.12.2001 - od zneska 20.418,40 SIT od 18.10.1995 do 31.12.2001 - od zneska 6.447,21 SIT od 18.11.1995 do 31.12.2001 - od zneska 20.419,64 SIT od 18.12.1995 do 31.12.2001 - od zneska 21.560,37 SIT od 18.1.1996 do 31.12.2001 - od zneska 15.920,28 SIT od 18.2.1996 do 31.12.2001 - od zneska 12.244,90 SIT od 18.3.1996 do 31.12.2001 - od zneska 12.352,22 SIT od 18.4.1996 do 31.12.2001 - od zneska 12.773,45 SIT od 18.5.1996 do 31.12.2001 - od zneska 11.747,83 SIT od 18.6.1996 do 31.12.2001 - od zneska 27.295,70 SIT od 18.7.1996 do 31.12.2001 - od zneska 23.269,70 SIT od 18.8.1996 do 31.12.2001 - od zneska 28.286,10 SIT od 18.9.1996 do 31.12.2001 - od zneska 27.265,10 SIT od 18.10.1996 do 31.12.2001 - od zneska 28.149,90 SIT od 18.11.1996 do 31.12.2001 - od zneska 26.872,60 SIT od 18.12.1996 do 31.12.2001 - od zneska 6.591,13 SIT od 18.1.1997 do 31.12.2001 - od zneska 1.284,55 SIT od 18.2.1997 do 31.12.2001 - od zneska 14.603,52 SIT od 18.3.1997 do 31.12.2001 - od zneska 13.043,24 SIT od 18.4.1997 do 31.12.2001 - od zneska 12.725,90 SIT od 18.5.1997 do 31.12.2001 - od zneska 13.732,64 SIT od 18.6.1997 do 31.12.2001 - od zneska 26.546,70 SIT od 18.7.1997 do 31.12.2001 - od zneska 7.386,84 SIT od 18.8.1997 do 31.12.2001 - od zneska 24.605,12 SIT od 18.9.1997 do 31.12.2001 - od zneska 12.247,00 SIT od 18.10.1997 do 31.12.2001 - od zneska 26.146,20 SIT od 18.11.1997 do 31.12.2001 - od zneska 33.076,60 SIT od 18.12.1997 do 31.12.2001 - od zneska 15.548,56 SIT od 18.1.1998 do 31.12.2001 - od zneska 21.158,22 SIT od 18.2.1998 do 31.12.2001 - od zneska 21.516,61 SIT od 18.3.1998 do 31.12.2001 - od zneska 15.804,80 SIT od 18.4.1998 do 31.12.2001 - od zneska 13.484,79 SIT od 18.5.1998 do 31.12.2001 - od zneska 19.172,62 SIT od 18.6.1998 do 31.12.2001 - od zneska 17.760,12 SIT od 18.7.1998 do 31.12.2001 - od zneska 25.967,00 SIT od 18.8.1998 do 31.12.2001 - od zneska 26.137,10 SIT od 18.9.1998 do 31.12.2001 - od zneska 31.293,30 SIT od 18.10.1998 do 31.12.2001 - od zneska 22.413,27 SIT od 18.11.1998 do dneva, ko dosežejo glavnico - od zneska 20.571,31 SIT od 18.12.1998 do dneva, ko dosežejo glavnico -

od zneska 20.455,40 SIT od 18.1.1999 do dneva, ko dosežejo glavnico, vse v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.993,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 77,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 3.289,89 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in znesek 11.187,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je tudi naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.678,18 EUR, za primer zamude z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in o zadevi samo odloči ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ko je iz naslova odškodnine za stroške nakupa lasnih vložkov tožnici prisodilo 90.240,00 SIT oziroma 376,56, EUR premalo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica z izterjavo nadomestila iz socialnega zavarovanja preprečevala povečevanje škode. Škoda je nastala z nakupom lasnega vložka, zahtevek pri zdravstveni zavarovalnici pa ne bi zmanjšal tožničinih poškodb oziroma izboljšal njenega zdravstvenega stanja in tudi ne bi zmanjšal škodljivih posledic poškodbe. Z izplačilom zdravstvene zavarovalnice se škoda ne bi zmanjšala, saj bi odškodninski zahtevek prešel na zavarovalnico. Matično področje za uveljavljanje tega zahtevka je odškodninsko pravo. Tudi če sodišče meni, da tožnici pripada nadomestilo za nakup lasulje, bi moralo povedati, po katerem predpisu ji to pripada in kako je ugotovilo, da bi tožnica prejela nadomestilo pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. Sodišče se sklicuje na izvedenca dr. E. S., da je tožnica upravičena do nadomestila za nakup lasulje iz socialnega zavarovanja. Sodba bi morala vsebovati konkretne ugotovitve, ali obstaja ustrezen predpis in ali je tožnica upravičena do nadomestila po takšnem predpisu. Sodišče bi moralo samo ugotoviti, ali bi tožnica prejela to nadomestilo pri zavodu. Zdravnik ni pristojen podajati pravne zaključke. Trditev sodišča, da je tožnica opustila uveljavljanje pravic pri socialnem zavarovanju, je tudi protispisna, saj je tožnica navedla, da je uveljavljala to nadomestilo. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi prenizke zneske zaradi izgube na zaslužku oziroma regresu za posamezna leta. V pritožbi tožnica pojasnjuje, koliko znaša škoda iz naslova neprejetega ali premalo izplačanega regresa po posameznih letih. Tožnica napada tudi odločitev o stroških postopka, katere se ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, od kje ugotovitev, da je tožnica v pravdi uspela v obsegu 53 %. Tožnici je priznan bistveno prenizek odstotek uspeha. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica uspela po temelju v celoti, po višini pa v pretežnem delu, zato je njen uspeh v pravdi bistveno višji, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožena stranka se smiselno pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovor, da je bila o spornem predmetu že sklenjena sodna poravnava. Tožnica v tej pravdi uveljavlja škodo, glede katere je bila sklenjena poravnava v zadevi S 82/85 in je tožnica tudi prejela v celoti poplačano vso škodo iz naslova poškodbe pri delu. Pravdni stranki sta v zadevi S 82/85 sklenili poravnavo glede vseh zahtevkov iz naslova materialne škode. Tožnica zato nima več nobene pravice iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi poškodbe pri delu. Sodišče je napačno odločilo tudi o ugovoru zastaranja glavnice in zamudnih obresti. V tej zadevi ne gre za novo škodo, ampak za bodočo škodo, s katero je bila tožnica seznanjena že v času postopka S 82/85. Sodišče se sklicuje na 388. člen ZOR, spregleda pa 389. člen ZOR, po katerem se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. Iz sklepa z dne 29.3.1993 izhaja, da je bil postopek v zadevi S 82/85 ustavljen na podlagi umika tožničine zahteve za sodno varstvo. Zastaranje zato ni bilo pretrgano. Zastaralni rok je zato tekel od tedaj, ko je tožnica zvedela za škodo, kar je najkasneje 1.3.1990, zato je tožbeni zahtevek v celoti zastaral. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera ob običajni vestnosti mogel zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tožnica se pri uveljavljanju zahtevkov ni odločila za njihovo sukcesivno vtoževanje za pretekla obdobja, temveč jih je uveljavljala vnaprej, v obliki mesečne rente. Zato se tudi iz tega razloga ni mogoče sklicevati na pretrganje zastaranja. Sodišče je napačno zavrnilo tudi ugovor zastaranja zamudnih obresti, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne terjatve. V zvezi s prisojenimi zamudnimi obrestmi toženka opozarja, da ni vedela za terjatev tožnice vse do vložitve tožbe, zato zamudne obresti niso mogle začeti teči pred tem datumom. Tožnica bi morala primarno uveljavljati povračilo stroškov iz naslova nakupa lasnih vložkov in pribora pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. Na njeni strani je dokazno breme, da je od zdravstvenega zavarovanja uveljavljala škodo. Tožnica bi lahko uveljavljala odškodnino samo v primeru, če bi bila na matičnem področju zavrnjena ali pa, če ji lasulja oziroma lasni vložek ne bi ustrezala. Tega ni zatrjevala. Ker tožnica ni poskrbela, da bi bila škoda manjša, to ne more iti v breme toženke. Tožnica je sama ob zaslišanju navedla, da znaša proizvajalčeva garancija za lasne vložke pet let. To postavlja dvom v dejstvo, ali tožnica dejansko potrebuje lasni vložek vsaki dve leti. Če so se lasni vložki izrabili v dveh letih ob redni in normalni uporabi, bi morala tožnica uveljavljati garancijo od proizvajalca in zahtevati njihovo zamenjavo, česar ni storila, to pa ne more iti v breme toženke. Nejasna je zato navedba sodišča, da bi uveljavljanje garancije za vložek lahko morda saniralo fizično izrabo vložka, ne pa tudi higienskega vidika. Glede zahtevka iz naslova tuje pomoči toženka opozarja, da tožnica ni trdila, da je komu kaj plačevala za tujo pomoč. Zahtevek iz tega naslova bi pripadal le osebi, ki naj bi tožnici pomagala, zato ni podana aktivna legitimacija tožnice za zahtevek iz tega naslova. Tožnica je bila zaposlena pri toženki do septembra 1990 na delovnem mestu snažilke, ki je ustrezalo njenim delovnim zmožnostim in izobrazbi. Glede na mnenje izvedenca medicinske stroke bi lahko tožnica s povečanimi napori po letu 1990 ustvarila enake delovne rezultate. Za njen zahtevek iz naslova izgube dohodka zato ni nobene podlage, ker bi lahko uveljavljala kvečjemu odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na to je toženka opozorila v vlogi z dne 8.12.1999, vendar pa se sodišče do tega ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je bila pozneje zaposlena pri drugih delodajalcih in so ji šle v tem obdobju vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do regresa. Toženka je podala utemeljene pripombe na izvedensko mnenje B. G., ki pa jih ni upošteval. Izvedenec tako za izračun regresa tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni uporabil pravilne pravne podlage, na kar je toženka argumentirano opozorila v vlogi z dne 3.1.2008. Tožnica je v času dela pri D. d.o.o. prejemala regres skladno s kolektivno pogodbo in je bil ta višji, kot bi ga prejemala pri toženki. Enako velja za čas, ko je bila zaposlena pri družbi L. d.o.o. Tožnica ni predložila dokazil o plačah in regresu, do katerega bi bila upravičena pri novih delodajalcih, čeprav je na njej dokazno breme.

Tožnica je v odgovoru na toženkino pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na vročeno tožničino pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnica utemeljeno graja odločitev o odškodninskem zahtevku glede stroškov za nakupe lasnih vložkov. Ta škoda je tožnici nastala z nakupi lasnih vložkov. Tožnica uveljavlja odškodnino za to škodo na matičnem odškodninskem področju, zato je bila dolžna dokazati nastanek te škode in njeno višino (poleg ostalih izkazanih predpostavk toženkine odškodninske odgovornosti), toženka pa je bila dolžna zatrjevati in dokazovati, da bi tožnica lahko dobila te stroške oziroma njihov del povrnjene od zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tožnica ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na kateri podlagi in v kakšni višini bi tožnica lahko uveljavila pri zavodu za zdravstveno zavarovanje nadomestilo oziroma povračilo stroškov iz tega naslova za vsak posamezen nakup lasnih vložkov. Sklicevanje na izvedensko mnenje dr. E. S., da je tožnica upravičena do povračila 18.049,00 SIT iz socialnega zavarovanja za to obliko škode ob tožničinem nasprotovanju temu stališču izvedenca, ne zadošča, saj gre v tem pogledu za pravno vprašanje, odgovor nanj pa ne more biti v domeni sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi moralo zato samo poiskati odgovor na to vprašanje, to pa ob predhodnem pogoju, da bi tožena stranka zmogla trditveno in dokazno breme v tem okviru. Toženka ni zmogla tega bremena. V zvezi s tem je pravočasno (do konca prvega naroka) trdila zgolj to (navedbe na naroku 8.12.1999), da je tožnica stroške za nakupe lasnih vložkov dobila povrnjene od zavoda za zdravstveno zavarovanje ter se pri tem sklicevala na izvedensko mnenje dr. E. S. (iz katerega pa kaj takega ne izhaja). Toženka za svojo trditev ni ponudila nobenih dokazov, izrecno pa je na tem naroku še navedla, da v tej smeri ne predlaga nobenih poizvedb pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je pri vsakem znesku za nakup lasnih vložkov odštelo znesek 18.049,00 SIT (75,32 EUR). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo tožničini pritožbi ter prisodilo tožnici še te zneske za to obliko materialne škode, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (za vseh 5 nakupov lasnih vložkov). Iz tega naslova tako pripada tožnici skupna odškodnina 3.653,97 EUR (sodišče prve stopnje je napravilo očitno pisno napako oziroma računsko pomoto pri preračunu zneska 215.639,00 SIT; ta ustreza znesku 899,85 EUR, ne pa znesku 912,36 EUR).

V sklopu njenega enotnega ugovora o zastaranju vseh terjatev je utemeljen toženkin ugovor zastaranja tožničine terjatve iz naslova razlike v regresu, da je potekel triletni zastaralni rok. Za vsako naslednjo vtoževano terjatev (pri sukcesivno nastajajoči bodoči škodi) teče novi zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan ali kako drugače poravnan (3. odst. 392. člena ZOR). Pred to pravdo je tožnica uveljavljala predhodno nastalo škodo v zadevi S 82/85 Sodišča združenega dela v Ljubljani, v kateri je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 29.3.1993, ki je postal pravnomočen 15.4.1993 (pravdni stranki sta sklenili izvensodno poravnavo o tožničini preostali materialni škodi, zato je tožnica umaknila svoj predlog v zadevi S 82/85). V tej zadevi je tožnica sicer vložila tožbo 11.1.1996, vendar pa v svoji tožbi na začetku še ni uveljavljala tudi odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačanih zneskih regresa za letni dopust (iz tožbe izhaja, da vtožuje izgubo na plači zaradi dela na drugem, slabše plačanem delovnem mestu, odškodnino za tujo pomoč in stroške nakupa lasulj oziroma lasnih vložkov). Tožnica je kasneje tožbeni zahtevek večkrat zvišala (prvič s pripravljalno vlogo z dne 28.12.1998, v kateri regresa ne omenja; tudi na naroku 8.12.1999 je tožnica na sodnikov poziv izrecno navedla, da uveljavlja odškodnino za izgubo na plači, regresa pa ne omenja), vendar pa je tožbo razširila na zahtevek za plačilo razlike v regresih za posamezna leta šele v pripravljalni vlogi z dne 28.10.2005, v kateri prvič zatrjuje, da uveljavlja škodo zaradi premalo izplačanih regresov. Pri tem tožnica regres prišteva k izračunanim razlikam v plači, kar je narobe, saj sta plača in regres dve različni vrsti prejemkov iz delovnega razmerja oziroma ločeni kategoriji (regres je namenjen za letni dopust, plača pa predstavlja plačilo za delo). Toženka, ki je vztrajala pri ugovoru zastaranja ves čas postopka in ga ponavlja tudi v pritožbi, ima tako prav, da je zahtevek za plačilo razlik v regresih za posamezna leta zastaral, saj je triletni zastaralni rok (šteje se, da je začel teči 16.4.1993, po pravnomočnosti sklepa S 82/85 o ustavitvi postopka) potekel že pred prvo spremembo tožbe (zvišanjem tožbenega zahtevka) 28.12.1998. Tudi v hipotetičnem primeru, če bi zastaralni rok za tožničino izgubo zaradi razlike v regresih začel teči šele 30.11.1998 (zadnje leto, za katero tožnica v tej pravdi vtožuje razliko v regresu), bi veljalo, da je do 28.10.2005 prav tako že potekel triletni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo toženkini pritožbi v tem delu in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v regresu (v skupnem znesku 472,69 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov razlik v regresu v letu 1992, 1993, 1994, 1995, 1996 in 1998) zavrnilo kot neutemeljen.

Toženkina pritožba je delno utemeljena tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov, ki jih tožnica uveljavlja iz naslova odškodnine za tujo pomoč. Gre za nečisto denarno terjatev. Nastanek tožničine odškodninske denarne terjatve in s tem toženkine zamude je vezan na čas, ko je tožnica izrazila svojo škodo v denarju oziroma ko je od toženke zahtevala plačilo te škode. Zato gredo tožnici zakonske zamudne obresti od teh zneskov šele od dneva, ko je zahtevala to plačilo od toženke (2. odst. 324. člena ZOR), ne pa od 18. dne v vsakem mesecu za pretekli mesec, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za tujo pomoč za čas od 1.3.1990 do 31.12.1995 v znesku 542.000,00 SIT s tožbo, zato ji gredo od teh zneskov odškodnine za tujo pomoč zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe 11.1.1996. Odškodnino za tujo pomoč za čas od 1.1.1996 do 31.12.1998 v znesku 540.000,00 SIT pa je tožnica zahtevala s pripravljalno vlogo z dne 31.12.1998, zato ji gredo zakonske zamudne obresti za to terjatev šele od tega dne. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici celotno odškodnino iz tega naslova, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pri čemer je v znesku seštevkov na 9. strani sodbe očitna pisna napaka (1.022.000,00 SIT namesto pravilno 1.082.000,00 SIT oziroma 4.515,11 EUR), kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi o obeh pritožbah v izreku svoje sodbe, ko je v tem delu ugodilo toženkini pritožbi. V obrestnem delu je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, na enak način, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

V preostalem sta obe pritožbi neutemeljeni (razen tožničina pritožba zoper stroškovno odločitev, o tem v nadaljevanju). Ker je zahtevek za plačilo razlike v regresu zastaral (kar je vodilo do zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka), so tožničine pritožbene navedbe o prenizko prisojenih zneskih na račun regresov pravno nepomembne. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja, saj tožnica s tem delom pritožbe ne more uspeti zaradi utemeljenega toženkinega ugovora zastaranja.

Neutemeljen je toženkin ugovor, da je bila o spornem predmetu že sklenjena (sodna) poravnava. Z izvensodno poravnavo z dne 7.1.1993 sta pravdni stranki uredili medsebojno razmerje glede tožničine škode, nastale do 28.2.1990. Predmet te tožbe pa je odškodnina za škodo, ki je tožnici nastala v obdobju od 1.3.1990 dalje, torej tožnica uveljavlja nadaljnjo škodo glede na tisto, o kateri sta se pravdni stranki izvensodno poravnali (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi II Ips 721/2003).

Neutemeljen je tudi toženkin ugovor zastaranja v preostalem delu (glede izgube na zaslužku, stroškov nakupov lasnih vložkov in tuje pomoči). Vse te odškodninske zahtevke je tožnica uveljavljala v zadevi S 82/85 za obdobje do 28.2.1990 (kar med pravdnima strankama ni sporno). V tej zadevi tožnica uveljavlja iz teh naslovov povrnitev bodoče škode iz 2. odst. 195. člena ZOR, takšne trajne škode, za katero je glede na normalni tek stvari gotovo, da bo v bodočnosti stalno nastajala in se bodo posledice odražale na tožničinem premoženjskem področju (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 721/2003). Odškodnino za takšno škodo lahko tožnica uveljavlja tudi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje (kar je tudi storila, saj odškodnine ni uveljavljala v obliki rente). V takšnem primeru so se računali zastaralni roki za prvo tako vtoževano tožničino terjatev po 376. členu ZOR. Za navedene tri nadaljnje terjatve, ki jih je tožnica vtoževala s tožbo v tej zadevi z dne 11.1.1996, teče nov triletni zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor S 82/85 končan ali kako drugače poravnan, torej od 16.4.1993 dalje (po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 29.3.1993), glede na 3. odst. 392. člena ZOR, saj je vložitev tožbe v zadevi S 82/85 pretrgala zastaranje terjatev, ki jih je tožnica postavila v tožbi z dne 11.1.1996. Zato je za začetek teka zastaranja terjatev iz tožbe v tej zadevi nepomembno, da je tožnica za tako trajno bodočo škodo zvedela že v preteklosti, preden jo je prvič uveljavljala. Toženkino sklicevanje na 1. odst. 389. člena ZOR pri tem ne more biti uspešno. Ta določba se ne nanaša na primere, ki jih obravnava 3. odst. 392. člena ZOR, za katere je odločilno, da začne zastaranje (nadaljnjih) terjatev teči od dneva, ko je (prejšnji) spor končan ali kako drugače poravnan. Razen tega se toženka ne more sklicevati na 1. odst. 389. člena ZOR tudi zato, ker sta se pravdni stranki v izvensodni poravnavi z dne 7.1.1993 dogovorili, da toženka plača tožnici dogovorjeno odškodnino 1.000.000,00 SIT za preostalo škodo, ki jo je tožnica še vtoževala v zadevi S 82/85, tožnica pa se je zavezala umakniti tožbo po prejemu dogovorjenega zneska (ni sporno, da je toženka dogovorjeni znesek po sklenitvi te poravnave tožnici plačala). Umik tožbe je bil tako zgolj sestavni del poravnave pravdnih strank, s katero sta pravdni stranki uredili medsebojno razmerje, ne pa procesni akt, s katerim bi tožnica odstopila od uveljavljanja svoje terjatve (le na takšne primere umika tožbe se navezuje 1. odst. 389. člena ZOR). Ker je tožnica vložila tožbo 11.1.1996, torej pred potekom triletnega zastaralnega roka, ki je začel teči 16.4.1993, je toženkin ugovor zastaranja v tem delu neutemeljen. To velja tudi za vtoževane zakonske zamudne obresti (razen glede obresti od regresa, kar je bilo že povedano). Te obresti niso zastarale, ker glavne terjatve niso zastarale (369. člen ZOR) oziroma ker je tudi za zakonske zamudne obresti začel teči triletni zastaralni rok (1. odst. 372. člena ZOR) šele 16.4.1993. Toženka nima prav glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih odškodnin tožnici za izgubo na zaslužku in za povrnitev izdatkov za nakup lasnih vložkov. Gre za čisti denarni terjatvi, pri katerih se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, od tedaj pa gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti (186. člen v zvezi s 195. členom ZOR). Za vsak mesečni znesek izgube na zaslužku tako pripadajo tožnici zakonske zamudne obresti od 18. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec (od plačilnega dneva), glede stroškov z nakupi lasnih vložkov pa gredo tožnici zakonske zamudne obresti od dneva, ko ji je nastala posamezna škoda, to je od nakupa posameznega lasnega vložka. Tožničinim trditvam, kdaj je kupila lasne vložke, toženka ni obrazloženo ugovarjala in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o nakupih v posameznih dnevih v marcu v ugotovljenih letih nakupov tudi ne izpodbija.

Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi glede odškodnine za stroške nakupa lasnih vložkov, češ da bi morala tožnica uveljavljati povrnitev teh stroškov na matičnem področju pri zavodu za zdravstveno zavarovanje. Kot že rečeno je bil njen edini ugovor ta, da je tožnica dobila stroške za lasni vložek povrnjene preko zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tožnica, ki je uveljavljala odškodnino za to škodo od toženke na matičnem odškodninskem področju, je dokazala nastanek škode in njeno višino. Toženka ni dokazala, da je tožnica dobila stroške za lasni vložek povrnjene od zavoda za zdravstveno zavarovanje, kar je bilo njeno dokazno breme, ne pa tožničino, kot toženka zmotno trdi. Toženkina trditev, da bi morala tožnica uveljavljati povračilo stroškov za nakup lasnih vložkov pri zavodu za zdravstveno zavarovanje, je nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 337. člena ZPP). Tožnica je zato upravičena do povračila celotnih stroškov nakupa lasnih vložkov od toženke. Tožnica je že v tožbi trdila, da mora kupiti novo lasuljo (oziroma lasni vložek) vsaki dve leti. Toženka tej trditvi ni ugovarjala. Neprerekane trditve se štejejo za priznane in jih zato ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Glede na to toženka v pritožbi ne more uspešno ugovarjati ugotovitvi, da tožnica potrebuje nov lasni vložek vsaki dve leti, prav tako neupoštevna pa je tudi toženkina trditev, da bi morala tožnica uveljavljati garancijo od proizvajalca lasnih vložkov in zahtevati njihovo zamenjavo, če se glede na petletno garancijo izrabijo v dveh letih, saj gre v tem pogledu prav tako za nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Ne glede na to je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da tožnica potrebuje nov lasni vložek na vsaki dve leti zato, ker ima zaradi poškodb (brazgotin) občutljivo lasišče s pogostimi vnetji, v takšnih okoliščinah pa se lasni vložek očitno izrabi hitreje kot običajno, kot smiselno izhaja iz dejanskih ugotovitev oziroma razlogov sodišča prve stopnje. Očitki o nejasni obrazložitvi v tem delu sodbe so zato neutemeljeni, ne glede na to pa tudi neupoštevni, saj se sodišču prve stopnje glede na neprerekano tožničino trditev o potrebi po nakupu lasnih vložkov vsaki dve leti niti ni bilo potrebno ukvarjati z dokazno presojo te tožničine trditve.

Nepomembna je toženkina trditev, da tožnica ni zatrjevala, da je komu kaj plačala za tujo pomoč. Plačilo te pomoči ni pogoj za prisojo odškodnine za tujo pomoč, za uveljavljanje tovrstnega odškodninskega zahtevka pa je aktivno legitimiran oškodovanec (195. člen ZOR), kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Oškodovanec ima pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki ali znanci, saj ni pomembno, ali jim je bil dolžan plačati to pomoč, ampak da mu je navedene osebe niso bile dolžne nuditi.

Zmotna je tudi toženkina trditev, da tožnici ne pripada odškodnina za izgubo na dohodku. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavlja odmeno za nematerialno škodo. Če oškodovanec zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi škodo tudi na premoženjskem področju (kot tožnica, ki zaradi posledic poškodbe ne more več delati na prejšnjem delovnem mestu, ker je bila primorana sprejeti razporeditev na drugo, slabše plačano delovno mesto) je upravičen tudi do odškodnine za materialno škodo (ta tožnici v obliki izgube na zaslužku tudi nastaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Drugačno naziranje toženke je materialnopravno napačno. Pri tem ne more iti za vprašanje pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kot zmotno meni toženka.

Ker je toženka s pritožbo uspela glede zavrnitve tožbenega zahtevka za razlike v regresu (zaradi njegovega zastaranja), so odveč ostale pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje v tem delu. Izračuna sodišča o tožničini izgubi na plači toženka obrazloženo ne napada, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na toženkine trditve v zvezi z izvedenskim mnenjem B. G., ko (in če) se nanašajo na izgubo na zaslužku. Dodati je zgolj to, da je tožnica predložila tudi dokazila o plačah pri novih delodajalcih, toženka pa na dopolnitev izvedenskega mnenja B. G. ni dala nobenih pripomb ne v postavljenem roku ne do konca glavne obravnave, zato so njene pritožbene trditve v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja nedovoljena pritožbena novota, ko (in če) se nanašajo tudi na tožničino izgubo na plači. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz dosedanje obrazložitve in izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožničina pritožba glede odločitve o stroških je delno utemeljena, ko graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničinem uspehu v sporu, medtem ko tožničino zavzemanje za odmero stroškov, upoštevajoč tako uspeh pravdnih strank po temelju kot njun uspeh po višini, glede na vse okoliščine primera ne more biti utemeljeno (tožnica „po temelju“ tudi ni uspela v celoti). Pravdnima strankama zato pripadajo pravdni stroški sorazmerno njunemu uspehu v sporu (2. odst. 154. člena ZPP). V prvem delu pravde (vključno do odločitve revizijskega sodišča) je znašala vrednost spora 7.879.549,90 SIT. Upoštevajoč prisojeni znesek iz naslova nematerialne škode in končni uspeh glede odškodnine za materialno škodo je šteti, da je bil tožničin uspeh v prvi fazi postopka približno 54 %, toženkin uspeh pa približno 46 %. V drugem delu pravde (po odločbi revizijskega sodišča) je ostalo sporno le še vprašanje materialne škode v višini 20.190,59 EUR. Glede na prisojeni znesek odškodnine za materialno škodo je znašal tožničin uspeh v drugi fazi postopka približno 72 %, toženkin uspeh pa približno 28 %. Tako gre glede na uspeh tožnici na račun pravdnih stroškov v prvem postopku 2.195,52 EUR, v ponovljenem postopku pa 1.033,36 EUR, skupaj 3.228,88 EUR. Toženki gre glede na uspeh na račun stroškov v prvem postopku 570,11 EUR, v ponovljenem postopku pa 665,48 EUR, skupaj 1.235,59 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.993,29 EUR. V pritožbenem postopku je tožnica uspela v obsegu približno 17 % (zanjo sporna vrednost pritožbenega postopka je znašala 2.170,86 EUR), toženka pa je uspela v obsegu približno 3 % (zanjo je znašala sporna vrednost pritožbenega postopka 14.477,66 EUR). Glede na uspeh gre tožnici na račun stroškov pritožbenega postopka 100,24 EUR, toženki pa 22,75 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 77,49 EUR. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške v skladu z OT in ZST, po višini pa so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk vseh specificiranih stroškovnikov pravdnih strank v spisu. Upoštevani so bili le potrebni stroški (1. odst. 155. člena ZPP). V primeru zamude je toženka dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov (2. odst. 313. člena ZPP in 1. odst. 324. člena ZOR oziroma 1. odst. 299. člena OZ).