Jedro

Opredelitev vrednosti spornega predmeta z zneskom 3.000.000 SIT se nanaša le na glavni, ne more pa se nanašati na podrejeni tožbeni zahtevek. Ker gre za dva različna zahtevka, vsebovana v isti tožbi proti isti toženi stranki, si zato tožeča stranka zaradi izostanka navedbe vrednosti spora glede podrejenega zahtevka torej ni zagotovila pravice do revizije.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku (na ugotovitev, da je pogodba z dne 19.6.2000 razvezana in na izstavitev izpisnice - točka 3b sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže; proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku (na ugotovitev, da je pogodba z dne 19.6.2000 neveljavna - točka 3a sodbe sodišča prve stopnje) pa zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 831.890 SIT (sedaj 3.471,41 EUR) z zamudnimi obrestmi od 15.5.2003 dalje do plačila ter znesek 1.792.332 SIT (sedaj 7.479,26 EUR) z zamudnimi obrestmi od 17.7.2003 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o štipendiranju, ki sta jo dne 19.6.2000 sklenili pravdni stranki, neveljavna, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna izstaviti izpisnico, ter podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena pogodba razdrta oziroma razvezana, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna izstaviti izpisnico, ker bo takšno izpisnico v nasprotnem primeru nadomeščala ta sodba. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravde v znesku 95.023,50 SIT (sedaj 396,52 EUR).

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank ter pritožbi tožene stranke delno ugodilo z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je razloge sodbe sodišča prve stopnje, po katerih je bil v pogodbi o štipendiranju z dne 19.6.2000 zapisani pogoj o pridobitvi izpisnice za tožnika iz Košarkarske zveze Jugoslavije, postavljen le zaradi registracije tožnika kot košarkarja pri toženi stranki v Republiki Sloveniji. Po izvršeni registraciji ta pogoj ni bil več pomemben in sta ga pravdni stranki šteli za brezpredmetnega. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka na razvezo omenjene pogodbe po končani košarkarski sezoni 2002/2003 pa je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da rok izplačil ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe v skladu z določbo 125. člena ZOR. Zamuda pri izplačilih torej ni imela za posledico razveze pogodbe po samem zakonu.

Tožeča stranka vlaga revizijo glede odločitve o zavrnitvi primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka, pri čemer uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Sodbi nižjih sodišč sta polni logičnih nasprotij in nedoslednosti, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti. Pravočasno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožene stranke je bila bistvena sestavina pogodbe. Če po eni strani sodišče druge stopnje ugotovi, da je ravno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti po teoriji realizacije odpadlo upoštevanje pogoja o izpisnici, ni mogoče istočasno reči, da pravočasno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke, torej plačevanje premij in nagrad, ni bistvena sestavina pogodbe. Zato je podrejeno treba uporabiti določbo 125. člena ZOR z ugotovitvijo, da je pogodba z dne 19.6.2000 razvezana. Pri tem revizija sicer vztraja pri primarnem tožbenem zahtevku, torej ugotovitvi neveljavnosti pogodbe, ker se ni izpolnil pogoj, ki je bil postavljen za njeno uveljavitev (Košarkarska zveza Jugoslavije namreč tožniku ni izdala ustrezne izpisnice), vendar pa je vsebinski poudarek revizije podan v trditvi, da sta obe stranki pogodbo prenehali izpolnjevati: tožnik s prestopom v drug klub zato, ker mu tožena stranka ni izplačevala dogovorjenih zneskov, tožena stranka pa jo je prenehala izpolnjevati z neplačevanjem tistega, kar je po pogodbi bila dolžna. Revizija se sprašuje, kakšen smisel naj ima pogodba z dne 19.6.2000, če je nobena od strank po končani sezoni 2002/2003 ni več izvrševala in je tudi nima namena izvrševati v bodoče. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT ( sedaj 4.172,92 EUR). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Kadar pa tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, pa se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V tej zadevi je tožeča stranka že v tožbi postavila poleg glavnega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o štipendiranju z dne 19.6.2000 tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena pogodba razvezana, to pa naj bi imelo za posledico, da je dolžna tožena stranka tožniku izstaviti izpisnico. Gre torej za uveljavljanje dveh tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP). Oba tožbena zahtevka, glavni in podrejeni, sta v medsebojni zvezi (tretji odstavek 182. člena ZPP), vendar pa temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Z glavnim tožbenim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti pogodbenega odnosa med pravdnima strankama se dokazna presoja v zvezi s tožbeno trditveno podlago nanaša na okoliščine ob sklepanju pogodbe z dne 19.6.2000, ki naj bi bile takšne, da je možna ugotovitev, da je pogodba bila neveljavna, ker se ni izpolnil pogoj, ki je bil v njej zapisan. Pravna podlaga za glavni tožbeni zahtevek se nanaša na določbo 74. člena ZOR o pogojno sklenjenih pogodbah in njihovem učinku. Podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba z dne 19.6.2000 razvezana, pa temelji na drugačni dejanski podlagi: tožnik pogojno sicer sprejema veljavnost sklenjene pogodbe, vendar zatrjuje, da so kasneje nastopile okoliščine, zaradi česar je prišlo do razveze pogodbe že po samem zakonu. Uveljavljena je torej pravna podlaga, vsebovana v določbah ZOR o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve (124., predvsem pa 125. člen ZOR).

Tožeča stranka revizijsko izpodbija zavrnitev glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Glede problema dovoljenosti uveljavljane revizije je zato - ker gre za dva različna zahtevka, vsebovana v isti tožbi proti isti toženi stranki - treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se namreč določi vrednost tožbenega zahtevka v skladu z vrednostjo vsakega posameznega zahtevka. Tožeča stranka bi torej morala že v tožbi navesti vrednost vsakega od kumuliranih tožbenih zahtevkov. Navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka, postavljena po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP, se ne more nanašati tako na primarni, kot tudi na podrejeni tožbeni zahtevek. Vrednost spornega predmeta je torej s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka, ob drugačni dejanski in pravni podlagi, ki se nanaša na podrejeni zahtevek, pa obvelja, da glede slednjega tožeča stranka navedbe vrednosti spornega predmeta ni opredelila.

Opredelitev vrednosti spornega predmeta z zneskom 3.000.000 SIT se torej nanaša le na glavni, ne more pa se nanašati na podrejeni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka si torej zaradi izostanka navedbe vrednosti spora glede podrejenega zahtevka ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in nedovoljeno revizijo, kolikor se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, zavrglo.

Revizija proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku pa je po povedanem dovoljena, vendar ni utemeljena.

Revizijske trditve o nejasnosti razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje ali celo o tem, da je sodišča druge stopnje nekatera dejstva ugotavljalo drugače, kakor pa sodišče prve stopnje, nimajo podlage v podatkih spisa. Izpodbijana sodba se v obrazložitev svojih stališč sklicuje na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in s tem v zvezi glede neutemeljenosti glavnega tožbenega zahtevka ponavlja tudi pravno razlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejema pravno razlago, po kateri je v točki XV. pogodbe o štipendiranju zapisani pogoj o izpisnici iz Košarkarske zveze Jugoslavije predstavljal ob svoji izpolnitvi predvsem podlago za veljavno registracijo tožnika pri toženi stranki. Do te registracije je prišlo in je tožnik kot perspektiven košarkar že v sezoni, ki je sledila sklenitvi pogodbe, veljavno igral za košarkarski klub tožene stranke.

Pravno gledano v tem obsegu sicer ne gre za konvalidacijo pravnega posla (oziroma teorijo realizacije) v skladu z določbo 73. člena ZOR: gre namreč za problem, ali je pogodbeno določeni pogoj bil izpolnjen in ali je zato dne 19.6.2000 sklenjena pogodba postala veljavna (74. člen ZOR). Vendar revizijsko sodišče v navedenem okviru glede na ugotovljeno dejansko stanje - ne glede na pravno razlago, po kateri sta pogodbeni stranki pokazali, da štejeta določilo člena XV. pogodbe za brezpredmetno oziroma za nezapisano - posebno pravno težo daje ugotovitvi, sprejeti v sodbi sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka - ker ni dobila izpisnice s strani Košarkarske zveze Jugoslavije - obrnila na Košarkarsko zvezo Republike Bosne in Hercegovine, katere državljan je bil tožnik. Po odgovoru, da tožnik nikoli ni bil registriran pri navedeni košarkarski zvezi, je ovira za njegovo registracijo pri Košarkarski zvezi Slovenije odpadla. Pogoj je bil torej izpolnjen, zaradi česar je dejanska in pravna presoja, po kateri je pogodba z dne 19.6.2000 veljavna, pravilna. Izpodbijani sodbi torej v navedenem obsegu ni mogoče očitati niti v reviziji navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava.

Zavrnitev revizije glede glavnega tožbenega zahtevka temelji na določbi 378. člena ZPP. Ob tem je revizijsko sodišče odločilo (165. člen v zvezi s 154. in prvim odstavkom 155. člena), da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka: tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker z navedbami v odgovoru k odločitvi ni prispevala.