Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnica po svojih trditvah iz tožbe še vedno svoj sedež na naslovu sporne nepremičnine, da v tem objektu še sedaj opravlja del poslovne dejavnosti, kot jo je opravljala pred letom 2014, ter da je tudi zaslišana priča – zakoniti zastopnik tožnice M. V. izpovedal, da ima tožnica na naslovu tem naslovu, torej v objektu, v katerega naj bi tožnica opravila zatrjevana vlaganja, še vedno pisarno in prostor za skladiščenje fasciklov.

Glede na to ugotovljeno dejstvo, ki je ključno za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavke prikrajšanja na svoji strani iz razloga, ker še vedno zaseda sporno nepremičnino, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj še ni mogla nastati in do konca glavne obravnave še ni zapadla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača 10.108,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 do plačila in povrne stroške pravdnega postopka (točka I. izreka) in naložilo tožnici dolžnost povrniti toženki stroške pravdnega postopka 1.375,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve določb ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, to je tožnica grajala v odstavku pred dokaznim sklepom, kar je v skladu s sodno prakso doslej, gre za vse neizvedene dokaze, ki jih sodišče ne izvede, s tem je okrnjena možnost dokazovanja trditev tožnice in onemogočena možnost uspeha v pravdi. Jedro pritožbe je, da iz sodbe izhaja, kar je navedeno tudi v zapisniku, da je sodnica v okviru materialno procesnega vodstva pozvala tožnico, da navede vsa dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, to je pa vse, kar je storilo v zvezi z opisanim materialnim procesnim vodstvom, ne da bi vsebinsko dalo določene pomisleke. To materialno procesno vodstvo ni. Stranka zaradi takega načina vodenja ne sme biti prikrajšana, sodišče pa je tisto, ki ima lahko drugačne materialno pravne poglede od strank, ki pa jih v tem primeru seveda mora predstaviti. Gre torej za okoliščino, ko sodišče prve stopnje tega ne predstavi, se ″skrivnostno″ opredeli do materialno pravnega problema in s tem konča postopek, enostavno, hitro, na videz učinkovito, s pozicije oblasti – avtoritativno in nepravilno. V točki 14 obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da ne glede na dejstvo, ali je obstaja dogovor o vlaganju tožnice v sporno nepremičnino, o čemer pravdni stranki trdita nasprotno, je sodišče prepričano, da tožnici ni uspelo dokazati bistvenega elementa zatrjevane neupravičene obogatitve, to je svojega prikrajšanja. Zmotno je presojalo sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 28/2015. Gre za popolnoma drugo okoliščino. M. V. in N. V., tako kot je opisano, sta imela dogovor, da bo V. d.o.o. vlagala v objekt, ki se bo preuredil v manjši hotel. Zaradi okoliščin med bratom in sestro je N. V. uvedla nepravdni postopek za razdružitev nepremičnine po tem, ko so bila vlaganja že opravljena s strani V. d.o.o. Po razdružitvi premoženja je celotna nepremičnina pripadala M. V., šele s to delitvijo je toženka pridobila glede vrednosti premoženja več, kot bi ji sicer šlo, če ne bi V. d.o.o. v skladu z dogovorom vlagala v to nepremičnino. Šele z razdružitvijo premoženja je imela V. d.o.o. možnost, ko je nastopil pogoj, zahtevati od N. V. vložek nazaj, ali bolje rečeno povečan obseg premoženja, ker je pravni temelj odpadel, dogovor o preureditvi objekta v manjši hotel, s tem ko je bila sklenjena sodna poravnava v nepravdnem postopku pa je seveda nastopil pogoj, da V. d.o.o. sredstva, ki jih je vložila v korist N. V., pridobi nazaj, oziroma tisti del, za kolikor je bila V. d.o.o. prikrajšana, N. V. pa obogatena. Ne drži trditev sodišča, da Vermina še sedaj uporablja te prostore in da bi nastopil pogoj tedaj, če jih ne bi več uporabljala. Sodišče spregleda, da je bil izničen namen vlaganja, N. V. pa je iz tega naslova pridobila nekaj več, kot bi sicer pridobila, če teh vlaganj ne bi bilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, sodba nima pravih razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M. O. in M. V. glede dokazovanja navedb, da na pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 12. 6. 2009 ni toženkinega podpisa in tudi ne v zvezi z vsebino te pogodbe, ker ta dejstva niso odločilna za razsojo, ker je tožnica upoštevaje dejstvo, da je bil M. V. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker je ponarejeno listino, to je fotokopijo pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 12. 6. 2009, uporabil kot pravo, svoj tožbeni zahtevek pa je nato utemeljevala na temelju neupravičene obogatitve. Dalje je pojasnilo, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič o zatrjevanih dejstvih, da so bila dela opravljena in da so prejeli plačila iz sredstev tožnice, ker te trditve niso bistvene za razsojo predmetnega spora in tudi ne trditve, v dokaz katerih naj bi sodišče zaslišalo pričo M. O. v zvezi z vsebino Facebook sporočila z dne 21. 8. 2014. Ker k razjasnitvi o odločilnih dejstvih ne bi pripomogla niti izvedba še naslednjih dokazov, sodišče ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Celju P 481/2018 in priloženih računov o plačilo projektne dokumentacije, spisa Okrajnega sodišča v Celju I K 8646/2016 in priloženih izvedenskih mnenj D. K. z dne 10. 10. 2017 in 4. 6. 2017 ter zapisnika o zaslišanju toženke. Iz istih razlogov tudi ni pozvalo tožnice k predložitvi soglasja toženke za vlaganje v nepremičnino in da naj natančno specificira stroške.

6. Glede na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izpodbijano odločitev, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe zgoraj navedenih dokazov. Dokazovanje obsega namreč vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP).

Ker je dejstvo, da tožnica nepremičnino, v katero je vlagala, še vedno ima v posesti in jo uporablja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso pravno relevantne oziroma upoštevne za razsojo predmetnega spora trditve, da so bila dela - vlaganja opravljena in da so izvajalci prejeli plačila za opravljena dela iz sredstev tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zaslišanje priče M. O. in M. V. v zvezi s toženkinim podpisom pogodbe z dne 12. 6. 2009 in z njeno vsebino, ni potrebno, ker ta dejstva niso odločilna za razsojo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnica po svojih trditvah iz tožbe še vedno svoj sedež na naslovu sporne nepremičnine, to je X, da v tem objektu še sedaj opravlja del poslovne dejavnosti, kot jo je opravljala pred letom 2014, ter da je tudi zaslišana priča – zakoniti zastopnik tožnice M. V. izpovedal, da ima tožnica na naslovuX, torej v objektu, v katerega naj bi tožnica opravila zatrjevana vlaganja, še vedno pisarno in prostor za skladiščenje fasciklov.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica to dejstvo zatrjevala sama tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi, v vseh vlogah, prav tako v pritožbi, pa je navedla svoj naslov ..., kar prav tako dokazuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje.

Zato pritožba neutemeljeno trdi, da ne drži trditev sodišča, da tožnica še sedaj uporablja te prostore (torej v nepremičnini z naslovom X), saj te svoje pritožbene trditve z ničemer ni izkazala.

8. Glede na to ugotovljeno dejstvo, ki je ključno za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavke prikrajšanja na svoji strani iz razloga, ker še vedno zaseda sporno nepremičnino, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj še ni mogla nastati in do konca glavne obravnave še ni zapadla. Po ustaljeni sodni praksi terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi vlaganj v nepremičnino ne more nastati, oziroma zapasti, še preden vlagatelj izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal (VS RS II Ips 268/2012). Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da tožnica nepremičnino, v katero je vlagala, še vedno uporablja, tožnica še ni prikrajšana za koristi zaradi svojih vlaganj in je njen zahtevek preuranjen. Dejstvo je, da je toženka že prejela denarno vrednost svojega solastnega deleža nepremičnine, katerega vrednost je povečana zaradi tožničinih vlaganj, vendar ni pravno pomembno za presojo zapadlosti tožničinega zahtevka, sicer pa se je toženkino premoženje z izplačilom vrednosti njenega solastninskega dela le spremenilo v drugo obliko. Prav tako ni pravno pomembno v predmetni zadevi pravno poslovno razmerje med toženko in M. V., ker pravno poslovna razmerja učinkujejo le med strankami tega razmerja, tožnica pa to ni (niti stranka kakšnega dogovora med toženko in M. V., niti zatrjevane sodne poravnave).

9. Tožnica ima v postopku kvalificiranega pooblaščenca, jo je pa že toženka v odgovoru na tožbo opozorila na nesklepčnost tožbe, po presoji pritožbenega sodišča že toženkino opozorilo na nesklepčnost zadošča, da bi tožnica lahko v svoji trditveni podlagi podala pravno relevantne trditve za utemeljenost zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

Glede na toženkino trditev o nesklepčnosti tožbe tudi ni kršilo 285. člena ZPP, ko tožnici ni natančneje pojasnilo, s katerimi trditvami mora dopolniti svojo trditveno podlago, da bo njen tožbeni zahtevek utemeljen po materialnem pravu.

10. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožničine dokazne predloge ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP in tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na obrazloženo so ostale pritožbene navedbe pravno neupoštevne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

12. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena, ker ni utemeljen noben uveljavljani pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče pa je še ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena niti z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju trditvene podlage tožnice je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 190. člena OZ in pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

13. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus odločitve v tem delu pa je pokazal, da je obširno obrazložena in je tudi navedeno materialno pravo, ki je bilo podlaga za sprejeto odločitev.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).