Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je Republika Slovenija s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ustrezno implementirala določbe 8. člena Recepcijske direktive II?

2. Ali lahko Upravno sodišče v primeru ugoditve tožbi kljub šestem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti samo presodi o smiselnosti izvedbe glavne obravnave?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je Republika Slovenija s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ustrezno implementirala določbe 8. člena Recepcijske direktive II?

2. Ali lahko Upravno sodišče v primeru ugoditve tožbi kljub šestem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti samo presodi o smiselnosti izvedbe glavne obravnave?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-906/2020-6 (1312-02) z dne 4. 6. 2020. S tem sklepom je bil tožnik pridržan, ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče ugotovilo, da razlog za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ni podan in je zato izpodbijani sklep odpravilo. Opozorilo je, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Poudarilo je, da predstavlja navedena določba ZMZ-1 implementacijo (d) točke tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev; v nadaljevanju Recepcijska direktiva II),1 iz katere je razvidno, da se lahko domnevo, da je prosilec prošnjo vložil samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril; ker ZMZ-1 takih meril nima, je treba 8. člen Recepcijske direktive II uporabiti neposredno. Glavne obravnave in s tem zaslišanja tožnika ni opravilo, saj za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podlage, toženka pa je na tožbo odgovorila.

3. Toženka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede delno preoblikovanih vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Sodna praksa Upravnega sodišča glede prvega vprašanja, ali je Republika Slovenija s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ustrezno implementirala (d) točko tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, je namreč neenotna, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Ker se postavlja tudi vprašanje pravilnega, zakonitega in ustavnoskladnega ravnanja Upravnega sodišča glede izvedbe glavne obravnave v podobnih situacijah, bo Vrhovno sodišče v zvezi z drugim vprašanjem lahko nadgradilo svoja dosedanja stališča. Rešitev obeh vprašanj bo prispevala k zagotovitvi pravne varnosti in k enotni uporabi prava.

1 UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96.