Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče v pravdnem postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb FURS in je vezano na takšno odločbo (načelo prirejenosti postopkov), čeprav bi sicer, preden bi bila izdana, lahko samo kot predhodno vprašanje reševalo vprašanje, kdo je davčni zavezanec. Dejstvo je, da je glede na odločbo FURS davčni zavezanec za navedeno premoženje tožnik, ki je sporni znesek kot svoj davčni dolg tudi plačal. Vendar pa za njegovo stvarno legitimacijo v tej pravdi navedeno ni pomembno, zato ne gre za predhodno vprašanje v tej pravdi. Toženka namreč s tožnikom (in tudi ne s FURS glede njegove davčne obveznosti) ni v nobenem razmerju. Znesek (strošek) davka (ki je sicer kot davčna obveznost bremenil tožnika) se je toženka zavezala plačati svoji sopogodbenici, ne pa tožniku. S plačilom davka tudi ni prišlo do subrogacije v višini njegovega stroška.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.
1. Tožnikova žena A. A. je lastnica stanovanja na naslovu ... (stanovanje), vpisana je tudi v zemljiško knjigo (ZK). Toženka kot najemnica in A. A. kot najemodajalka sta 22. 3. 2016 za to stanovanje sklenili najemno pogodbo. V njej se je toženka med drugim zavezala, da bo poleg najemnine in stroškov plačevala tudi strošek dohodnine (od dohodka iz naslova oddajanja premoženja v najem). Mesečno najemnino je toženka plačevala na račun, kot je bil določen v najemni pogodbi, to pa je bil tožnikov račun. Odločbe finančne uprave Republike Slovenije (FURS) glede dohodnine iz naslova oddajanja premoženja v najem so bile zato izdane tožniku, ki je odmerjeni davek tudi plačal. 2. Tožnik je vložil tožbo, s katero je od toženke zahteval plačilo zneska dohodnine, ki ga je plačal. Navedel je, da je s tem izpolnil tuji dolg, s čimer so izpolnjeni pogoji za zakonsko subrogacijo (275. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) oziroma neupravičeno obogatitev (191. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik nima stvarne legitimacije. Uporabilo je 16. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ki določa, da se v primeru, če je pravica do dohodka prenesena na drugo osebo, šteje, da je prejemnik tega dohodka oseba, ki je navedeno pravico prenesla, razen če je hkrati opravljen tudi neomejen in nepreklicen prenos premoženja, ki je vir dohodka iz navedenega premoženja, na drugo osebo, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi te določbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi morala biti davčna zavezanka v tem primeru tožnikova žena in ne tožnik, in da bi FURS zato moral dohodnino odmeriti tožnikovi ženi, ne pa tožniku. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
3. Tožnik se je zoper sodbo pritožil; zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, ko je ugotovilo, da ni davčni zavezanec. S tem naj bi odločilo o pravilnosti odločb FURS, s čimer je rešilo predhodno vprašanje, ki ga je že pred vložitvijo tožbe rešil drug pristojen organ, kar je kršitev 13. čl. Zakona pravdnem postopku (ZPP) in pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker sodba sodišča prve stopnje nasprotuje vsebinam listin, ki so priložene spisu (odločbam FURS), je takšna sodba tudi protispisna, kar pomeni kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V bistvenem navaja še naslednje. Nihče ne bi smel biti obdavčen zaradi svojih ravnanj (na primer zaradi sklenitve najemne pogodbe z nekom), temveč zaradi ekonomskih učinkov svojih ravnanj (ker je dejansko prejemal najemnino na svoj račun). Iz tožbe jasno izhaja, da je tožnik plačal dohodnino, katero se je z najemno pogodbo zavezala plačati toženka, zato ne drži, da je tožnik s tem plačal svoj dolg. Tudi ne drži, da zaradi tega tožnik zoper toženko ne bi imel povračilnega zahtevka. V tem smislu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb o toženkini neupravičeni obogatitvi na njegov račun, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožnik predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo strinja, vendar delno iz drugačnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožba ni sklepčna zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije. Vendar pa ne zaradi domnevne nepravilnost odločbe FURS.
6. Drži pritožbeni očitek, da sodišče v pravdnem postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb FURS in da je vezano na takšno odločbo (načelo prirejenosti postopkov1), čeprav bi sicer, preden bi bila izdana, lahko samo kot predhodno vprašanje reševalo vprašanje, kdo je davčni zavezanec in z razlago 5. odst. 16. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2) morda celo prišlo do drugačnega zaključka o tem, kdo je davčni zavezanec za dohodek od premoženja, ki se oddaja v najem.2 Dejstvo je, da je glede na odločbo FURS davčni zavezanec za navedeno premoženje tožnik, ki je sporni znesek kot svoj davčni dolg tudi plačal. Vendar pa za njegovo stvarno legitimacijo v tej pravdi navedeno ni pomembno, za to ne gre za predhodno vprašanje v tej pravdi. Toženka namreč s tožnikom (in tudi ne s FURS glede njegove davčne obveznosti) ni v nobenem razmerju. Znesek (strošek) davka (ki je sicer kot davčna obveznost bremenil tožnika) se je toženka zavezala plačati svoji sopogodbenici, ne pa tožniku.
7. Podlaga za tožnikov tožbeni zahtevek je najemna pogodba, torej pogodbeno razmerje, na podlagi katerega naj bi bila toženka dolžna plačati stroške dohodnine. V 1. odst. 125. čl. OZ določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Najemno pogodbo sta sklenili toženka in A. A. Tožnik ni stranka te pogodbe in tako ni upravičen od toženke zahtevati njene izpolnitve. To je upravičena zahtevati zgolj tožnikova žena A. A. Ker tožnik iz naslova najemne pogodbe po materialnem pravu ni nosilec nobenih pravic, toženka pa nobenih obveznosti, stvarna legitimacija ni podana. Ker tudi do subrogacije po zakonu ni prišlo, prav tako ni podanih pogojev za utemeljenost terjatve po neposlovni podlagi (več v nadaljevanju), je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo.
8. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na zakonsko subrogacijo, kot jo ureja 275. čl. OZ, ki določa: »Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.« Tožnik namreč ni izpolnil toženkinega dolga sopogodbenici (svoji ženi), pač pa je zgolj izpolnil svoj davčni dolg do fiskusa. Zato po zakonu ni mogla nanj preiti ženina terjatev do toženke.
9. Iz istih razlogov tudi niso izpolnjeni pogoji za neupravičeno obogatitev (1. odst. 190. čl. OZ; Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.). Ker toženka ni davčna zavezanka za tožnikov davek, z njegovim plačilom ni bila neupravičeno obogatena. Toženka s svojo pogodbeno zavezo napram najemodajalki ni postala davčni zavezanec, temveč je bila s takim dogovorom zgolj sopogodbenici zavezana, da nosi stroške za plačilo dohodnine. Takšen dogovor se neposredno ne tiče ne tožnika ne davčnega organa. Tožnik, kot rečeno, ni izpolnil toženkinega dolga pogodbeni stranki; tega toženka očitno še vedno dolguje, in tudi v tem pogledu zato ni neupravičeno obogatena. Čeprav sodišče prve stopnje o tem ni navedlo posebnih razlogov, očitek o storjeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen. Gre namreč le za pravno argumentacijo, ki jo je sedaj podalo pritožbeno sodišče, in ne za pomanjkanje kakšnega pravno odločilnega dejstva, zaradi česar pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe ne bi bil možen.
10. Ker je pritožbeno sodišče torej ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
11. Ker toženka ni odgovorila na pritožbo, tudi ni priglasila nobenih stroškov, zato po načelu uspeha nosi tožnik le svoje stroške tega pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zv. s 165. čl. ZPP).
1 Vezanost sodišča na pravnomočne odločitve drugih organov lahko prepreči sprejem nasprotujočih si odločitev o isti stvari, kar se utemeljuje z zahtevo po enotnosti pravnega reda in po zagotovitvi pravne varnosti (glej odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05 z dne 9. 2. 2006 in Up-108/04 z dne 8. 9. 2005). 2 Kot že povzeto, 5. odst. 16. čl. ZDoh-2 določa, da če je pravica do dohodka prenesena na drugo osebo, se šteje, da je prejemnik tega dohodka oseba, ki je navedeno pravico prenesla, razen če je hkrati opravljen tudi neomejen in nepreklicen prenos premoženja, ki je vir dohodka iz navedenega premoženja, na drugo osebo, če ni s tem zakonom drugače določeno. Zgolj ob prenosu pravice do dohodka naj se torej ne bi mogla spremeniti identiteta davčnega zavezanca, in ker je tožnikova žena A. A. v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica oddajanega stanovanja, bi ena od razlag omenjene določbe lahko vodila do zaključka, da je torej ona davčna zavezanka v tem primeru, ne glede na to, da je tožnik dejanski prejemnik prihodka iz oddajanja nepremičnine v najem.