Jedro

Iz obrazložitve uveljavljane procesne kršitve, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi utemeljilo obstoj oziroma neobstoj določenih dejstev in da iz listin v spisu izhajajo drugačni zaključki o odločilnih dejstvih, izhaja toženčevo nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in dokazno oceno, saj toženec ne zatrjuje eventualne napake sodišča pri povzemanju vsebine zapisnikov o izpovedbah strank in prič oziroma vsebine posameznih listin (kar bi predstavljalo protispisnost), temveč zgolj nasprotuje pomenu, ki ga je sodišče po primerjavi njegovih navedb o odločilnih dejstvih s tistim, kar je o teh dejstvih nato ugotovilo v dokaznem postopku, pripisalo slednjemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 778,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 41.297,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1997 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da tožnici plača 41.297.96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2000 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Toženec v obrazložitvi revizije obširno povzema potek dosedanjega postopka in po njegovem mnenju pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo temelj, na podlagi katerega je toženec imel ne le pravico, temveč tudi pooblastilo, da kupnino zadrži kot poplačilo za dolg, ki ga ima tožničina hči do toženca. Vsi dokazi v spisu kažejo, da je šlo med tožencem in tožničino hčerko za pogodbo o prevzemu dolga ter za pooblastilno razmerje med tožnico in njeno hčerko. Tako je šlo v razmerju do toženca za prevzem dolga iz podjetja S. na M. T. M. T. pa je imela pooblastilo za izvedbo takšnega posla s strani tožnice. Zaključki sodišča druge stopnje o pomanjkanju pooblastila M. T., da od svoje matere prevzame denar, so tako povsem zgrešeni in začudujoči ter v nasprotju z dokaznim postopkom. Sodba druge stopnje ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj je sodišče povsem v nasprotju z izpovedbami strank ter prič zaključilo, da je bila formalna in dejanska lastnica stanovanja tožnica. Sodišče druge stopnje celo navede, da te ugotovitve nobena od strank ne izpodbija in da naj bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ta argumentacija ne vzdrži, saj je celoten postopek tekel predvsem v smeri dokazovanja dejanskega lastništva stanovanja, ne drži pa tudi, da je sodišče prve stopnje kot dejansko lastnico stanovanja spoznalo tožnico. Iz listin v spisu izhajajo popolnoma drugačni zaključki o odločilnih dejstvih za izdajo sodbe.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena tožnici in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica je na revizijo odgovorila in vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljeni so očitki revizije, da ima sodba druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, kar predstavlja sicer dovoljen revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Iz nadaljevanja obrazložitve te uveljavljane procesne kršitve, ko toženec navaja, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi utemeljilo obstoj oziroma neobstoj določenih dejstev (konkretno kdo je bil lastnik prodanega stanovanja) in da iz listin v spisu izhajajo drugačni zaključki o odločilnih dejstvih, namreč izhaja toženčevo nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in dokazno oceno, saj toženec ne zatrjuje eventualne napake sodišča pri povzemanju vsebine zapisnikov o izpovedbah strank in prič oziroma vsebine posameznih listin (kar bi predstavljalo protispisnost), temveč zgolj nasprotuje pomenu, ki ga je sodišče po primerjavi njegovih navedb o odločilnih dejstvih s tistim, kar je o teh dejstvih nato ugotovilo v dokaznem postopku, pripisalo slednjemu. Tako, čeprav prikrito izpodbijanje dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot ugotavlja sam toženec je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tekel (tudi) v smeri dokazovanja „dejanskega lastništva stanovanja“, vendar pa ni res, da sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Ravno nasprotno namreč kažejo razlogi na koncu druge in na tretji strani sodbe prve stopnje in to dejstvo je kot pravilno ugotovljeno (čeprav ni bilo izpodbijano, saj se je pritožila le tožnica) v pritožbenem postopku izrecno sprejelo tudi sodišče druge stopnje (razlogi na začetku tretje strani obrazložitve).

7. Zmotno uporabo materialnega prava pa toženec očita sodišču druge stopnje s tem, da je „spregledalo temelj“ (torej da ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti), na podlagi katerega je toženec imel pravico zadržati kupnino od prodanega stanovanja kot poplačilo za dolg, ki ga ima tožničina hči do njega, pri čemer se sklicuje na pogodbo o prevzemu dolga v razmerju med njim in tožničino hčerko in na pooblastilno razmerje med tožnico in njeno hčerko. Ne glede na siceršnjo utemeljenost pomislekov odgovora na revizijo, ki opozarjajo, da je dolg obstajal med družbama S. d.o.o., katere družbenica je bila tožničina hčerka, in G. d.o.o., katere družbenik je bil toženec, in ne med fizičnima osebama, pa relevantnih dejstev za zaključek o obstoju drugega, sedaj zatrjevanega pooblastilnega razmerja med tožnico in njeno hčerko za razpolaganje s kupnino od prodanega stanovanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti njene potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) odgovora na revizijo, kot take pa je revizijsko sodišče ocenilo stroške sestave odgovora na revizijo (1350 točk po odvetniški tarifi), takse zanj (20,65 EUR), materialne stroške in DDV, medtem ko so ostali priglašeni stroški (prejem revizije in dopis stranki s poštnino, konferenca, prejem odločbe in poročilo stranki s poštnino) že zajeti v plačilu za priznane storitve (podrobnejša specifikacija stroškov je razvidna iz odmere na str. 215 spisa).