Jedro

Tožena stranka ni dolžna nositi nobenih stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari.

Tožena stranka je škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezmožnosti uporabe stroja, uveljavljala v pobot že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pobotni ugovor in nasprotno tožbo vložila istočasno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora pa tudi sicer ni pravilna. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo toženca, s katerim se brani plačilu vtoževane terjatve tožnika, z namenom, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje bi torej pobotni ugovor toženca moralo obravnavati. Le v kolikor bi tožena stranka nasprotno tožbo za iste terjatve, ki jih uveljavlja v pobot, vložila pred vložitvijo pobotnega ugovora, bi sodišče prve stopnje pobotni ugovor lahko zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu I. točke izreka razveljavi za znesek 1.854,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 598,86 EUR od dne 21. 1. 2018 dalje do plačila, - 1001,45 EUR od dne 23. 5. 2018 dalje do plačila, - 254,68 EUR od dne 26. 9. 2018 dalje do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem zavrnilnem delu I. točke izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper obsodilni del I. točke izreka, ki vsebuje ugotovitev obstoja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.484,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 152,50 EUR od 22. 12. 2017 dalje, - 656,49 EUR od 21. 1. 2018 dalje, - 1.493,17 EUR od 4. 6. 2018 dalje in - 181,90 EUR od 28. 12. 2019 dalje se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper dajatveni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.484,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 152,50 EUR od 22. 12. 2017 dalje, 656,49 EUR od 21. 1. 2018 dalje, 1.493,17 EUR od 4. 6. 2018 dalje in od 181,90 EUR od 28. 12. 2000 dalje vse do plačila, medtem ko je tožbeni zahtevek za glavnico v višini 1.979,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (I. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke za znesek 4.463,49 EUR s pripadki je zavrglo (II./1 točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II./2 točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper II./2 točko izreka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del I. točke izreka sodbe in zoper sklep o zavrženju pobotnega ugovora (II./1 točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu I. točke izreka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma v primeru delno priznanega zahtevka prizna tudi v pobot ugovarjano terjatev in jo pobota do višine priznane vtoževane terjatve. Podrejeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**K pritožbi tožeče stranke** _Glede računa št. 01-01-800105 z dne 31. 8. 2018_

7. Tožeča stranka je toženi stranki z navedenim računom zaračunala servis oziroma defektažo teleskopskega nakladalnika MERLO, tip MF 40.9CS pri 722 delovnih urah, dne 8. 8. 2018 (defektažo stroja, pranje stroja, ugotovitev lokacije iztekanja hidravličnega olja, čiščenje in namestitev zapirala pokrova motorja ter porabljen material in protikorozijsko olje), v znesku 254,68 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za opravljeno storitev, ker je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da je bila pri pregledu ugotovljena lokacija iztekanja hidravličnega olja. To pa naj bi pomenilo, da je šlo za napako na stroju, saj je puščalo olje.

9. Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je pri presoji utemeljenosti terjatve po navedenem računu, v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, oprlo le na en dokaz ter da ni ocenilo vseh ostalih izvedenih dokazov (izpovedbe toženca, izdanega računa, garancije za stroj in delovnega naloga z dne 8. 8. 2018). Prav tako ni pojasnilo, zakaj v okoliščinah danega primera glede na trditve pravdnih strank šteje, da je šlo za napako (ker je puščalo olje), odprava katere je v breme tožnika. Tožeča stranka je namreč navedla, da bi morala tožena stranka za vsako vtoževano škodo zatrditi in dokazati, da ta izvira iz stvarne napake na predmetnem stroju, v čem se kaže - odraža vsakokratna stvarna napaka za vsako vrsto vtoževane škode, kdaj se je pojavila, kdaj in kako je bila grajana tožeči stranki, ali si jo je ta ogledala, kot tudi, da vsaka tako grajana napaka po tožeči stranki ni bila odpravljena. Očitala ji je, da ostaja v zvezi s tem na nivoju posplošenih, nekonkretiziranih trditev in dokazov. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev v zvezi z zgoraj navedenim računom ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do trditev tožeče stranke glede poteka garancije, ki je veljala do 18. 6. 2018 in naj bi dne 8. 8. 2018, ko je tožeča stranka izvajala popravilo na stroju, že potekla. Tožeča stranka se je namreč sklicevala na potek rokov iz 480. in 487. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Trdila je, da s servisiranjem na stroju (med drugim s servisom po spornem računu) niso bile odpravljene kakršnekoli napake stroja v okviru jamčevanja za napake prodane stvari niti servisi stroja niso predstavljali popravil v okviru uveljavljanja garancije za njegovo brezhibno delovanje. Na takšne navedbe tožeče stranke je tožena stranka odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2021, pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2022, tožeča stranka pa je navedbe v zvezi s tem podala še v vlogi z dne 4. 3. 2022. Sodišče prve stopnje se do trditev tožeče stranke in tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak oziroma pravočasnostjo vložene tožbe ni opredelilo. Sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

_Glede računov št. 01-01-800034 z dne 30. 4. 2018 in št. 01-01-700160 z dne 30. 12. 2017_

10. Tožeča stranka je z navedenima računoma toženi stranki zaračunala storitve rednih servisev na teleskopskem nakladalniku MERLO, tip MF40.9CS v zneskih 598,86 EUR in 1.001,45 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženec ob svojem zaslišanju povedal, da je bilo dogovorjeno, da bodo servisi v času trajanja garancije brezplačni, medtem ko je direktor tožeče stranke takšen dogovor zanikal. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bilo dejansko dogovorjeno, da bodo servisi v času garancije brezplačni. To je zaključilo na podlagi dejstva, da je bil prvi servis, ko je imel stroj opravljenih 90 delovnih ur, opravljen 11. 8. 2017, tožeča stranka pa je za navedeni servis izdala račun šele 30. 12. 2017, torej z več kot štirimesečnim zamikom, takrat, ko je tožena stranka že resno opozarjala tožečo stranko, da se na stroju pojavljajo napake, ki jih tožeča stranka ni pravočasno odpravila, kar naj bi izhajalo iz elektronskih sporočil tožene stranke z dne 16. 12. 2017 in 24. 12. 2017 in dvakrat 4. 1. 2018 ter še 23. 1. 2018. 12. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne ustreza navedenim kriterijem. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, na podlagi česa šteje, da je dogovor o brezplačnih servisih obstajal, ni pa ocenilo izpovedbe tožeče stranke v povezavi s trditvami, ki jih je v zvezi z zatrjevanim dogovorom podala, niti v povezavi z drugimi dokazi, na katere opozarja pritožnica. Poleg tega dejstvo, da je bil prvi servis opravljen 11. 8. 2017, tožeča stranka pa je zanj izdala račun šele 30. 12. 2017, predstavlja le indic v prid trditvam tožene stranke. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da „ni nič neobičajnega, da trgovci ponudijo kupcem različne ugodnosti, med drugim tudi začetno brezplačno servisiranje“, nima posebne dokazne vrednosti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim dogovorom pomanjkljiva, kar bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve.

_Glede obračuna kilometrine_

13. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo kilometrine v zvezi z odpravljanjem napak dne 4. 5. 2018, ko je tožeča stranka odpravljala napako na senzorju in izvajala tudi odpravo napake, ki je spadala pod garancijo, z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni upravičena do kilometrine, saj je ta dan izvajala tudi storitve, za katere je sama štela, da spadajo v garancijo.

14. Z navedenim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožena stranka namreč ni dolžna nositi nobenih stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari.1 V primeru razlage, kot jo ponuja pritožnica, pa bi pomenilo, da stroške prihoda k toženi stranki dne 4. 5. 2018 nosi tožena stranka sama, pa čeprav je tožeča stranka tega dne odpravljala tudi napake na stroju iz naslova garancije. Pri tem ni odločilno, da je tožeča stranka toženi stranki ponudila, da istočasno opravi pregled delovanja stroja in da je dne 4. 5. 2018 prišla k toženi stranki primarno zaradi menjave senzorja in ne zaradi odpravljanja nepravilnosti v delovanju stroja, ki so krite z garancijo. Ker je bil dne 4. 5. 2018 prihod k toženi stranki opravljen tako zaradi menjave senzorja kot tudi zaradi odpravljanja nepravilnosti v delovanju stroja, ki so krite z garancijo, se odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kilometrine tožeči stranki za ta dan ni dolžna povrniti, izkaže kot pravilna.

15. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je v sodbi kilometrino izračunalo na podlagi izračuna kilometrov iz Google zemljevida, čeprav je tožena stranka zaračunanim kilometrom ugovarjala pavšalno, brez dodatnih trditev in dokazov glede morebitne drugačne dolžine poti in ni podala trditev, kakšna razdalja je po njenem mnenju med krajema tožeče stranke in tožene stranke.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2021 trdila, da so neutemeljeno zaračunani tudi stroški kilometrin, ki tudi sicer ne ustrezajo dejanskemu številu kilometrov in predložila zavrnitev računa št. 00-01-800049 z dne 1. 6. 2018 (B4), v katerem je navedla, da razdalja med pravdnima strankama znaša 102 km. Tožeča stranka pa je v vlogi z dne 11. 2. 2022 odgovorila, da razdalja na relaciji Š. - T. - Š., znaša cca 108 do 110 km, kar naj bi bilo preverljivo tudi na javno dostopnih podatkih npr. Micheline Route ali Google. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno preverilo dejansko razdaljo med sedežema tožeče stranke A. 01, Š. in toženca v T. 02, B., na Google - maps in ugotovilo, da ta znaša 102 kilometra. Sodišče prve stopnje torej ni prekoračilo svojih pooblastil, ki jih ima v postopku in ni kršilo 7. člena ZPP, kot to trdi pritožnica. Navsezadnje se je tožeča stranka na javno dostopne podatke v Google zemljevidih tudi sama sklicevala. Zato ni res, da ni mogla predvideti izvedbo dokaza s strani sodišča ter se predhodno izjaviti o tem dokazu.

17. Odločitev sodišča prve stopnje glede delne zavrnitve tožbenega zahtevka v zvezi z vtoževano kilometrino v skupni višini 124,44 EUR se torej izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke izreka za navedeni znesek potrdilo (353. člen ZPP).

18. V preostalem zavrnilnem delu I. točke izreka, to je glede zneska 1.854,99 EUR z obrestmi pa je pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za navedeni znesek razveljavilo in zadevo v tem obsegu glede na naravo ugotovljenih kršitev in iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja obrazložitve, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

**K pritožbi tožene stranke** _Glede računa št. 001-800049 z dne 11. 5. 2018_

19. Tožeča stranka je toženi stranki z navedenim računom zaračunala zamenjavo senzorja na nosilcu za vpenjanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je do poškodbe senzorja prišlo zaradi zunanjih vzrokov, zaradi katerih stroški popravila ne spadajo v garancijo. Da je prišlo do pretrganja (verjetno žic), sta izpovedala tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot tudi serviser C. C., navsezadnje pa tudi toženec sam. C. C. je izpovedal, da je imel senzor pretrgane kable, da ni več kazal, kateri priključek je pripet na displayu, da je bil udarjen, da je bil tudi kabel odtrgan ter da se ne spomni, ali je bil kabel rjav od rje ali blata. Toženec pa je pojasnil, da so skupaj našli, kje je pretrgano.

20. Pritožnik trdi, da je že v svojih vlogah navedel, da se je napaka na senzorju pojavljala že od nakupa stroja dalje, da tožeča stranka pri ugotavljanju lokacije teh napak ni bila uspešna, da je senzor pregledovala dvakrat, pri čemer je pregorevala varovalka in se je stroj ustavil, da se je med vožnjo prižigala rdeča luč za volan, na koncu pa je tožeča stranka zamenjala senzor na nosilcu za vpenjanje, čeprav ta ni bil problem. Zato bi tožeča stranka morala napako odpraviti v okviru garancije.

21. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka zamenjala senzor zaradi njegove poškodbe, ki je nastala zaradi zunanjih vzrokov, trditve pritožnika niso odločilnega pomena. Trditvam tožene stranke, da je senzor v stroju montiran na takšnem delu in na takšnem mestu, da zunanja poškodba zaradi obratovanja stroja ni mogoča, pa glede na prepričljivi izpovedbi C. C. ter zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni mogoče slediti. C. C. je med drugim izpovedal, da je bil senzor udarjen in kabel odtrgan, kar nedvomno kaže na mehansko poškodbo, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. To pa ne potrjuje trditev pritožnika, da se je senzor nahajal v ohišju tako, da z zunanje strani ni mogel biti poškodovan. Trditev, da je, četudi je senzor imel potrgane kable, ta napaka obstajala od začetka, od prevzema oziroma nakupa stroja, pa pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziral niti ponudil dokazov zanje. Izvedeni dokazi pa njegovih trditev ne potrjujejo.

_Glede računa št. 419-0129 z dne 30. 11. 2019_

22. Pritožnik v zvezi z navedenim računom trdi, da je tožena stranka javila okvaro, ki se je ves čas pojavljala, da je bil opravljen preizkus hidrostatičnega pogona ter da ta napaka ni bila odpravljena, da je te napake na enak način javljal že prej in jih je tožeča poskušala odpraviti, tako na primer v decembru 2017, ko je bilo menjano tudi olje za hidrostatični pogon, kar naj bi bilo razvidno iz e-mail sporočil, napake pa so ostale neodpravljene.

23. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim računom v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so stroški, ki jih z navedenim računom vtožuje tožeča stranka, nastali zaradi tega, ker toženec s strojem ni pravilno upravljal, zaradi česar stroj ni deloval pravilno ter da je zato šlo za neupravičeno reklamacijo, zaradi česar je tožena stranka sporni račun dolžna plačati tožeči stranki (zmanjšan za 5,37 EUR zaradi delno neutemeljeno zaračunane kilometrine), in se v celoti pridružuje razlogom zanjo.

24. Pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zgoraj navedenih računov se torej izkaže kot neutemeljena.

_Glede pobotnega ugovora tožene stranke_

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vložila tudi nasprotno tožbo za povračilo stroškov popravil, ker je morala napake zato, ker jih tožeča stranka ni uspela odpraviti, odpravljati po drugih serviserjih ter za povračilo škode, ki naj bi jo utrpela, ker stroja zaradi napak ni mogla uporabljati za zimsko službo in je zato morala najeti drug stroj ter zanj plačevati najemnino. Istočasno pa naj bi do višine vtoževanih terjatev tožeče stranke, torej do zneska 4.463,49 EUR, vložila tudi pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je navedlo, da nasprotne tožbe ni obravnavalo v tej zadevi, saj bi ta bistveno podaljšala ta postopek. Ugotovilo je, da tožena stranka svojo terjatev iz pobotnega ugovora uveljavlja dvakrat in sicer enkrat kot pobot v tej zadevi in pa kot tožbeni zahtevek v zadevi I Pg 138/2020, kar pomeni, da tožena stranka svoj zahtevek iz pobotnega ugovora uveljavlja v dveh pravdah, kar ni dopustno, saj bi to pomenilo, da bi sodišče odločalo dvakrat o eni in isti stvari. Navedlo je, da se praviloma zavrže tisti „zahtevek“, ki je pri sodišču vložen kasneje. Ker pa sta bila v konkretnem primeru tako pobotni ugovor kot nasprotna tožba vložena istočasno, to je z vlogo tožene stranke z dne 6. 4. 2021, je sodišče prve stopnje odločilo, da bo zavrglo pobotni ugovor in sicer iz načela ekonomičnosti postopka, ker, kot je navedlo, bo v tej zadevi bistveno prej odločeno brez obravnavanja pobotnega ugovora. Po mnenju sodišča prve stopnje je bolj primerno, da se pobotni ugovor obravnava v nasprotni tožbi, saj gre za bistveno drugačna pravna in dejanska vprašanja, kot pa se obravnavajo v tej zadevi. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP pobotni ugovor tožene stranke zavrglo.

26. Pritožnik trdi, da je tožena stranka v točki 3. pripravljalne vloge z dne 6. 4. 2021 najprej primarno v pobot do višine vtoževane terjatve oziroma do višine po sodišču priznane terjatve ugovarjala svojo nasprotno terjatev iz naslova nastale škode zaradi nezmožnosti uporabe vozila kot primarni ugovor, podrejeno oziroma v delu, v katerem sodišče ne bi priznalo terjatve tožeče stranke, pa je tožena stranka za razliko vložila nasprotno tožbo, kar naj bi pojasnila še nazadnje v vlogi z dne 4. 3. 2022. 27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zgoraj navedenih vlogah res navedla, da uveljavlja v pobot do višine vtoževane terjatve škodo, ki ji je nastala, ker je bila uporaba stroja deloma oziroma popolnoma onemogočena, v presežku, za preostalo škodo, pa vlaga nasprotno tožbo. Tožena stranka je škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezmožnosti uporabe stroja, uveljavljala v pobot že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pobotni ugovor in nasprotno tožbo vložila istočasno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora pa tudi sicer ni pravilna. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo toženca, s katerim se brani plačilu vtoževane terjatve tožnika, z namenom, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje bi torej pobotni ugovor toženca moralo obravnavati. Le v kolikor bi tožena stranka nasprotno tožbo za iste terjatve, ki jih uveljavlja v pobot, vložila pred vložitvijo pobotnega ugovora, bi sodišče prve stopnje pobotni ugovor lahko zavrglo.

28. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora se torej izkaže kot napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke zoper odločitev v točki II./1 ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

29. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper obsodilni del I. točke izreka, je zaradi razveljavitve odločitve o zavrženju pobotnega ugovora tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu I. točke izreka. V dajatvenem delu I. točke izreka pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v dajatvenem delu I. točke izreka razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je usoda dajatvenega dela odvisna od odločitve sodišča o obstoju v pobot uveljavljanih terjatev tožene stranke. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, katere terjatve je tožena stranka uveljavljala v pobot terjatvam tožeče stranke in z obstojem teh še ni ukvarjalo, saj je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo. To pa so okoliščine, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na navedeno in glede na naravo ugotovljenih kršitev je sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v novo sojenje tudi glede razveljavljenega dela odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka (18. točka te obrazložitve).

30. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek tudi v tem delu. Navedena odločitev vsebuje tudi odločitev o pritožbi tožeče stranke zoper II./2 točko izreka izpodbijane odločbe. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. 485. člen OZ.