Jedro

Tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je oblikovalna in ne ugotovitvena.

Pojem dolžnikovega pravnega dejanja, ki se lahko izpodbija s paulijansko tožbo, je širši od pojma pravnega posla. Gre namreč vsako dolžnikovo ravnanje, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša njegovo premoženje. Upnik zato lahko izpodbija katerokoli takšno pravno dejanje, bodisi zavezovalni posel bodisi razpolagalni posel. V zvezi z identifikacijo nepremičnin je treba v primeru, ko ni popolne identitete med oznako v listini, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, in oznako v zemljiški knjigi, preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Če ni dvoma o identiteti nepremičnine, se vpis v zemljiško knjigo lahko izvede.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko in ugotovilo, da izpodbijana darilna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženo stranko 1. 9. 2006, nima učinka na terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke v višini 36.935,90 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 1999 dalje do plačila. Druga tožena stranka je zato za izterjavo te terjatve dolžna dovoliti izvršbo na svoj solastninski delež nepremičnine, ki je bila predmet darilne pogodbe, česar pa se oprosti, če sama poplača navedeno terjatev. Podredne zahtevke zoper drugo toženo stranko ter vse zahtevke zoper prvo toženo stranko je sodišče zavrnilo. Z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi sodbe je sodišče tako drugi toženi stranki kot tudi tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, kot izhaja iz izreka popravnega sklepa.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe, t.j. proti II. in VI. točki izreka sodbe, se pritožuje druga tožena stranka iz vseh treh formalnih pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu s stroškovno posledico zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožnica navaja, da je postavljeni tožbeni zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj materialnopravno zmoten, neizvršljiv in zato nesklepčen. Zahtevek je namreč očitno ugotovitveni, saj se začne s frazo 'ugotovi se', zato sodišče zmotno meni, da izpolnjuje vsebinske pogoje oblikovalnega zahtevka. Poleg tega bi moral tožnik izpodbijati ne le zavezovalni, temveč tudi razpolagalni del posla, saj s sâmo darilno pogodbo za upnika še niso nastali nobeni negativni učinki. Hkrati tožnik vtožuje neučinkovanje celotne pogodbe, čeprav je to mogoče le za del, ki posega v pravice upnika, zato na tako postavljenem zahtevku nima pravnega interesa. Napačna je tudi formulacija, da pogodba nima učinka do terjatve tožnika, saj bi se zahtevek moral glasiti, da nima učinka do tožnika. Nenazadnje pa je zahtevek tudi neizvršljiv, saj nepremičnine, ki je predmet pogodbe, ni mogoče identificirati – ni namreč označena z ID številko, temveč z z.k. vložkom, slednji pa so bili z novelo ZZK ukinjeni. Sodba pa je tudi sicer vsebinsko napačna, saj ni podan objektivni znak izpodbojnosti. Ni mogoče namreč trditi, da je bila pogodba sklenjena v škodo upnikov, saj do konca izvršilnega postopka ne bo znano, ali bo terjatev poplačana ali ne. Sodišče je zgolj pavšalno ocenilo, da je dolžnica neplačevita, čeprav prejema plačo, pa tudi vrednost njenega solastniškega deleža na nepremičnini je zagotovo višja najmanj od glavnice dolga, medtem ko se sodišče sploh ni opredeljevalo do tega, koliko znašajo obresti in s tem celotni dolg, zato sodba v tem delu nima razlogov. Podan ni niti subjektivni pogoj za izpodbijanje, saj je bila druga toženka kot obdarovanka v času sklenitve še otrok, zato ni mogla oblikovati volje v smislu zavedanja oškodovanja upnikov. V zvezi s stroškovnim delom izreka je pritožnica vsled očitne pisne pomote (zamenjana zneska) predlagala popravo sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Hkrati pa stroškovni del izpodbija zato, ker je sodišče tožniku prisodilo bistveno več stroškov, kot jih je sploh priglasil. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Tožnik kot upnik je izpodbijal darilno pogodbo, sklenjeno med prvo in drugo toženko, po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Teorija in sodna praksa sta že večkrat zavzeli stališče, da je tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj oblikovalna in ne ugotovitvena, na kar pritožnica pravilno opozarja. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe ne glede na svojo formulacijo vsebinsko ustrezna, saj z njima izpodbijana darilna pogodba izgubi učinek proti tožniku glede njegove terjatve do dolžnice. Zahtevek je tako oblikovan v skladu z določbo 260. čl. OZ in zgolj odvečna uvodna fraza izreka – 'ugotovi se' – v tem primeru ne vpliva na materialnopravno pravilnost sodbe. Neutemeljeni sta tudi drugi dve pritožbeni navedbi v zvezi s formulacijo zahtevka, t.j. da se zahtevek napačno glasi, da pravno dejanje nima učinka na terjatev, moral pa bi se glasiti, da nima učinka na tožnika, ter da tožnik napačno vtožuje neučinkovanje celotne pogodbe, čeprav je mogoče zadržati le učinkovanje dela pogodbe, ki posega v pravice upnika. Tožbeni zahtevek in izrek sodbe se v relevantnem delu glasi: »[...] darilna pogodba [...] nima učinka na terjatev tožeče stranke J. O. do prvotožene stranke A. R. v višini 36.935,90 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1999 do plačila.« Iz te formulacije je kljub besednemu redu jasno razvidno, da gre za neučinkovanje pogodbe proti tožniku v zvezi z njegovo terjatvijo ter da pogodba ne učinkuje le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev te terjatve. Ne drži torej navedba, da se zahteva neučinkovanje celotne pogodbe. Ali bo pogodba tudi po izpolnitvi obveznosti oziroma izvršbi delno še naprej učinkovala, pa je seveda odvisno od končne višine terjatve.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnik moral izpodbijati tako zavezovalni, kot razpolagalni del posla. Pojem dolžnikovega pravnega dejanja, ki se lahko izpodbija s paulijansko tožbo, je širši od pojma pravnega posla. Gre namreč vsako dolžnikovo ravnanje, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša njegovo premoženje. Upnik zato lahko izpodbija katerokoli takšno pravno dejanje, bodisi zavezovalni posel bodisi razpolagalni posel. Izpodbijana darilna pogodba v konkretnem primeru predstavlja zavezovalni posel, iz katerega izvirajo pravne posledice: na njem temelji razpolagalni posel, prišlo pa je tudi do dejanskega vpisa v zemljiško knjigo. Izpodbijanje zgolj zavezovalnega posla tako ni materialnopravno nepravilno.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je izrek sodbe neizvršljiv, saj je nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, označena z napačnim identifikacijskim znakom. V zvezi z identifikacijo nepremičnin je sodna praksa zavzela stališče, da je treba v primeru, ko ni popolne identitete med oznako v listini, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, in oznako v zemljiški knjigi, preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom (glej npr. VSL sklep I Cp 3340/2009). Če ni dvoma o identiteti nepremičnine, se vpis v zemljiško knjigo lahko izvede.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse objektivne predpostavke za izpodbijanje darilne pogodbe, t.j. zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnice in vzročno zvezo med izpodbijanim dejanjem in neplačevitostjo (255. čl. OZ). V postopku je postavilo izvedenko gradbene stroke za oceno vrednosti nepremičnine, na podlagi česar je ocenilo vrednost obstoječega solastniškega deleža dolžnice in pravilno zaključilo, da ta ne zadostuje za celotno poplačilo terjatve, tudi v kolikor drži stališče druge tožene stranke, da so obresti prenehale teči, ko so dosegle glavnico. Ne gre torej za pavšalno oceno sodišča o neplačevitosti, saj dolg znatno presega vrednost solastniškega deleža nepremičnine, druga toženka pa tudi ni dokazala, da bi dolžnica poleg osebnega dohodka imela še kakšno drugo premoženje, na katerega bi bilo moč poseči. Natančne višine obresti pa sodišče niti ni dolžno ugotavljati, saj je to predmet izvršilnega postopka, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodba v tem delu nima razlogov. Ne pomeni pa to, da bi moralo sodišče čakati na izid izvršilnega postopka, da bi ugotovilo, v kolikšnem delu terjatev ostaja nepoplačana, saj je namen paulijanske tožbe prav v tem, da se upniku zagotovi poplačilo v čim večji meri. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sklenitev izpodbijane darilne pogodbe predstavlja odločilno zmanjšanje premoženja dolžnice.

10. Pritožbene navedbe, da je bila pritožnica kot obdarovanka v času sklenitve darilne pogodbe še otrok in zato ni mogla oblikovati volje v smislu zavedanja oškodovanja upnikov, za konkretni primer sploh niso relevantne, saj je darilna pogodba neodplačna, pri neodplačnih razpolaganjih pa se po določbi 3. odst. 256. čl. OZ šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Sodišče prve stopnje je zato brez potrebe navedlo, da bi morala druga tožena stranka dokazati, da za oškodovanje ni vedela, saj se pri neodplačnih razpolaganjih zavedanje tretjega o oškodovanju upnikov sploh ne zahteva. To pa ne vpliva na zakonitost končne sodbe.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovni del izreka, saj v nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče tožniku ni priznalo več stroškov, kot pa jih je priglasil. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe in priglasitve stroškov na zadnjem naroku glavne obravnave, je sodišče tožniku priznalo celo manj stroškov.

12. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

13. Pritožnica sama krije stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).