Jedro

Tudi če bi tožnik s svojim ravnanjem (manipulacijo z valji) neposredno sprožil njihovo kotaljenje, to ne bi bil relevanten vzrok k nastanku škodnega dogodka, saj bi tovor moral biti tako zavarovan, da do njegovega nenadzorovanega premika sploh ne bi prišlo.

Ključne pri presoji odgovornosti druge toženke so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so delavci druge toženke nadzirali tožnikovo delo in mu dajali navodila Glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavil s pripravljalno vlogo, vloženo 22. 5. 2019, dotlej ni mogel biti v zamudi.

Ni pravilno stališče, da ni podlage za nižanje zavarovalne vsote z odbitno franšizo, saj je namen odbitne franšize, da se zaradi soudeležbe zavarovanca zmanjša obveznost zavarovalnice, ta pa je (največ) v plačilu zavarovalne vsote.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se delno, pritožbi tretje toženke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v: - ugodilnem delu I. in v III. točki izreka, tako da se I. do IV. točka izreka sodbe na novo glasijo: „I. Prva in druga toženka sta dolžni tožniku solidarno: - v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2019 dalje do plačila, - v roku 15 dni plačati že zapadle mesečne zneske rente v višini 150,00 EUR od 1. 11. 2016 do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu dalje do plačila, in - do vsakega 10. dne v mesecu plačevati v bodoče dospevajoče mesečne obroke rente v višini 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine v višini 25.000,00 EUR od 28. 10. 2016 do 21. 5. 2019 se zavrne.

II. Prva toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti v višini 5.122,33 EUR.

III. Druga in tretja toženka sta dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v višini 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila.

Tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko za plačilo odškodnine v višini 51.228,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila in za plačilo že zapadlih ter v bodoče dospevajočih mesečnih obrokov rente v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila se zavrne.

IV. Druga toženka je dolžna tožniku: - v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 18.924,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila; - v roku 15 dni plačati že zapadle mesečne zneske rente v višini 150,00 EUR od 1. 11. 2016 do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu dalje do plačila in - do vsakega 10. dne v mesecu plačevati v bodoče dospevajoče mesečne obroke rente v višini 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za plačilo 7.303,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila se zavrne.“ ter - v VI. točki izreka sodbe, tako, da se na novo glasi: „VI. Toženke so dolžne tožniku solidarno povrniti stroške novega postopka v obsegu 38,31 %, prva in druga toženka pa solidarno še v obsegu 61,69 %. Druga in tretja toženka sta dolžni tožniku (skupaj s prvo toženko) solidarno povrniti stroške prvega postopka v obsegu 38,31 %, druga toženka pa še v obsegu 61,69 % in strošek sodne takse do celote. Tožnik je dolžan tretji toženki povrniti 61,69 % njenih stroškov postopka (razen sodne takse).“

II. V preostalem se pritožba druge toženke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik ter druga in tretja toženka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) odločilo: - da sta druga in tretja toženka dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 74.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila in za premoženjsko škodo v višini 12.924,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila; v presežku1 je zahtevek zoper drugo in tretjo toženko zavrnilo (I. točka izreka); - da je prva toženka dolžna solidarno (z drugo in tretjo toženko) tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); - da sta druga in tretja toženka dolžni solidarno tožniku od 1. 11. 2016 dalje mesečno plačevati znesek 300,00 EUR iz naslova potrebne tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačata v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega obroka do plačila (III. točka izreka); - da je prva toženka dolžna solidarno (z drugo in tretjo toženko) tožniku plačevati znesek 150,00 EUR iz naslova potrebne tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačata v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega obroka do plačila (IV. točka izreka).

Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za premoženjsko škodo in rento iz naslova izgubljenega zaslužka (V. točka izreka) in odločilo, da so toženke dolžne nerazdelno plačati tožniku stroške tega delovnega spora, o katerih bo odločilo po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom (VI. točka izreka).

2. Druga toženka se pritožuje zoper del sodbe, ki se nanaša na njeno obveznost do tožnika (tj. del I. in del III. točke izreka2 ter del VI. točke izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati A. A. (izvedenca iz drugega postopka). Izvedenca B. B. in C. C. nista izključila možnosti, da je do nesreče prišlo zaradi napake oziroma hude malomarnosti tožnika, ki ni upošteval navodil za varno delo z dvigalom, se je gibal po potencialno nevarni strani zložbe, ni upošteval navodil, da celotno zložbo valjev odpelje naprej in je imel delovni prostor založen z materiali, ki jih je sam tja nalagal, čeprav je bil opozorjen, naj tega ne počne. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je tožnik delo opravljal pri drugi toženki in da je šlo za skupno delovišče. Tožnik ni bil v razmerju z drugo toženko, le fizično se je nahajal v njenem prostoru. V tem delu se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb in dokazov druge toženke, dokazna ocena sodišča ni jasna. Sodišče prve stopnje je odgovornost druge toženke utemeljilo le s sklenjenim sporazumom, iz katerega ne izhaja, da je bil tožnik "sposojeni delavec" ali da je imel dva delodajalca. Prva toženka je imela v najemu del proizvodnih prostorov druge toženke, kjer je tožnik opravljal svoje delo po naročilu svojega delodajalca in ne delavcev druge toženke. Svojo dejavnost je prva toženka izvajala zase in za svoj račun. Druga toženka je prvi toženki naročala delo in si od nje ni sposojala delavcev. Za škodo tožniku je tako v celoti odgovorna prva toženka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero dolžno ravnanje je druga toženka opustila. Le pavšalno je navedlo predpise, zato sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Druga toženka ni priznala, da gre za nevarno dejavnost, navedla je le, da gre res za nevarno dejavnost, če gre za manipulacijo težkih in velikih kosov materiala. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na katerega imetnika oziroma čigavo dejavnost se obrazložitev nanaša. Tožnikovo izpoved je zmotno ocenilo kot verodostojno. Z izjemo zapisov v zdravstveni dokumentaciji se ni opredelilo do navedb o tožnikovih različnih verzijah škodnega dogodka. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, ki zdravniški dokumentaciji ne daje dokazne vrednosti glede nastanka škodnega dogodka. Tožnik je različno navajal in izpovedoval, kako je prišlo do škodnega dogodka. Opozarja na ugotovitev inšpektorja za delo D. D., da je do nezgode prišlo zaradi nepazljivosti tožnika, njegovega nepravilnega načina dela in neupoštevanja navodil. Izvedenec B. B. je bil neprepričljiv v navedbah, da je očitno možno, da se tovor zruši sam. Izvedenca nista mogla izključiti možnosti, da je tožnik posegel v zložbo valjev. Izvedenec C. C. je podal mnenje, da je tožnik kršil delovne obveznosti, če ni odmaknil materiala s pohodne in manipulativne površine, na kar ga je opomnil E. E. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako tudi ne, da ni bilo dokazano, da je bilo tožniku naročeno dodatno peskanje in da na žagi ni bilo dovolj prostora za odložitev vseh valjev. Pričanje E. E. ni bilo z ničemer ovrženo, sodišče prve stopnje je izpoved zmotno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je bilo neupravičeno naklonjeno tožniku in njegovim pričam, s čimer je kršilo tudi ustavne pravice druge toženke. Opozarja na tožnikovo izpoved, da je stal na kotnikih, zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik hodil ob vozičku. Tožnik bi moral vse valje skupaj prepeljati z mostnim dvigalom do žage in jih ne bi smel raztovoriti. Tega se je lotil samovoljno. Pri tem je stal na napačnem mestu – bočno ob zložbi namesto v varnem območju in na kotnikih, ki se tam ne bi smeli nahajati. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prerezal žic na valjih. Izpostavlja mnenje izvedenca C. C., da je osnovni problem, da ni razjasnjeno, kaj je tožnik pred škodnim dogodkom počel, zato ni mogoče ugotoviti, kako je do škodnega dogodka prišlo. Pojasnil je, da je bilo za razložitev celotne zložbe valjev dobro poskrbljeno. Tovor je bil na transportnem vozičku varno zložen, saj so bili železni obdelovanci med seboj povezani z železno žico, zagozdeni z zagozdami, med nivoji materiala pa so bili položeni leseni tramovi. Zgornja dva valja sta varno in stabilno ležala v utorih med valji pod njima. Če tovor na vozičku ne bi bil varno naložen, bi že med transportom kaj padlo z njega. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se valja zrušila, ko je tožnik že vpel jeklenice na eni strani. Če bi to držalo, se valja ne bi mogla zrušiti, saj bi bila zaradi vpetja stabilna. To je potrdila tudi priča F. F.. Zato je logično, da je tožnik samovoljno pričel z dvigovanjem valjev na eni strani, s čimer je porušil ravnotežje, valja pa sta zdrsnila na tla. Sklepanje sodišča prve stopnje je v tem delu v nasprotju s trditveno podlago in izpovedjo tožnika, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved tožnika je v nasprotju z njegovo lastno trditveno podlago. Iz izpovedi priče G. G. izhaja, da gibanje bočno ob vozičku ni dovoljeno. V delu, v katerem sodišče prve stopnje povzema in ocenjuje izpoved te priče in priče H. H., je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede višine odškodnine navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo tujo nego in pomoč tudi za čas tožnikove rehabilitacije in hospitalizacije. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prisojena previsoko. Sodišče prve stopnje ni navedlo podlage za zvišanje zahtevka. Nasprotuje odločitvi o zakonskih zamudnih obresti od povišanega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tretja toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno zoper del sodbe, ki se nanaša na njeno obveznost do tožnika (tj. del I. in del III. točke izreka ter del VI. točke izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, po vsebini pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da solidarna odgovornost s prvo toženko ne obstaja, saj z njo tretja toženka ni v nobenem pravnem razmerju. Z zavarovalno polico za zavarovanje odgovornosti druge toženke je bila določena zavarovalna vsota v znesku 45.000,00 EUR in dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 %, vendar ne manj (pravilno: več) kot 2.000,00 EUR. Tretja toženka zato lahko odgovarja le do višine 43.000,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko nad zneskom 43.000,00 EUR zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. V dopolnitvi pritožbe tretja toženka kot novo navaja še, da med postopkom na prvi stopnji tožnik ni ugovarjal pasivni legitimaciji tretje toženke. Priglaša stroške dopolnitve pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo druge toženke navaja, da ni bilo podlage za zaslišanje A. A. in da se je sodišče prve stopnje do navedb druge toženke v zvezi s tem opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in svoje ugotovitve primerno obrazložilo. Pravilna je presoja, da sta za škodo odgovorni prva in druga toženka. Druga toženka je bila izvajalka nevarne dejavnosti in odgovorna za varno in pravilno organizacijo dela. Njeni delavci so odrejali delo tožniku, njen delavec pa je napačno naložil tovor na voziček. Iz vseh okoliščin konkretnega primera je razvidno, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Neutemeljena je pritožbena navedba o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi del sodbe, ki ga druga toženka izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe tretje toženke navaja, da je pravilna pritožbena navedba, da je bila na podlagi zavarovalne pogodbe določena zavarovalna vsota v višini 45.000,00 EUR in odbitna franšiza v višini 10 %. Zmotna pa je pritožbena razlaga, da je zaradi odbitne franšize tretja toženka dolžna plačati manj od zavarovalne vsote. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne, razen v delu, ki se nanaša na omejitev zavarovalnega kritja, in v tem delu potrdi del sodbe, ki ga tretja toženka izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba druge toženke je delno, pritožba tretje toženke pa v celoti utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja druga toženka v pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno stališče o odškodninski odgovornosti druge toženke in posledični obveznosti plačila odškodnine tretje toženke. Je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg zavarovalnega kritja tretje toženke ter zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti.

9. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 66/2016 z dne 28. 1. 2020 razsodilo, da so toženke dolžne solidarno tožniku plačati odškodnino v višini 69.228,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje in od 1. 11. 2016 dalje mesečno plačevati znesek 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje ter mu plačevati v bodoče dospevajoče obroke v naprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s stroški postopka je po temelju odločilo, da so toženke dolžne nerazdelno plačati tožniku stroške postopka. Z dopolnilno sodbo opr. št. Pd 66/2016 z dne 9. 3. 2020 je sodišče prve stopnje v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in rente. S sklepom opr. št. Pd 66/2016 z dne 11. 3. 2020 je sodišče prve stopnje toženkam naložilo solidarno plačilo sodne takse v višini 966,00 EUR. Na pritožbi druge in tretje toženke zoper sodbo, pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo in pritožbo druge toženke zoper sklep je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 525/2020 z dne 17. 11. 2020 razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na obveznosti druge in tretje toženke, dopolnilno sodbo (v celoti), in del sklepa, ki se nanaša na obveznost druge toženke, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Ob takšni odločitvi pritožbenega sodišča v omenjenem razveljavitvenem sklepu je tako že pravnomočna odločitev iz prvostopenjske sodbe z dne 28. 1. 2020 o plačilu odškodnine in rente ter o stroških (prvega) postopka zoper prvo toženko. Pravnomočna je tudi odločitev iz prvostopenjskega sklepa z dne 11. 3. 2020, da sta prva in tretja toženka dolžni tožniku solidarno plačati strošek sodne takse v višini 966,00 EUR. Ker se zoper izpodbijano sodbo nista pritožila tožnik in prva toženka, tretja toženka pa se pritožuje le nad prisojenimi 43.000,00 EUR, sta postali pravnomočni tudi odločitvi, s katerima je bilo odločeno o obveznosti prve toženke v celoti in o obveznosti tretje toženke do višine 43.000,00 EUR, ter odločitev o zavrnitvi dela zahtevka zoper drugo in tretjo toženko nad prisojenim (gre za 7.303,52 EUR odškodnine za del premoženjske škode).

**K pritožbi druge toženke**

11. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi na več mestih uveljavlja druga toženka in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Odsotnost navedbe materialnih predpisov, na katerih temelji odgovornost druge toženke – tudi če bi bila v resnici podana, pa ni – ne predstavlja očitka te bistvene kršitve, ampak pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi sodbe glede objektivne odgovornosti tako prve kot druge toženke so sicer skopi (54. točka obrazložitve), vendar zadostni, da je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka, v nasprotju s tožnikovo izpovedjo in njegovimi navedbami, predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP. Tudi nasprotovanje argumentom sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame priči G. G., ne predstavlja uveljavljanja te bistvene kršitve, ampak kršitve 8. člena ZPP oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je izpoved priče H. H. štelo kot dokaz o okoliščinah v delovni hali (kot je navedlo, jo je upoštevalo pri ugotavljanju, kako so bili vozički običajno naloženi in kako se prevažajo valji določenih velikosti), ne predstavlja navedbe nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Očitane kršitve sodišče prve stopnje ni storilo niti zato, ker pri ugotovitvi o pogodbenem sodelovanju med prvo in drugo toženko (ki niti ne predstavlja relevantnega dejstva v tem sporu) ni navedlo vsebine tožnikove izpovedi.

12. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, in sicer vsakega zase ter vse skupaj, kot mu nalaga 8. člen ZPP, zato ni podana kršitev te določbe. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje očitno nepristransko in v korist tožnika ocenilo izpovedi prič ter da naj bi bile zato podane tudi kršitve ustavnih pravic druge toženke (kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena in kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS – Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izpovedi gradilo na podlagi logično vzdržnih, razumnih in doslednih razlogov.

13. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu A. A., izdelanega v drugem sodnem postopku (v katerem tožnik ni bil udeležen kot stranka v postopku), in tega izvedenca tudi utemeljeno ni zaslišalo, za kar se zavzema druga toženka v pritožbi. Ker je tožnik upoštevanju tega mnenja v tem postopku izrecno nasprotoval, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage druge toženke, ki se je na to mnenje sklicevala. Posledično sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaslišanje tega izvedenca3 in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana niti zato, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do vseh navedb in dokazov druge toženke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov; do tistih, ki za odločitev niso pomembni, kot bo konkretno pojasnjeno v nadaljevanju, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba izrecno opredeljevati.

14. Sklepanje sodišča prve stopnje v nasprotju s trditveno podlago tožnika in njegovo izpovedjo ne predstavlja očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je v nepravilnem prenosu vsebine izvedenih dokazov v sodbo sodišča), ampak kvečjemu očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja (do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe) oziroma kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Tudi slednji ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi do škodnega dogodka prišlo drugače, kot je zatrjeval tožnik (v tožbi je navedel, da se je, ko se je približal naloženemu vozičku z namero, da pripne tovor, del tega nenadoma zrušil nanj, tako da je padel na tla, del tovora pa nanj).

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvi toženki, delo pa je opravljal v proizvodni hali druge toženke. Dne 6. 3. 2013 je dobil nalogo, da mora speskati pločevino, ki je bila naložena na vozičku, ki ga je z viličarjem v proizvodno halo pripeljal delavec druge toženke F. F. Na pločevini je bilo naloženih več ton težkih železnih obdelovancev (valjev), ki jih je tožnik želel prestaviti z vozička, da bi prišel do pločevine. Na eni strani je na valje namestil bremenske vrvi mostnega dvigala in medtem ko se je bočno ob vozičku premikal proti drugi strani vozička, sta se dva valja zakotalila nanj in ga hudo poškodovala.

16. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovljenemu poteku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zlasti tožnikove izpovedi, mnenj obeh izvedencev za varstvo pri delu in ocene listin4) pravilno ugotovilo in to tudi ustrezno obrazložilo, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot zatrjuje (in smiselno skladno izpoveduje) tožnik. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in logični, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da so arbitrarni in da nimajo opore v dokazih. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik _hodil_ ob vozičku, v nasprotju z njegovo izpovedjo, da je _stal_ na kotnikih. Ali je tožnik hodil ali stal v trenutku, ko so se nanj skotalili večtonski valji, ni pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niso utemeljene navedbe druge toženke o tem, da se je tožnik povzpenjal na naložen tovor na vozičku in z njega padel, saj z izjemo zdravstvene dokumentacije (ki ji sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo dokazne vrednosti v zvezi z ugotovitvijo nastanka škodnega dogodka), noben izveden dokaz ne priča o tem, da bi tožnik padel z vozička. Noben dokaz ne govori niti v smeri, da naj bi tožnik z dvigovanjem valjev na eni strani že začel; da ni verjetno, da bi se tožnik na takšen način lotil raztovarjanja tovora, izhaja tudi iz mnenja obeh izvedencev (list. št. 182 in hrbtna stran list. št. 617). Tudi dokazna ocena izpovedi prič I. I. in J. J. je pravilna in (posredno) potrjuje izpoved tožnika glede poteka škodnega dogodka5, vsekakor pa iz njune izpovedi ne izhaja, da do dogodka ne bi prišlo tako, kot izpoveduje tožnik.

17. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo, kaj je bil neposredni razlog (povod) za to, da sta se sporna zgornja valja (premera 23 cm, dolžine 5 metrov in skupne teže okoli 2,5 tone) skotalila z vozička na tožnika oziroma, kaj točno je tožnik počel, da se je to zgodilo. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na eni strani na tovor pripel jeklenici mostnega dvigala (s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, saj je o tem izpovedal tožnik, dokazov, ki bi govorili drugače, pa ni6), pa to dejstvo – ali je z vpenjanjem jeklenic že pričel ali ne – z vidika presoje odgovornosti prve in druge toženke ter posledično tožnika niti ni odločilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo pri raztovarjanju tovora (valjev) s tovornega vozička, na katerem je bila spodaj naložena pločevina, ki jo je tožnik moral speskati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (do pravilnosti le teh, kolikor jim pritožba nasprotuje, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju) izhaja, da je tožnik za opravo te njegove delovne naloge, ki mu je bila odrejena, moral stati v neposredni bližini tovora, saj je bilo treba tovor na obeh straneh vpeti v jeklenice mostnega dvigala.7 Ob takšnem (pravilnem) načinu raztovarjanja tovora je v obravnavanem primeru odločilno le, ali je bil tovor (valji) na vozičku ustrezno naložen oziroma ustrezno zaščiten, tako da je bil zavarovan pred morebitno zrušitvijo oziroma pred zdrsom z vozička in da se je delavec, ki je tovor moral raztovoriti, lahko brez nevarnosti zase in svoje zdravje nahajal v bližini tovora. Tožnik je moral, da je tovor lahko raztovoril, ne le stati v njegovi neposredni bližini, ampak z njim tudi manipulirati – če ne prej, pa pri namestitvi jeklenic. Glede na navedeno druga toženka neutemeljeno opozarja na neskladja med tožnikovimi navedbami o poteku škodnega dogodka in njegovo izpovedjo oziroma izjavo (E20) v zvezi s tem, ali se je spornih valjev tožnik že dotaknil ali ne. Tudi če bi tožnik s svojim ravnanjem (manipulacijo z valji) neposredno sprožil njihovo kotaljenje, to ne bi bil relevanten vzrok k nastanku škodnega dogodka, saj bi tovor moral biti tako zavarovan, da do njegovega nenadzorovanega premika sploh ne bi prišlo.

18. Ker druga toženka po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času škodnega dogodka 6. 3. 2013 ni bila tožnikov delodajalec, za presojo njene odgovornosti ni mogoče uporabiti določb v tistem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Kljub temu pa ni izključena njena obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer, in sicer po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.). Ta v prvem odstavku 2. točke 3. člena med drugim določa, da je delodajalec vsaka pravna ali fizična oseba in drug subjekt (naštet v citirani določbi), ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot delodajalec v smislu ZVZD-1 se po drugem odstavku 1. točke 3. člena šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu (razen izjem, navedenih v tem odstavku). Sodna praksa je pojem „delodajalca“ v sporih iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu tudi v primerih skupnih delovišč razširila na naročnike del oziroma izvajalce del, ki delovni proces na gradbiščih organizirajo in so odgovorni za opravljanje nadzora (in dajanje navodil za delo) v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu.8 To pomeni, da ima lahko v takšnih primerih položaj delodajalca napram delavcu (ki utrpi poškodbo pri delu) tudi naročnik del oziroma izvajalec del, ne glede na to, da med njim in delavcem ni vzpostavljeno formalno pravno razmerje. Tudi ta mora zagotoviti predpisane pogoje za zagotavljanje varstva in zdravja pri delu.

19. Po napotkih pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu je sodišče prve stopnje v bistvenem dopolnilo dejanske ugotovitve, in sicer v smeri, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, oziroma pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih je tožnik opravljal delo. Brez takšnih ugotovitev namreč ni odgovornosti druge toženke za škodo, ki je nastala tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila druga toženka na podlagi Sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih na delovišču (D10) zadolžena za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ugotovilo je še, da so bili tožniku nadrejeni tudi delavci druge toženke, in sicer mu je delo odrejal K. K., ki je bil tožniku neposredno nadrejen. Temu sta bila nadrejena L. L. in H. J.9, njima pa G. G., vsi delavci druge toženke.10

20. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila druga toženka kot naročnik na podlagi Sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih zadolžena za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ta presoja pravilno temelji na ugotovitvi, da je bila njena odgovorna oseba (G. G.) na podlagi 4. člena tega sporazuma zavezana zagotavljati usklajeno izvajanje (varnostnih) ukrepov. Ključne pri presoji odgovornosti druge toženke pa so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so delavci druge toženke nadzirali tožnikovo delo in mu dajali navodila, o čemer sta izpovedala tožnik in priča G. G. Ker presoja sodišča prve stopnje o odgovornosti druge toženke za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih pogojev ni temeljila le na sporazumu med prvo in drugo toženko, ampak zlasti na dejanskih ugotovitvah o organizaciji in nadzoru delovnega procesa, je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odgovornost druge toženke poenostavljeno utemeljilo na sklenjenem sporazumu. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče slediti pritožbenim navedbam druge toženke, da tožnik ni bil "sposojen delavec" oziroma delavec druge toženke ter da je delo zgolj dejansko opravljal v prostorih druge toženke. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delal na skupnem delovišču, na katerem je bil vključen v organiziran delovni proces, ki so ga nadzirali in vodili (tudi) delavci druge toženke, tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je obstajalo le naročniško-izvajalsko razmerje med prvo in drugo toženko, katerega predmet je bilo naročilo oziroma izvedba projektov. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja izvedenca B. B., da bi morala prva toženka nadzirati delo tožnika. Ker to ni strokovno dejansko vprašanje, za katero bi bilo potrebno izvedensko mnenje, ampak je predmet pravne presoje sodišča prve stopnje, se sodišče prve stopnje do tega mnenja ni bilo dolžno opredeljevati.

21. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je druga toženka z opustitvijo pravil varnega notranjega talnega transporta z vozičkom (konkretno, ker valji niso bili naloženi v skladu s predpisi in ker niso bile dostopne proste poti) kršila pravila zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, to pa je imelo za posledico nastanek škodnega dogodka in tožnikove škode. Zato je presodilo, da je druga toženka krivdno odškodninsko odgovorna tožniku za škodo po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2002 in nasl.). Ker se je na skupnem delovišču opravljala nevarna dejavnost (tj. manevriranje z zelo težkimi in veliki železnimi obdelovanci), je po presoji sodišča prve stopnje podana tudi objektivna odškodninska odgovornost druge toženke, ki se je s takšno nevarno dejavnostjo ukvarjala (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Bistveno je v obravnavanem primeru tudi, da je na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal, odgovorna za škodo, ki jo ta delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Kljub ugotovitvi, da je delavec druge toženke neustrezno naložil voziček in da je to povzročilo škodni dogodek, se sodišče prve stopnje na citirano določbo ne sklicuje, čeprav tudi ta daje podlago za odgovornost druge toženke. To pomeni, da bi druga toženka tožniku za škodo odgovarjala, čeprav je ne bi bilo mogoče šteti za tožnikovega dejanskega delodajalca, saj je (na podlagi navedene določbe) odškodninsko odgovorna za nepravilno oziroma neustrezno delo svojih delavcev. Dejstvo, da je za škodo pravnomočno odgovorna tudi prva toženka, ne pomeni, da ni mogoče odgovornosti pripisati tudi drugi toženki.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero konkretno dolžno ravnanje je druga toženka opustila. Čeprav sodišče prve stopnje ni konkretiziralo kršitve pravilnikov, na katere se sklicuje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa to ne pomeni, da ni opredelilo njenega protipravnega ravnanja ali da protipravnega ravnanja sploh ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev za varstvo pri delu B. B. in C. C. ugotovilo, da valja, ki sta se skotalila na tožnika, nista bila ustrezno zavarovana pred zrušitvijo, tj. podložena z lesenimi gredami in zavarovana z lesenimi zagozdami. Druga toženka kot tožnikov dejanski delodajalec (saj so njeni delavci nadzirali tožnikovo delo in mu dajali navodila) po pravilni in jasno obrazloženi presoji sodišča prve stopnje ni poskrbela, da bi delovni proces (notranji talni transport z vozičkom) zagotavljal varnost in zdravje delavcev, k čemur je zavezana na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVZD-1, hkrati pa na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja za nepravilno oziroma neustrezno opravljeno delo svojih delavcev, tudi delavca F. F., ki je tovor na voziček naložil. 23. Navedba druge toženke, da gre za nevarno dejavnost, če gre za manipulacijo težkih in velikih kosov materiala, predstavlja priznanje, da gre v obravnavanem primeru za nevarno dejavnost, zato je pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem (da nevarne dejavnosti ni priznala) neutemeljeno. Premikanje in raztovarjanje tako velikih in težkih bremen, kot v tem primeru, po pravilni presoji sodišča prve stopnje predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb, saj kljub skrajni skrbnosti njihovih premikov ni mogoče imeti pod neposrednim nadzorom. V pritožbi druga toženka v zvezi s podlago odškodninske odgovornosti navaja le, da se ona ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo, ker je bilo tožnikovo delo dejavnost prve toženke, pri kateri je bil tožnik zaposlen, in da so bili le prostori in naprave last druge toženke. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o tem, da je šlo za skupno delovišče, na katerem so tožnikovo delo (ki je bilo tudi v manipulaciji težkih in velikih bremen) organizirali in nadzirali (tudi) zaposleni druge toženke, navedenim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

24. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil prostor okoli vozička nepravilno založen, in njegovo presojo, da je za to odgovorna (tudi) druga toženka in ne tožnik. Čeprav je bil tožnik na neustrezno založenost z materialom opozorjen, pa mu ni mogoče očitati, da je on odgovoren zanjo, saj prostora drugje ni bilo, delodajalec oziroma druga toženka pa je odgovorna, da se v ta namen zagotovi primerno mesto. Sodišče prve stopnje je omenjeno založenost okolice vozička štelo za bistveno, ker se tožnik pri raztovarjanju valjev z vozička ni mogel gibati drugje (glej 24. in 32. točko obrazložitve). Vendar pa ta opustitev druge toženke po presoji pritožbenega sodišča niti ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Kot namreč izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje in ugotovitev obeh izvedencev za varstvo pri delu, se je tožnik v času raztovarjanja vozička moral gibati oziroma nahajati v njegovi neposredni bližini zato, da je lahko na tovor namestil jeklenice dvigala in ne zato, ker bi bil prostor, ki je bil temu namenjen in od koder bi tožnik to lahko varno storil, založen z materialom. Ker pa to ni edino dolžno ravnanje, ki ga je druga toženka opustila, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje taka zmotna presoja sodišča prve stopnje ne vpliva.

25. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo treba stati oziroma se gibati ob vozičku. Iz vseh izvedenih dokazov, vključno prič, ki so raztovarjale tovor z mostnim dvigalom, in mnenj obeh izvedencev izhaja, da tožnik tovora ne bi mogel vpeti s skrajnega začetka ali konca vozička (tj. s čelne strani vozička), ampak se je vmes moral zaradi pozicije mostnega dvigala in dolžine bremenskih jeklenic gibati ob samem vozičku. Izpovedi priče G. G. sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ni sledilo, saj ni vedel pojasniti, kako bi tožnik lahko prišel na drugo stran večmetrskega tovora. V pritožbi druga toženka neutemeljeno navaja še, da bi se tožnik moral gibati na drugi strani tovora oziroma vozička, saj dejstvo, da se je tovor slučajno skotalil na tisto stran vozička, po kateri se je pravilno gibal tožnik, ne pomeni, da je odgovornost za nastali škodni dogodek na tožniku. Iz mnenja izvedenca C. C. pa tudi izhaja, da je bila za nameščanje jeklenic dostopna samo desna stran vozička (stran, na katero so se valji skotalili), saj se je celotna zložba valjev nahajala na tej strani vozička.

26. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, druga toženka ni uspela dokazati, da bi tožnik prerezal žico, s katero naj bi bila sporna valja povezana skupaj. Iz mnenj izvedencev za varstvo pri delu izhaja, da ni verjetno, da bi tožnik rezal žico oziroma celo, da bi bila valja povezana, priča F. F., ki je tovor nalagal, pa je izpovedal, da valja z žico nista bila povezana. Sicer pa tudi te ugotovitve niso bistvene, saj iz mnenja izvedenca C. C. izhaja, da žica ni namenjena zavarovanju tovora in da bi do kotaljenja valjev lahko prišlo, čeprav bi bila ta povezana (zato ni bistveno niti pritožbeno opozarjanje, da iz fotografij kraja dogodka izhaja, da sta bila).

27. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi, da mu je pred koncem delovnika K. K. naročil peskanje pločevine, ugotovilo, da k delu tožnik ni pristopil samovoljno, ampak mu je delo naložil nadrejeni. Ne drži pritožbena navedba, da ni z ničemer dokazano, da naj bi bilo tožniku pred zaključkom izmene naloženo dodatno peskanje, saj je o tem izpovedal tožnik. Ni relevantno, da o tem ni izpovedal tudi K. K., saj kot priča v tem sporu ni bil predlagan. Tudi sicer iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik raztovarjanja valjev lotil, ker je bila to od njega zahtevana delovna naloga. V pritožbi druga toženka neutemeljeno opozarja še na izpoved priče E. E., da je na dan škodnega dogodka nadomeščal K. K. med 10. in 14. uro. Takšna izpoved ne pomeni, da tožniku delo ni bilo odrejeno; kdaj točno je prišlo do naložitve tovora na voziček, pa v tem sporu ni bistveno. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno izpovedi te priče, pa dejstva, o katerih je priča izpovedovala (da je tožniku naročil, naj kotnikov ne odlaga na mesto ob transportni poti, da je to vseeno storil in da mora biti prostor ob transportni poti prost za hojo) in na katera opozarja druga toženka v pritožbi, niso bistvena, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

28. Ker do poškodbe tožnika ni prišlo med prenašanjem valjev z mostnim dvigalom, ampak v začetni fazi raztovarjanja tovora, ko tovor še ni bil (v celoti) vpet v mostno dvigalo in ko se dvigovanje tovora še ni pričelo, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik vse valje z mostnim dvigalom dvigniti naenkrat. Iz mnenja izvedenca C. C. izhaja, da sprožitev kotaljenja valjev ni odvisna od tega, ali bi tožnik prestavil vse ali pa zgolj dva valja ter da bi bilo prenašanje celotne zložbe nezanesljivo. Iz mnenja izvedenca B. B. pa celo izhaja, da to niti ni bilo mogoče, ker bi prišlo do preobremenitve dvigala.

29. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bil tovor varno naložen na vozičku, saj bi se valja v nasprotnem primeru že pred premikanjem vozička skotalila z njega. Oba izvedenca za varstvo pri delu sta podala jasno mnenje, da je glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka v tem, da valja nista bila ustrezno zavarovana z zagozdami pred zrušitvijo. Oba sta tudi dopustila možnost, da se kljub premikanju vozička pred tem z njega ne bi skotalila. Do pritožbenih ugovorov, da je tožnik s svojim ravnanjem neposredno povzročil to kotaljenje valjev, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

30. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi inšpektorja za delo D. D. in obvestilu o raziskani nezgodi pri delu z dne 25. 2. 2016 (B8), ki ga je on sestavil. Priča se podrobnosti škodnega dogodka ni spomnila, obvestilo pa je bilo sestavljeno več kot dve leti po škodnem dogodku. Izpoved priče, da je tožnikova odgovornost v tem, da je stal v območju nevarne cone, kar ni bilo potrebno, saj je bilo upravljanje z dvigalom daljinsko, je ovrženo z vsebino ostalih izvedenih dokazov, zlasti mnenjem izvedencev, da je tožnik v bližini tovora moral stati, da ga je lahko vpel v jeklenice dvigala. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na zapisnik o poškodbi pri delu (B6), ki ga je sestavil N. N. iz Službe O., in na poročilo o delovni nezgodi (B5), ki ga je sestavil P. P. (za prvo toženko je opravil splošni del usposabljanja iz varstva pri delu), iz katerih smiselno izhaja, da je tožniku odgovornost za nastali dogodek treba pripisati, ker se ni umaknil v varno območje, čeprav je imel možnost mostno dvigalo daljinsko upravljati z razdalje.

31. Glede na zgoraj navedeno je presoja sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti druge toženke in o odsotnosti soprispevka tožnika pravilna.

32. Pravilna pa je tudi odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada oškodovancu za nastalo nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina. Njena višina je v skladu z drugim odstavkom istega člena odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V zvezi s povračilom premoženjske škode pa velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), saj sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.

33. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer 35.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah, 30.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 4.000,00 EUR za skaženost. 34. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel izredno hudo telesno poškodbo (zelo hud primer po Fischerjevi kvalifikaciji), in sicer zlom medenice, zlom stegnenice, zlom obeh gležnjev, izpah desnega stopala, delni izpah levega nartnega sklepa, delni izpah v prvih dveh nartno-stopalčnih sklepih levega stopala, zlomi tretje do pete dlančnice leve roke z izpahom zapestja, poškodba hrbteničnih živcev s posledično delno ohromelostjo mišic, delna poškodba levega medianega in ulnarnega živca, kar pomeni delno ohromelost mišic leve roke.11 Hude bolečine (stalne in občasne skupaj) so trajale vsaj 60 dni, srednje hude bolečine (stalne in občasne skupaj) okrog 2 leti, lahke bolečine pa praktično neprestano ves preostali čas zdravljenja (to je potekalo do 7. 12. 2018, kar je več kot pet let), za lajšanje bolečin tožnik še vedno jemlje analgetike. Tožnik je bil skupaj hospitaliziran 153 dni, sedemkrat operiran v splošni in dvakrat v lokalni anesteziji, nositi je moral mavčno in navadno longeto, uporabljati invalidski voziček in bergle, bil je odvisen od tuje nege in pomoči, bil je vsaj 140-krat rentgeniziran in šestkrat je imel CT preiskavo, opraviti je moral številna prevezovanja ran, imel je EMG preiskavo, dolgotrajno obiskovanje fizioterapije in številnih specialističnih in kontrolnih pregledov, uporabljati mora ortopedske čevlje, dobil je transfuzije in infuzije ter različna zdravila. Do invalidske upokojitve je bil tožnik v bolniškem staležu. Utrpel je intenziven primarni strah za življenje, saj ni vedel, ali bo preživel, 60 dni je trpel hud sekundarni strah, dve leti srednje hud in ves preostanek zdravljenja lažji sekundarni strah za izid zdravljenja. Tožniku so ostale trajne posledice po poškodbah: ima lažje deformirano medenico, poškodovane hrbtenične živce in posledično delno ohromelost nog, čuti nevropatske bolečine, ima delno ohromele mišice leve dlani in moteno funkcijo prstov ter okvarjen pincetni prijem, zavrto oziroma omejeno gibljivost levega zapestja, leve podlahti, levega kolka, levega kolena, obeh skočnih sklepov in stopal, za 1,5 cm krajšo levo nogo, deformirani obe stopali ter ploščice in vijake na medenici in obeh stopalih. Tožnik je zaradi posledic obravnavanih poškodb duševno deprimiran. Tožnik je brez bergel sposoben le za kratkotrajno hojo; z eno berglo ali pohodno palico lahko prehodi do 500 m, potem se mora ustaviti in spočiti; nesposoben je za kakršnokoli fizično pridobitno delo, za kakršnokoli rekreativno dejavnost, razen za kratkotrajno hojo po ravnem in za kratkotrajno plavanje; sposoben je samo za sedeče aktivnosti, ki pa so zelo omejene zaradi posledic na levi roki. Tožnik je s pomočjo obeh bergel s težavo prišel v sodno dvorano sodišča prve stopnje v drugem nadstropju brez dvigala; v dvorani ni mogel stati; na zapisnik se je težko podpisal. Glede skaženosti tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima dobro vidne brazgotine po telesu, krajšo levo nogo, da pri hoji šepa in da hodi s pomočjo bergle oziroma palice, kar tožniku povzroča duševne bolečine.

35. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za nepremoženjsko škodo, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ustreza načeloma individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojena odškodnina je ustrezno objektivno odmerjena glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter glede na druge primerljive primere sodne prakse.12 V pritožbi druga toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni obrazložil podlage za zvišanje tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo in da se mu je po vložitvi tožbe stanje kvečjemu izboljšalo. Tožnik je s tožbo zahteval 25.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V posledici mnenja izvedenca travmatološke stroke je tožnik s pripravljalno vlogo, vloženo 22. 5. 2019, tožbeni zahtevek za navedeni obliki nepremoženjske škode povišal na 35.000,00 EUR oziroma na 30.000,00 EUR. Zvišanje tožbenega zahtevka ni utemeljeval z novo nastalo nepremoženjsko škodo, ampak z glede na izvedensko mnenje ustreznejšo odmero odškodnine za že zatrjevano nepremoženjsko škodo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da se je tožniku stanje po škodnem dogodku izboljšalo, saj je več kot očitno tožnik v posledici škodnega dogodka zelo prizadet, na kar kaže tudi tožnikova invalidska upokojitev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je glede na ugotovljena dejstva tožnikov (zvišani) tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

36. Pravilno pa pritožba opozarja na zmotno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da je druga toženka tožniku dolžna plačati (solidarno s tretjo toženko) zakonske zamudne obresti od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 74.000,00 EUR od 28. 10. 2016 (tj. od vložitve tožbe) dalje. V skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ dolžnik dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Kadar rok za izpolnitev obveznosti ni določen (kot v konkretnem primeru), dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Druga toženka ima v pritožbi prav, da glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavil s pripravljalno vlogo, vloženo 22. 5. 2019, dotlej ni mogel biti v zamudi.13 Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da za drugo toženko tečejo zakonske zamudne obresti od zvišanega zahtevka šele od dneva njegove vložitve, zahtevek zoper njo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25.000,00 EUR odškodnine za čas od 28. 10. 2016 do 21. 5. 2019 pa je zavrnilo.14

37. Ni pa mogoče slediti pritožbenim ugovorom druge toženke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o odškodnini za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči. V načelu ima druga toženka prav, da tožniku tuja nega in pomoč ne pripada za čas rehabilitacije in hospitalizacije (tako tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu). Vendar bi morala toženka ugovor v tej smeri podati pravočasno že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, a ga ni. Zato njenih pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

38. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da razen glede dela odločitve o zakonskih zamudnih obrestih niso podani pritožbeni razlogi druge toženke niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na obveznost druge toženke (353. člen ZPP).15 **K pritožbi tretje toženke**

39. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela druga toženka pri tretji toženki zavarovano splošno odgovornost po polici št. ... Zavrnilo je ugovor pasivne legitimacije tretje toženke nad zneskom 43.000,00 EUR, saj iz obračuna premije (E22) po oceni sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bila obveznost plačila odškodnine omejena do višine 45.000,00 EUR in da je bila dogovorjena odbitna franšiza največ v višini 2.000,00 EUR, splošni pogoji pa niso bili predloženi. Tretja toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino pogodbenega razmerja med njo in drugo toženko in posledično zmotno odločilo o obsegu zavarovalnega kritja. Iz omenjene listine jasno izhaja, da znaša zavarovalna vsota za zavarovanje splošne odgovornosti za osebe 45.000,00 EUR, hkrati pa je (kot je zapisano med dodatnimi opombami in klavzulami) dogovorjena 10 % udeležba pri škodi, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Da je obveznost plačila odškodnine tretje toženke omejena, je ta navedla že v odgovoru na tožbo, teh navedb pa ne tožnik ne druga toženka nista prerekala (kot pravilno navaja tretja toženka v dopolnitvi pritožbe), tožnik pa jih v odgovoru na pritožbo tretje toženke celo priznava.

40. Glede na navedeno je utemeljena pritožba (in njena dopolnitev) tretje toženke, da je njena obveznost plačila odškodnine omejena do višine 43.000,00 EUR (965. člen OZ). Ni pravilno tožnikovo stališče v odgovoru na pritožbo, da ni podlage za nižanje zavarovalne vsote z odbitno franšizo. Poleg tega, da tožnik tovrstnih navedb glede vsebine pogodbenega razmerja med drugo toženko in njeno zavarovalnico v dosedanjem postopku ni podal, tudi niso utemeljene, saj je namen odbitne franšize, da se zaradi soudeležbe zavarovanca zmanjša obveznost zavarovalnice, ta pa je (največ) v plačilu zavarovalne vsote. Pritožbeno sodišče je tako izpodbijani del sodbe na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je obveznost plačila odškodnine tretje toženke znižalo na znesek 43.000,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek (deloma za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter v celoti za premoženjsko škodo in rento z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo.16

41. Ker je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti na novo oblikovalo izrek sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega ne izhaja več solidarna zaveza tretje in prve toženke, so pritožbene navedbe tretje toženke, ki takšni odločitvi nasprotujejo, nebistvene.

**Sprememba odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**

42. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba zaradi spremenjenih uspehov spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo že pravnomočne odločitve o stroških postopka, o katerih sodišče prve stopnje ni smelo še enkrat odločati (pa je). Kot že omenjeno, je že pravnomočna odločitev iz prvostopenjske sodbe z dne 28. 1. 2020 o stroških (prvega) postopka zoper prvo toženko in odločitev iz prvostopenjskega sklepa z dne 11. 3. 2020, da sta prva in tretja toženka dolžni tožniku solidarno plačati strošek sodne takse v višini 966,00 EUR. Tožnik zoper drugo toženko v tem sporu ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom (z delom zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in z delom obrestnega zahtevka), zoper prvo toženko pa je uspel v celoti, zato sta tožniku dolžni povrniti stroške postopka v celoti (tretji odstavek 154. člena ZPP), in sicer prva toženka stroške novega postopka17, druga toženka pa stroške celotnega postopka. Zoper tretjo toženko je tožnik uspel do višine 43.000,00 EUR, kar predstavlja 38,31 % uspeh tožnika in 61,69 % uspeh tretje toženke. V tem obsegu jima pripada tudi povračilo stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), razen glede stroška sodne takse, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, in ga je dolžna tretja toženka (solidarno s prvo toženko) v celoti povrniti tožniku.

**Pritožbeni stroški**

43. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Druga toženka, ki je uspela samo v neznatnem delu svoje pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tretja toženka je sicer uspela s svojo pritožbo, vendar nastanka priglašenih materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnine ni izkazala, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo druge toženke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zaradi uspeha tretje toženke s pritožbo, tožnik ni upravičen do povračila stroškov odgovora na to pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Glede na tožbeni zahtevek se ta presežek nanaša na znesek 7.303,52 EUR odškodnine za del premoženjske škode. 2 V pritožbi navaja, da se glede na oblikovan izrek sodbe sodišča prve stopnje pritožba nanaša tudi na II. in IV. točko izreka. V (nekoliko neposrečeno formuliranemu) izreku sodbe sodišče prve stopnje z odločitvijo v navedenih točkah ni naložilo (še dodatnih) obveznosti drugi toženki, zato je pritožbeno sodišče štelo, da pritožbe zoper ti odločitvi ne vlaga. 3 Tožnik ga ni predlagal kot izvedeno pričo – tj. da bi izpovedal o tem, kar je zaznal sam – ampak kot izvedenca. 4 Zapisnika o poškodbi pri delu, vprašalnika o poškodbi in prijave nezgode pri delu. 5 Priča I. I. je izpovedal o tem, kar so mu o škodnem dogodku povedali drugi, priča J. J. pa je izpovedal, da je prišel, ko je tožnik že ležal na tleh poleg vozička, na njem pa sta bila dva valja, ki so ju nato dvignili s tožnika. 6 Tudi oba izvedenca za varstvo pri delu potrdita, da je do škodnega dogodka lahko prišlo, kot opisuje tožnik. 7 Da bi do poškodbe tožnika prišlo pri samem prenašanju bremena (takrat delavec mostno dvigalo upravlja na daljavo z daljinskim upravljalnikom, zato stoji oziroma mora stati izven nevarne cone gibanja tovora), nobena od strank v tem sporu ni trdila, niti to ne izhaja iz pritožbenih navedb druge toženke. 8 Prim. odločbi VSRS II Ips 207/2014 in VIII Ips 12/2019. 9 Da je bil H. J. nadrejen tožniku, izhaja iz izpovedi G. G. Ker pa ta v nadaljevanju izpoveduje o H. H. (t. i. M. M.) in ker tudi on in tožnik izpovedujeta, da sta delala skupaj, je mogoče sklepati, da gre zanj in ne za J. J. Sicer pa to niti ni odločilno, ker sta tako H. H. kot tudi J. J. zaposlena pri drugi toženki. 10 V nadaljevanju obrazložitve sodbe (glej 29. točko) sodišče prve stopnje nekoliko kontradiktorno ugotovi, da so tožniku delo odrejali brigadir K. (K.), (E.) E. in (F.) F. Ker pa druga toženka konkretno ne napada teh ugotovitev sodišča prve stopnje in ker so vsi navedeni delavci zaposleni pri drugi toženki, to na pravilnost odločitve ne vpliva. 11 Obseg poškodb je zaradi razumljivosti odločbe poenostavljeno povzet in v celoti izhaja iz prvostopenjske obrazložitve. 12 Prim. VSC sodba Cp 107/2021 in VSL sodba II Cp 1708/2018 ter primeri iz sodne prakse glede odmere nepremoženjske škode (ev. št. VS00024817, VS002659, VS002660). 13 Prim. VSM sodba I Cp 1241/2013. 14 Te obresti je dolžna plačati le prva toženka (glede na spremenjeno odločitev zoper tretjo toženko) in znašajo glede na priložen izračun 5.122,33 EUR. 15 Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitve o povračilu premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči v višini 10.740,00 EUR, iz naslova plačila zdravil in parkirnine v višini 450,00 EUR in iz naslova potnih stroškov v višini 1.734,84 EUR ter o že zapadlih in tistih še ne zapadlih mesečnih zneskih rente v višini 300,00 EUR. 16 V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjske škode v višini 31.000,00 EUR in v celoti tožbene zahtevke za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 20.228,36 EUR ter za plačilo že zapadlih in v bodoče dospevajočih mesečnih obrokov rente v višini 300,00 EUR. 17 O stroških prvega postopka je že pravnomočno odločeno.