Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je dopustilo stransko intervencijo. Zoper tako odločbo skladno s 3. odstavkom 200. člena ZPP ni posebne pritožbe. To skladno z določbo tretjega odstavka 363. člena ZPP pomeni, da se sme tak sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno določbo.

Pritožba zoper izpodbijani sklep skladno z določbo prvega odstavka 363. člena ZPP ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da napačen pravni pouk strankam ne more dati pravic, ki jim po zakonu ne pripadajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Stranki in stranski intervenient sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo A.A. na strani tožene stranke.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo o obstoju pravnega interesa za vstop stranskega intervenienta A.A. v pravdo na strani tožene stranke, ki o obstoju pravnega interesa ni podal nobenih konkretiziranih trditev in tudi ni predložil dokazov. Zaradi tega niso izkazane predpostavke za njegovo stransko intervencijo. Obstoj materialno pravnega razmerja med A.A. in toženo stranko nikakor ne opravičuje njegovega pravnega interesa z vstop v pravdo s položajem stranskega intervenienta. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi zaradi morebitnega regresnega zahtevka po 139. členu ZJU za toženo stranko neugodna sodba lahko vplivala na pravni položaj stranskega intervenienta, temelji na bodočem negotovem dejstvu. Tako morebitna ugotovitev nezakonitosti teh sklepov na vpliva na njegov pravni položaj. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vstop A.A. kot stranskega intervenienta na strani tožene stranke zavrne, toženi stranki in stranskemu intervenientu A.A. pa naloži nerazdelno povračilo pritožbenih stroškov tožnika v roku 8 dni od vročitve odločitve pritožbenega sodišča, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

3. Tožena stranka in stranski intervenient sta podala odgovor na pritožbo.

4. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je po sodni praksi pravna korist podana takrat, ko je intervenient do svoje stranke v takem pravnem razmerju, da bi odločba, če bi bila neugodna, škodljivo vplivala na njegov civilni položaj, to pa je zlasti takrat, kadar se bo pravnomočnost sodbe glede glavne pravde raztezala na stranskega intervenienta ali da bo na primer glavna stranka, če v pravdi propade, na podlagi pravnega razmerja med njo in intervenientom zahtevala od intervenienta plačilo regresa. Ker so v obravnavani zadevi predmet spora domnevna ravnanja trpinčenja, ki jih tožnik očita prav stranskemu intervenientu, bo to razmerje, če bo tožnik v sporu uspel, v nadaljevanju imelo pravne posledice tudi za stranskega intervenienta.

5. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže, podredno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne, saj je svoj pravni interes izkazal. 6. Pritožba ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je dopustilo stransko intervencijo. Zoper tako odločbo skladno s 3. odstavkom 200. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ni posebne pritožbe. To skladno z določbo tretjega odstavka 363. člena ZPP pomeni, da se sme tak sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno določbo.

8. Pritožba zoper izpodbijani sklep skladno z določbo prvega odstavka 363. člena ZPP ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da napačen pravni pouk strankam ne more dati pravic, ki jim po zakonu ne pripadajo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi nista bistveno prispevala.