Jedro

V prvem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena osnovna bruto plača v znesku 2.900,00 EUR, tožniku pa so skladno z drugim odstavkom tega člena pripadali še del plače za delovno uspešnost, dodatki, povračilo stroškov, nadomestilo plače ter regres skladno s to pogodbo oziroma kolektivno pogodbo za trgovinsko dejavnost. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila glede na tak zapis v pogodbi o zaposlitvi tožena stranka tožniku dolžna na dogovorjeno osnovno plačo obračunati še dodatek na delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od avgusta 2009 do decembra 2013 obračunati dodatek za minulo delo v bruto zneskih, za tožnika plačati davke in prispevke, nato pa mu izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto mesečnih zneskov, kot izhaja iz I. točke izreka, do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače (obračun dodatka za minulo delo za mesece avgust, september in oktober 2009 v višini 5,50 EUR bruto mesečno, plačilo davkov in prispevkov od teh bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.718,95 EUR v 15 dneh od dneva prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da stranki nista sklepali individualnih pogodb. Meni, da je moral izvedenec odgovoriti na dvoumno in nekonkretno zastavljeno vprašanje, se opredeliti do narave pogodbe, ki je v spisu, in na podlagi te ocene podati mnenje o prikrajšanju tožnika. Sodišče namreč ni samo sprejelo odločitve o tem, kakšna je narava pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med strankama in izvedencu ni dalo jasnih navodil. Po njenem mnenju so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik vodilni delavec, in zaključek, da take delavce predstavljajo le poslovodne osebe skladno z določbami ZGD. Zatrjuje, da je podala ustrezno trditveno podlago o tem, da je šlo za individualno urejeno delovno razmerje, in za svoje trditve predlagala tudi dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in je svoje zaključke sprejelo zgolj na podlagi besedila pogodbe in določil ZGD. Glede na predpostavke, na katerih izračun izvedenca temelji, po mnenju pritožbe sodišče priznava, da je šlo za individualno urejeno delovno razmerje. Izvedensko mnenje namreč temelji na pregledu dveh vrst plačilnih list, izdanih tožniku - tistih, v katerih dodatek za minulo delo ni bil prikazan, in tistih, na katerih je bil ta dodatek tožniku prikazan in izplačan. Izvedenec je po prvi vrsti plačilnih list računal dodatek od osnove 2.900,00 EUR, v primeru druge vrste plačilnih list pa le razliko med prikazanim in izplačanim dodatkom glede na drugo (manjšo) osnovo in dodatkom, ki naj bi bil izplačan na osnovo 2.900,00 EUR. Pri prvi vrsti plačilnih list je računal dodatek po plači, ki je navedena v pogodbi o zaposlitvi, pri drugi vrsti plačilnih list pa je računal dodatek po plači, ki je navedena v plačilnih listah z zanemarjanjem plače iz pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je izvedenec s tem priznal individualno naravo pogodbe o zaposlitvi, saj druga vrsta plačilnih list predstavlja naknadni dogovor o plači tožnika. Navedeno pa kaže na to, da so bile vse pogodbe predmet medsebojnega dogovarjanja, v okviru katerega je bil tudi dogovor glede vključenosti dodatka za delovno dobo v plačo iz pogodbe o zaposlitvi. Izpostavlja še, da tožnik ni prerekal njenih navedb o tem, da gre za individualno pogodbo, potrdila pa jih je priča A.A. V zvezi z naravo pogodb je bila predlagana tudi priča B.B., ki je sodišče prve stopnje po oceni tožene stranke neutemeljeno ni zaslišalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče pa je upoštevalo vse dokaze, relevantne za odločitev. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo B.B. in s tem ni izvedlo vseh dokazov o tem, da je tožnik imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, sicer vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga1. Prvostopenjsko sodišče je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne razloge za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče B.B., s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila B.B. računovodja tožene stranke, kar pomeni, da ni sodelovala pri sestavi pogodbe o zaposlitvi, katere narava je med strankama sporna. Glede na navedeno je bil dokazni predlog za njeno zaslišanje utemeljeno zavrnjen, zato v izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, ni t.i. individualna pogodba o zaposlitvi v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR), ki je veljal do 11. 4. 2013, oziroma 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), ki velja od 12. 4. 2013 dalje. Razlogi sodbe v zvezi s tem zaključkom tudi niso sami s seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je izplačilo dodatka za minulo delo tožniku za čas od avgusta 2008 do decembra 2013. Ker je bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja nujno potrebno specialno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je skladno z 243. členom ZPP sodišče izvedlo dokaz z izvedencem. Izvedenec finančne stroke je ob upoštevanju dokumentacije v spisu, predvsem pogodbe o zaposlitvi in plačilnih list, izračunal višino prikrajšanja iz naslova neizplačevanja dodatka za minulo delo v času od avgusta 2009 do januarja 2012 oziroma iz naslova premalo plačanega dodatka za minulo delo v času od februarja 2012 do decembra 2013. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo, saj je bil izračun podan jasno, izvedenec pa ga je na naroku dne 7. 9. 2016 dodatno obrazložil. 8. Sodišče prve stopnje z izdajo sklepa z dne 10. 6. 2016, s katerim je imenovalo izvedenca finančne stroke C.C., ni kršilo določb pravdnega postopka, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožena stranka. V 251. členu ZPP je določeno, da je treba pred začetkom dokazovanja z izvedencem temu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, nato pa poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. V 252. členu pa je nadalje določeno, da sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Izvedencu se lahko dajejo pojasnila, lahko pa se mu dovoli tudi pregled spisov. Na zahtevo izvedenca se lahko izvedejo v skladu s 7. členom tega zakona tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Sodišče prve stopnje je navedene določbe spoštovalo, saj je s sklepom z dne 10. 6. 2016 postavilo izvedenca finančne stroke in mu naložilo, naj pregleda celotno dokumentacijo spisa, upošteva veljavno zakonodajo, po potrebi pridobi tudi drugo dokumentacijo pri strankah, nato pa poda izračun in mnenje glede višine dodatkov iz naslova delovne dobe v obdobju od 1. 8. 2009 do 31. 12. 2013 za tožnika (upoštevaje višino plače, razvidne iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2008). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj navodila izvedencu ne bi bila jasna in da je moral izvedenec namesto sodišča odgovarjati na pravna vprašanja. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 1. 2008 ni bila individualna pogodba, in da dodatek za minulo delo ni bil vključen v znesek osnovne plače, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

10. Predmet tega individualnega delovnega spora je, kot že navedeno, izplačilo dodatka za minulo delo tožniku za čas od avgusta 2008 do decembra 2013. Dodatek za minulo delo oziroma dodatek za delovno dobo je tožniku v vtoževanem obdobju pripadal na podlagi 129. člena ZDR oz. ZDR-1. Ta dodatek je obvezen, zakonsko predpisan del plače, zato se mu delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu ta dodatek ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Po določbi 238. člena ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek. Po določbi 222. člena ZDR-1 pa delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Izjemoma ZDR-1 v 73. členu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve) - enako določbo je vseboval ZDR v 72. členu.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ne spada med poslovodne osebe, zato navedena izjema zanj ne velja. Pri tem je pravilno izhajalo iz besedila pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2008, v kateri je bilo navedeno, da se sklepa na podlagi veljavnega ZDR in kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, in v kateri ni bilo omenjeno, da gre za individualno pogodbo o zaposlitvi, oziroma da je tožnik poslovodna oseba ali prokurist. Pojem poslovodne osebe je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe).

12. V prvem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena osnovna bruto plača v znesku 2.900,00 EUR, tožniku pa so skladno z drugim odstavkom tega člena pripadali še del plače za delovno uspešnost, dodatki, povračilo stroškov, nadomestilo plače ter regres skladno s to pogodbo oziroma kolektivno pogodbo za trgovinsko dejavnost. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila glede na tak zapis v pogodbi o zaposlitvi tožena stranka tožniku dolžna na dogovorjeno osnovno plačo obračunati še dodatek na delovno dobo. Ta je skladno z določbami 238. člena ZDR in 222. člena ZDR-1 ter 77. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2016 in spremembe) znašal najmanj 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi se stranki za čas od februarja 2012 dalje, ko je bil dodatek za delovno dobo na plačilnih listah posebej prikazan, dogovorili za drugačno plačo tožnika, saj takšnega dogovora tožena stranka ni izkazala.

13. Osnovna bruto plača tožnika skladno z ZDR oz. ZDR-1 predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ) je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovo osnovno plačo. 14. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku: - v času od avgusta 2009 do januarja 2012 obračunala plačo v višini 2.900,00 EUR bruto, brez izkazanega dodatka za delovno dobo; - od februarja 2012 obračunavala dodatek za delovno dobo, in sicer od različnih osnov (kar je bilo tudi prikazano na plačilnih listah), in mu obračunala bruto plačo v znesku, ki je bil malo višji od 2.900,00 EUR.

1. Prikaz dodatka za delovno dobo na plačilni listi sicer ni bistven za presojo v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013 zavzelo stališče, da ni ovir za dogovor med delodajalcem in delavcem o tem, da se dodatek za delovno dobo posebej ne izkazuje na plačilni listi in da se v pogodbi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Glede na dogovorjen znesek osnovne bruto plače in zneske na plačilnih listah za mesece avgust 2009 - januar 2012 je jasno, da tožena stranka tožniku dodatka v tem obdobju ni obračunavala, od februarja 2012 dalje pa mu je ta dodatek obračunavala v prenizkem znesku. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil skupno prikrajšanje tožnika in ga prikazal tudi po mesecih v bruto in neto zneskih - za čas od avgusta 2009 do januarja 2012 je bil tožnik prikrajšan za celoten znesek dodatka na delovno dobo mesečno, od februarja 2012 dalje pa za znesek razlike med dodatkom, ki je bil obračunan od osnove, nižje od 2.900,00 EUR, in dodatkom, ki bi moral biti obračunan od osnove 2.900,00 EUR. Tožena stranka na sam izračun med postopkom na prvi stopnji ni imela pripomb in tudi v pritožbi pravilnosti izračuna ni konkretizirano prerekala.

2. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo izvedenčevemu izračunu in tožniku za vtoževano obdobje prisodilo dodatek za delovno dobo v zneskih, kot izhaja iz I. točke izreka. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

3. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 in VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013.