Jedro

Naloga sodišča prve stopnje v fazi dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine je, da oceni ali predlogu za izvršbo priložena listina ustreza zahtevanim standardom izpiska iz poslovnih knjig kot izhajajo iz ZIZ in računovodskih standardov. Izvršba se na podlagi 1. odst. v zvezi z 2. odst. 23. čl. ZIZ torej dovoli na podlagi verodostojne listine, ki takšnim standardom ustreza, in sicer ne glede na to, na kakšni podlagi je terjatev nastala in bila vpisana v poslovno knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je na podlagi obema predlogoma predloženih listin ugotovilo, da predloženi izpisek iz poslovnih knjig ne predstavlja verodostojne listine v smislu 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ker iz listin izhaja, da je terjatev upnika do dolžnika odškodninska terjatev, ki naj bi upniku nastala zato, ker naj bi dolžnik že po prenehanju medsebojnega pogodbenega razmerja po pogodbi o operativnem leasingu, vozilo, ki je bilo predmet leasinga in ki je bilo last upnika, izročil tretji osebi in s tem oškodoval upnika. Ker naj bi se predloženi izpisek iz poslovne knjige nanašal na neposlovno odškodninsko razmerje, po oceni sodišča prve stopnje ne more predstavljati izpisa iz poslovnih knjig po 23. čl. ZIZ in je zato predlog za izvršbo iz tega razloga zavrnilo. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo, da upnik ni verjetno izkazal obstoja terjatve.

Zoper celoten sklep se pritožuje upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogoma upnika za izdajo sklepa o izvršbi in za izdajo začasne odredbe ugodi ter dolžniku naloži plačilo stroškov upnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila, podrejeno pa, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe upnik navaja, da 2. odst. 23. čl. ZIZ določa, kaj se v smislu tega zakona šteje za verodostojno listino, pri čemer sam naziv listine ni pomemben, temveč je potrebno izhajati iz njene vsebine. To pomeni, da mora iz listine izhajati denarna terjatev upnika do dolžnika, saj verodostojna listina predstavlja dokazilo o obstoju upnikove terjatve. V konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo na podlagi izpiska iz poslovnih knjig po pogodbi o operativnem leasingu št. 40181. Iz navedene listine je razvidna upnikova terjatev, njena višina, iz katerega pravno poslovnega razmerja izhaja, kot tudi datum njene zapadlosti. Predlogu priložena verodostojna listina ne predstavlja fakture, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje, medtem pa kot izpisek iz poslovnih knjig predstavlja dokaz, da je v upnikovi bilanci zavedena terjatev do določenega dolžnika. Izpisek iz poslovnih knjig, ki ga je predlogu za izvršbo priložil upnik, ima vse zahtevane elemente, zato bi bilo sodišče dolžno upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi, ne da bi se spuščalo v samo vsebino pravno poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom. Pa tudi v kolikor bi za ravnanje sodišča, ko se spušča v presojanje pravno poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, obstajala pravna podlaga, je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je slednje svojo odločitev utemeljilo s tem, da se izpisek iz poslovnih knjig nanaša na neposlovno odškodninsko razmerje. Upnik v nadaljevanju pritožbe navaja, da je takšna ocena sodišča napačna, saj je šlo za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika in pojasnjuje razloge za takšen zaključek. Upnik še dodaja, da v kolikor je slediti sodišču prve stopnje, je bil predlog za izvršbo upnika zavrnjen iz razloga, ker priložen izpisek ne predstavlja verodostojne listine v smislu 23. čl. ZIZ, to pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo sklepa o izvršbi in bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti. Po mnenju upnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Predlogu je priložil vrsto listin, iz katerih nedvoumno izhaja obstoj pravno poslovnega razmerja med njim in dolžnikom, kot tudi celoten potek dogodkov, ki so pripeljali do stanja, ko mu dolžnik dolguje izterjevani znesek. Sodišče prve stopnje pa se je ob celotnem priloženem gradivu sklicevalo zgolj na tri listine, ostalih pa ni niti ocenjevalo, niti navedlo, zakaj jih ni štelo za relevantne. Te listine pa ob upoštevanju ostalih predloženih ne dajejo podlage za sklepanje sodišča prve stopnje. V luči navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe po mnenju upnika vsaj preuranjena, če že ne povsem napačna.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 1. odst. 23. čl. ZIZ se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer je verodostojna listina v smislu zakona tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe (2. odst. 23. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da se v fazi dovolitve izvršbe sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v presojo vsebine pravno poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom. Naloga sodišča prve stopnje v fazi dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki jo v obravnavanem primeru predstavlja izpisek iz poslovnih knjig, je, da oceni ali predlogu za izvršbo priložena listina ustreza zahtevanim standardom izpiska iz poslovnih knjig kot izhajajo iz ZIZ in računovodskih standardov. Izvršba se na podlagi 1. odst. v zvezi z 2. odst. 23. čl. ZIZ torej dovoli na podlagi verodostojne listine, ki takšnim standardom ustreza, in sicer ne glede na to, na kakšni podlagi je terjatev nastala in bila vpisana v poslovno knjigo. Kot zatrjuje upnik, je v obravnavanem primeru terjatev sicer nastala na podlagi pogodbe o operativnem leasingu, kar pa je upnik moral izkazati v svojih poslovnih knjigah, iz katere izvira predmetni izpisek iz poslovnih knjig, ki ga je sodišče prve stopnje dolžno obravnavati zgolj v zgoraj navedenem obsegu, ne da bi se pri tem ukvarjalo z vsebinskim vprašanjem pravno poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in sicer v celoti, torej tudi v izpodbijanem drugem odstavku izreka sklepa, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V kolikor bo namreč sodišče prve stopnje ocenilo, da predlogu za izvršbo predložen izpisek iz poslovnih knjig, predstavlja verodostojno listino, bo upnik (v nasprotju z dosedanjimi zaključki sodišča prve stopnje glede verjetnosti terjatve) s tem izkazal tudi verjeten obstoj svoje terjatve. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje priložen izpis iz poslovnih knjig obravnavati v skladu s podano obrazložitvijo tega sklepa in ob ugotovitvi, da ta vsebuje zahtevane sestavine, potrebne za zaključek o njegovi verodostojnosti, ponovno odločiti tudi o utemeljenosti upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.