Jedro

Ker tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja le dejstva, ki bi jih lahko ob zadostni skrbnosti uveljavljal že v prejšnjem postopku, ni podan obnovitveni razlog po 10. tč. 394. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. V obširni pritožbi navaja, da je v zadevi bistveno, ali je bil pravočasno in pravilno obveščen o uri odhoda na športni dan dne 10.10.2003. Sodišči prve in druge stopnje se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je obvestilo, na katerem bi bil zapisan čas odhoda, viselo v zbornici pred 10.10.2003. Tožnik je pozneje, šele v letu 2007 v pogovoru z D.Ž. ugotovil, da na obvestilu, ki je viselo v zbornici pred 9.10.2003, ni bilo ure odhoda in da je bilo obvestilo o uri izobešeno šele 9.10.2003 ali celo 10.10.2003. Tožena stranka je tudi navajala, da je obvestilo obesila D.M.Z., ta pa je izpovedala, da ga je izobesil S.Z.. Tožnik je od D.Ž. in J.K. v letu 2007 izvedel tudi, da so imeli vsi avtobusi odhode ob 8.00 uri. D.Ž. je bil v času pričanja pred sodiščem pod pritiskom vodstva šole, danes, tik pred upokojitvijo, pa bi lahko izpovedoval brez pritiska. J.K. pa v postopku ni bil zaslišan. V postopku za obnovo sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, zavrnilo je dokazne predloge za zaslišanje prič, s čimer je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Odločitve o zavrnitvi predlaganih dokazov ni prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z obnovitvenim razlogom po 1. točki 394. člena ZPP in sicer da so pri izdaji sodbe sodelovali sodniki porotniki, ki niso sodelovali na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je prebralo zapisnike in izjave prič le na zadnjem naroku, ne pa tudi na vmesnih, na katerih so sodelovali senati v različnih sestavah. To pomeni, da so o zadevi odločali sodniki porotniki, ki z zadevo niso bili seznanjeni. S sklepom na zadnjem naroku te napake ni mogoče sanirati. Sodišče prve stopnje v postopku za obnovo ni odločilo o dokaznih predlogih za zaslišanje D.M., D.Ž., S.Z. in tožnika. Tožnik je predlagal tudi izločitev predsednice senata, ker je pristranska, saj je odločala že v zadevi v prvotnem postopku in je „predeterminirana.“ O predlogu za obnovo postopka bi moral odločati drug sodnik. Iz sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za sodničino izločitev izhaja, da je zavrnila dokazne predloge za zaslišanje prič zato, ker zaslišanje ni bilo potrebno oziroma da izpovedbi Ž. in K. ne bi bili verodostojni. O tem v izpodbijanem sklepu ni ničesar. O izločitvi je bilo odločeno 6.8.2008, sklep o predlogu za obnovo pa je bil izdan več kot pet mesecev in pol prepozno. O izločitvi je odločala podpredsednica sodišča, čeprav mora po 2. odstavku 3. člena Sodnega reda o tem odločati predsednik sodišča. V obrazložitvi sklepa bi moralo biti pojasnjeno, zakaj je odločala podpredsednica. Pritožba predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 1. odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem delovnem sporu je sodišče prve stopnje dne 29.3.2005 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od izteka odpovednega roka dalje. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s sodbo opr. št. Pdp 938/2005 z dne 31.8.2006. Revizija, ki jo je vložil tožnik na Vrhovno sodišče RS, je bila s sklepom opr. št. VIII Ips 474/2006 z dne 10.4.2007 zavrnjena.

V postopku, ki je pravnomočno končan, je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker dne 9.10.2003 (in ne 10.10.2003, kot se trdi v pritožbi), ko je bil organiziran športni dan dijakov, ni prišel pravočasno na zbirno mesto, zaradi česar je bil prekoračen normativ 16 dijakov na enega spremljevalca. Tožnik je bil namreč določen za spremljevalca dijakov, ki so odšli na S.. Ugotovljeno je bilo, da je bilo obvestilo o odhodu pravočasno izobešeno na oglasni deski in da je tožnik zamudil, ker se ni pozanimal za točno uro odhoda. Glede na to, da je bil predhodno že nekajkrat opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in da so medsebojni odnosi med strankama zaradi tega skrhani, je sodišče zaključilo, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podan.

Tožnik uveljavlja obnovitvena razloga iz 10. in 1. točke 394. člena ZPP. Po 10. točki 394. člena se na predlog stranke postopek, ki je bil pravnomočno končan, lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Izpolnjen mora biti tudi pogoj iz 2. odstavka 395. člena ZPP, po katerem je mogoče zaradi okoliščin, navedenih v 10. točki 394. člena ZPP dovoliti obnovo postopka le v primeru, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožnik zatrjuje, da je po pravnomočnosti sodbe šele v letu 2007 izvedel, da se je D.Ž., ki je bil v prvem postopku zaslišan kot priča spomnil, da na obvestilu ni bila napisana ura odhoda, ker so vsi avtobusi, razen tožnikovega, imeli odhod ob 8.00 uri. Prav tako pa naj bi J.K. šele v letu 2007 izvedel, da je tožnikov avtobus odšel že prej in se spomnil, da so vsi ostali avtobusi odšli ob 8.00 uri.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeni obnovitveni razlog ni podan. D.Ž. je bil v prvem postopku zaslišan in je izpovedal, da je za uro odhoda svoje skupine vedel, medtem ko za uro odhoda tožnikove skupine ne. J.K. v prvem postopku ni bil zaslišan, vendar pa dejstvo, da tudi ta priča ni vedela za uro odhoda tožnikovega avtobusa, na odločitev ne bi mogla vplivati.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Obnova postopka ni namenjena temu, da bi se odpravljale pomanjkljivosti, ki so nastale zaradi nezadostne skrbnosti strank v pravnomočno končanem postopku. Od stranke se v postopku pred sodiščem pričakuje procesna aktivnost, kar pomeni, da se mora v rednem postopku potruditi in zbrati dokaze, s katerimi bo utemeljevala svoj zahtevek oziroma nasprotovanje zahtevku. S predlogom za obnovo skuša tožnik dopolniti dejstva, ki jih je navajal s tem, da naj bi obvestilo o odhodu na S. ne vsebovalo ure odhoda oziroma, da naj bi vsi avtobusi, razen tistega, s katerim bi moral odpotovati tožnik, odšli šele ob 8.00 uri. V obnovljenem postopku naj bi D.Ž. povedal, da na obvestilu, ki je viselo v zbornici, ni bila zapisana ura odhoda avtobusov, J.K. pa, da so bili vsi odhodi določeni za 8.00 uro in naj bi vsi prišli na kraj odhoda malo pred 8.00 uro. Gre za dejstva in dokaze, ki bi jih tožnik, če bi bil v postopku zadosti skrben (in bi se pri sodelavcih prej pozanimal, kaj o zadevi vedo), brez težav uveljavljal že v prejšnjem postopku. Ni torej mogoče govoriti o tem, da zatrjevanih dejstev tožnik ni mogel navajati že prej. Sicer pa dokazi, ki jih predlaga, niso novi, saj je bil priča D.Ž.v postopku zaslišan, J.K. pa predlagan za pričo, vendar je bil dokazni predlog zavrnjen. Poleg tega tudi ne gre za nova dejstva, saj nikoli ni bilo sporno, da so ostali avtobusi krenili na pot kasneje, kot avtobus za S. in tudi ne, da na obvestilu z dne 7.10.2003 ni bila zapisana ura odhoda. To izhaja iz obvestila samega, gre pa za razpored učiteljev, določenih za spremljevalce. Ta razpored je sledil predhodnemu obvestilu z dne 3.10.2003, ki pa je obsegal ure odhodov z navodili glede izvedbe športnega dne (kako bi sicer vsi drugi učitelji vedeli za odhode svojih avtobusov?). Da je imel tožnik v predlogu za obnovo v mislih prav to obvestilo z dne 7.10.2003, izhaja iz opisa obvestila o „začasni prerazporeditvi delovnega časa“ - le na tem obvestilu je poimenski razpored učiteljev. O tem, ali je na tem obvestilu ura odhoda, ni bilo treba izvajati dokazov, saj je jasno razvidno, da je ni.

Ostale pritožbene navedbe kažejo na pomanjkljivo poznavanje osnov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč popolnoma pravilno ugotovilo, da tudi obnovitveni razlog iz 1. točke 394. člena ZPP ni podan. Podan je takrat, ko pri izdaji sodbe sodeluje sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma je bil s sklepom izločen. V predlogu za obnovo postopka ni navedeno, kateri sodnik naj bi to bil, še več, po tožnikovem mnenju naj bi bil obnovitveni razlog podan s tem, da so pri izdaji sodbe sodelovali sodniki porotniki, ki niso sodelovali na glavni obravnavi. To pa enostavno ne drži, saj sodbo izda sodišče v senatu, ki je zaključil glavno obravnavo in ne vsi sodniki porotniki, ki so sodelovali na katerem od predhodnih narokov. Tudi če bi sodbo dejansko izdalo sodišče v senatu, ki bi ga sestavljali sodniki porotniki, ki niso sodelovali na glavni obravnavi, pa je to lahko le pritožbeni in ne obnovitveni razlog, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje s tem „razlogom“ ni ukvarjalo.

Tožniku v postopku s predlogom za obnovo tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kot trdi v pritožbi, saj se je edinega naroka skupaj s pooblaščencem udeležil. Če pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, to ne pomeni odvzema možnosti obravnavanja (ki je sicer bistvena kršitev), ampak bi lahko šlo le za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja – če bi sodišče seveda zavrnilo izvedbo dokazov o relevantnih dejstvih. V spornem primeru predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je o predlogu lahko odločilo brez njih. To pomeni, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Tako je določeno v 2. odstavku 213. člena ZPP, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov določb postopka ni kršilo. Obrazložilo je tudi, da izvedba dokaza z zaslišanjem D.Ž. ni potrebna, ker je bil že zaslišan, J.K. pa, ker tisto, kar naj bi po navedbah iz predloga za obnovo povedal, ne bi vplivalo na odločitev. Glede ostalih dokaznih predlogov sicer res ni navedlo razloga za zavrnitev, kar ni v skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP, vendar pa ta pomanjkljivost na pravilnost odločitve ni vplivala, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Dokazni predlogi se nanašajo predvsem na izpovedi posameznih prič in domnevna neskladja med njimi oziroma na neskladja med navedbami tožene stranke in izpovedmi prič, česar pa v obnovitvenem postopku ni več mogoče uveljavljati.

Povsem neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede izločitve predsednice senata pri obravnavanju predloga za obnovo postopka. Določbe Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 10/94 – 67/2007) o zakonitem sodniku so povsem jasne, zato je vsako razglabljanje, ali o predlogu za obnovo postopka lahko odloča sodnik, ki je izdal sodbo v rednem postopku, odveč. Pravilno pa je bilo odločeno tudi o predlogu za izločitev, o čemer je sklep izdala podpredsednica sodišča. Predsednica senata je vodila postopek v skladu s pristojnostmi, ki jih ima po ZPP predsednik senata, kar je v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev tudi pojasnjeno. Če postopka ni vodila v smeri, ki bi ugajala tožniku, pa to ni razlog za izločitev. O izločitvi je odločila podpredsednica sodišča, ki ima za nadomeščanje predsednice zakonsko pooblastilo (61. člen ZS). Zato v sklepu ni bila dolžna pojasnjevati in opravičevati svojega pooblastila za odločanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.