Jedro

Revident zmotno ocenjuje, da priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ob tem se sklicuje na pahljačo primerov, v katerih so priznani zneski odškodnin tako višji kot nižji od odškodnine v obravnavani zadevi. S sklicevanjem nanje zato zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče utemeljiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 86.945,32 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode (I. točka izreka) in 4.205,52 EUR iz naslova materialne škode (II. točka izreka). V presežku (za plačilo zneska 296.054,68 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi 6.516,17 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 86.945,32 EUR znižalo na 26.954,32 EUR, v IV. točki pa tako, da je znesek 6.516,17 EUR nadomestilo z zneskom 1.086,15 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Tožeči stranki je v plačilo naložilo toženčeve pritožbene stroške.

3. Zoper del sodbe, s katerim je višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (in zavrnilo (še) zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 60.000,00 EUR) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Navaja, da je višina odškodnine, ki jo je tožeči stranki za nematerialno škodo priznalo sodišče prve stopnje, primerna, njeno znižanje s strani sodišča druge stopnje pa napačno. Ponovno opisuje nastale poškodbe in nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem. Meni, da sodna praksa, na katero se je sklicevalo višje sodišče, ni primerna, saj so bile odločbe bodisi izdane v drugem časovnem obdobju, ali pa poškodbe, ki so jih oškodovanci utrpeli, z njenimi poškodbami niso primerljive. Kot primerljive zadeve izpostavlja odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 20/2010, II Ips 260/2012, II Ips 210/2012, II Ips 152/2016, II DoR 34/2016, II Ips 891/2006, II DoR 240/2014, II Ips 443/2007, II Ips 106/2010, II Ips 743/2008, II Ips 203/2011, II Ips 891/2009, II DoR 511/2010, II Ips 128/2013, II Ips 328/2014, II Ips 10/2014, II DoR 222/2016, II Ips 182/2009 in II Ips 786/2008. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident z navedbami, da je višje sodišče napačno odmerilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard „pravične denarne odškodnine“. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik meni, da je višje sodišče napačno uporabilo drugo opisano načelo, saj naj priznana odškodnina (87 povprečnih neto plač v Republiki Slovenji) ne bi bila primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih.

7. V konkretni zadevi ni sporno, da je tožniku (tedaj staremu 34 let) škoda nastala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Prav tako ni sporen obseg poškodb, ki jih je zaradi škodnega dogodka utrpel. Šlo je za: pretres možganov, nateg vratnih mišic, odprt zdrobljen sklepni zlom leve skočnice z izpahom, zdrobljen sklepni zlom desne skočnice, udarnine leve rame, odrgnine in udarnine spodnje ustnice, nosu, predela obeh pogačic in obeh goleni. Zdravljenje je trajalo skoraj štiri leta. Tožniku je bila priznana II. kategorija invalidnosti oziroma 85% invalidnost. Svojega dela ne more več opravljati, ni več sposoben za športne aktivnosti, težje pa opravlja tudi večino gospodarskih dejavnosti in gospodinjskih del. 8. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik prestal več operacijskih posegov, infuzij z analgetiki in drugimi zdravili, prevezovanj ran, šivanj, odstranjevanj šivov in sponk, 6 mesecev je nosil fiksator gležnja in 16 mesecev longeto, na invalidski voziček je bil vezan približno 1 leto, bergle pa je uporabljal 2 leti oz. na daljše razdalje do zaključka zdravljenja. Hospitaliziran je bil 140 dni, antibiotike je jemal skoraj 3 leta. Opravil je 6 CT preiskav in vsaj 72 rentgenskih slikanj, 31 pregledov pri specialistu in 120 obiskov pri osebnem zdravniku. Zelo hude telesne bolečine je trpel 6 dni, trajne hude bolečine 22 dni, srednje hude bolečine 16 tednov, trajne bolečine lahke intenzitete pa 7 mesecev. Občasne lahke telesne bolečine ob določenih aktivnostih še trpi in jih bo trpel tudi v bodoče. 9. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje prisodilo 55.000,00 EUR (cca. 55 povprečnih mesečnih neto plač) odškodnine. Višje sodišče je ta znesek znižalo na 38.000,00 EUR (oz. 38 povprečnih plač). Ob tem se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 891/2006 in II Ips 102/2012. Revident meni, da zadevi nista primerljivi z obravnavano in se sklicuje na odločbe II Ips 20/2010, II Ips 260/2012, II Ips 210/2012, II Ips 152/2016 in II DoR 34/2016. Na iste odločbe se sklicuje tudi ob utemeljevanju odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova mu je sodišče prve stopnje prisodilo 75.000,00 EUR (75 povprečnih plač), višje sodišče pa je odškodnino znižalo na 37.000,00 EUR (oz. 37 povprečnih plač).

10. Revizijski očitki, da je bila iz obeh naslovov priznana prenizka odškodnina, niso utemeljeni. Odločbi, ki ju je za primerjavo uporabilo višje sodišče, z vidika nastalih poškodb in njihovih posledic res ne nudita neposredne opore za primerjavo prisojenih odškodnin. Sta pa uporabni kot primerjava obravnavane zadeve z enim primerom, ki je bistveno hujši (ter odškodnina ustrezno višja) ter drugim primerom, kjer so posledice manjše in je ustrezno nižja tudi odškodnina.1

11. V zadevah, na katere se sklicuje tožnik, pa je šlo v večini primerov za škodne dogodke s hujšimi in z obravnavanim primerom povsem neprimerljivimi poškodbami (npr. II Ips 20/2010 in II Ips 260/2012). Pahljača primerov, ki jih ponuja, je pestra. Priznani zneski odškodnin so tako višji kot nižji od odškodnine v obravnavani zadevi. S sklicevanjem nanje zato zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče utemeljiti. Po presoji Vrhovnega sodišča med ponujenimi zadevami o ustreznosti prisojene odškodnine še najbolje priča zadeva, ki bi, glede na tip poškodbe z obravnavano lahko bila primerljiva - to je zadeva II Ips 152/2016. Tip poškodbe je podoben, posledice pa hujše.2 Tam priznana odškodnina je bila za eno petino višja od odškodnine v obravnavani zadevi. Zato tudi ta zadeva odstopa od sodbe prakse ne izkazuje, marveč ravno nasprotno: potrjuje ustrezno umeščenost vanjo.

12. Revident v nadaljevanju izpodbija še odločitev o znižanju odškodnine, priznane zaradi prestanega strahu (iz 10.000,00 na 5.000.00 EUR). Ob tem opozarja, da naj bi višje sodišče odločbo II Ips 20/2010 napačno povzelo in jo neutemeljeno upoštevalo le glede odškodnine za pretrpljen strah.

Očitku, da je sklicevanje na odločbo II Ips 20/2010 neprimerno, velja pritrditi, a nikakor ne iz razloga, da bi se sodišče nanjo moralo sklicevati tudi pri odmeri odškodnine po drugih postavkah nepremoženjske škode. Sklicevanje na to odločbo je neprimerno iz prav nasprotnega razloga - zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj so bile v njej poškodbe oškodovanca povsem drugačne in bistveno hujše.3

13. Kljub temu je odločitev, da je tožnik upravičen do odškodnine za strah v višini 5.000,00 EUR (5 povprečnih mesečnih neto plač v RS), v okvirih sprejete sodne prakse, vključno s tisto, na katero se sklicuje revident (npr. zadeve II Ips 152/2016, II Ips 786/2008 4, II Ips 10/20145, II Ips 128/20136).

14. Tudi ostale odločbe, ki jih revident našteva ob koncu revizje, glede na težo posledic ne kažejo na bistveno odstopanje pri odmeri odškodnine v tem primeru. Priznane odškodnine v navedenih zadevah se gibljejo v razponu od 44 do 160 povprečnih mesečnih neto plač v času odločanja. V zadevah, kjer je bila celotna odškodnina odmerjena nad višino 87 povprečnih neto plač, gre za težje poškodbe (pogosto tudi za amputacijo okončin ali hude zaplete pri zdravljenju), v zadevah kjer je bila priznana odškodnina nižja, pa so bile poškodbe in njihove posledice ustrezno blažje.

15. Iz pregleda odločb, ki se nanašajo na primerljive škodne primere tako izhaja, da je višje sodišče pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. To pomeni, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo, vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

1 V zadevi II Ips 102/2012 so bile poškodbe blažje kot v obravnavani, zato je bila tudi prisojena odškodnina ustrezno nižja (68 plač). V zadevi II Ips 891/2006, pa so bile poškodbe bistveno hujše (posebej je izpostaviti, da je bila oškodovancu amputirana noga) in odškodnina ustrezno višja (143 plač).Dodati velja, da se višje sodišče na odločbo VSRS II Ips 532/2007 ni sklicevalo v zvezi z odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak le v zvezi s stališčem, da invalidnina v ugotovljeni višini (cca. 58 EUR mesečno), glede na obseg tožnikove škode, ne bi mogla učinkovati kot zadoščenje za zmanjšanje njegove prizadetosti, zato je pri odmeri odškodnine ne bi bilo utemeljeno upoštevati. Revizijski ugovor, da citirana odločba obravnava škodni dogodek, ki se je zgodil leta 1990, je zato irelevanten. 2 Ustrezno višja je predvsem odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je oškodovanec v tem primeru vezan na invalidski voziček in nesposoben skrbeti za osebno higieno ter za oblačenje in slačenje. 3 Šlo je za hude in trajne možganske poškodbe, prelom prsnega koša, obtolčenine srca, prelom ključnice, raztrganino vranice, prelom leve nadlahti, epileptični napad po poškodbi. 4 Kjer je tožnik za intenziven primarni strah in hud sekundarni strah zaradi nevarnosti amputacije noge prejel 3.340,00 EUR odškodnine. 5 Kjer je tožnica za pretrpljen strah prejela 4.000,00 EUR odškodnine. Enako tudi v zadevi II Ips 891/2009. 6 Kjer je tožnik za pretrpljen strah prejel 5.000,00 EUR odškodnine, v zadevi II Ips 203/2011 pa je prejel 6.000,00 EUR.